VSL Sodba II Cp 2384/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožniki so od toženke zahtevali odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženke ob sumu nasilja tretjega tožnika nad prvo tožnico.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njihove zahtevke v celoti zavrnilo in jim naložilo, da toženki povrnejo 1.820,26 EUR stroškov postopka s pripadki. Ugotovilo je, da toženka ni ravnala nedopustno, določene postopkovne kršitve, do katerih je prišlo, pa niso v vzročni zvezi s škodo, ki jo tožniki zatrjujejo. Za škodo, nastalo drugi tožnici, toženka ne odgovarja tudi zato, ker je druga tožnica le posredna oškodovanka, za premoženjsko škodo, katere povračilo zahteva tretji tožnik, pa ta po presoji sodišča prve stopnje ni aktivno legitimiran.

2Tožniki zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevkom v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške.

Sodišču očitajo, da je pri odločitvi upoštevalo le dokaze, ki so v korist toženke, spregledalo ali štelo kot nerelevantne pa je dokaze v korist tožnikom. Dejansko stanje je bilo zato zmotno ugotovljeno, napačno pa je bilo v pogledu vzročne zveze uporabljeno tudi materialno pravo.

Ker B. B. ni svetovalna delavka šole, bi morala C. C. o sumu nasilja takoj obvestiti svetovalnega delavca šole oziroma v njegovi odsotnosti ravnatelja oziroma njegovega namestnika, B. B. pa Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ali policijo. Sodišče pri tem neutemeljeno razlikuje med C. C. kot sorodnico tožnikov in C. C. kot uslužbenko toženke, saj Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (v nadaljevanju Pravilnik) take razlike ne dela. V tem primeru do izvedbe delavnice sploh ne bi moglo priti, saj bi jo CSD prepovedal. V zvezi s tem opozarja na mnenje v dopisu dne 2.12. 2014. Ker delavnice ne bi smelo biti, je nepomembno, kaj se je na njej dogajalo.

Ne glede na to menijo, da so zmotne ugotovitve o njenem poteku. Sodišče je spregledalo izpovedbo prve tožnice, ki je ves čas izpovedovala enako. Opozarja na zapis razgovora na CSD dne 13. 5. 2015 in izpovedbo ob zaslišanju 9. 3. 2018. Bistvo njene izpovedi je bilo ves čas enako. Glede na njeno starost ni verjetno, da bi si potek izmislila in potem zgodbo večkrat ponovila. Način poteka delavnice dokazuje tudi zdravniško potrdilo z dne 6. 11. 2014, ki si ga sodišče zmotno razlaga, saj zdravnik ne more zapisati nečesa, o čemer se sam ne prepriča z ambulantnim pregledom. Sodišče je te dokaze spregledalo in storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nelogično je tudi, da sodišče pričama B. B. in D. D. ni verjelo glede načrtovanja delavnice, verjelo pa jima je glede vsega ostalega. Obe imata tudi interes, da se izogneta odgovornosti. Sodišče je nekritično sprejelo izpovedbo priče D. D. o tem, kaj naj bi A. A. povedala na delavnici, čeprav istočasno pove, da sama pri njej nikoli ni opazila modric, niti je na to ni opozorila nobena druga učiteljica, nad prijavo nasilja pa so bili vsi presenečeni. Bistveno je tudi to, da ni verjetno, da bi otrok svoji razredničarki v prisotnosti neznane osebe in sošolcev razlagal o nasilju. Vztrajajo, da A. A. ni sama začela govoriti o tem. Delavnica je bila izvedena z namenom ugotovitve, ali je do nasilja res prišlo, saj je B. B. sama povedala, da je menila, da mora najprej dobiti A. A. izjavo. Zato ni mogoče verjeti, da je bila izvedena tako, kot da B. B. za sum nasilja nad prvo tožnico ne bi vedela. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v pogledu ravnanja B. B. in D. D. po izvedbi delavnice. A. A. je bila v zbornico odpeljana trikrat. Opozarjajo na A. A. izpovedbo. Sodišče ne pojasni, zakaj ji ne verjame. Zapisnik z dne 4. 11. 2014 ne vsebuje bistvenih izjav udeležencev, zato mu ni mogoče pripisovati dokazne vrednosti. Da ne odraža dejanskega poteka, dokazuje tudi izjava prič M. M. in P. P., da se poteka ne spomnita, ne spomnita se niti, ali sta zapisnik prebrala. Priča B. B. poleg tega sama priznava, da je bila takrat v šoku in zato objektivnega zapisa ni bila zmožna. Sodišče bi moralo ovrednotiti tudi dokument (priloga B22), saj gre za podroben zapis o neustreznem ravnanju B. B. Tudi glede pretiranega izkazovanja pozornosti in siljenja v telesne kontakte sodišče neutemeljeno ne verjame prvi tožnici. O tem v spisu obstajajo dokazi (zapis B. B. za CSD (peti odstavek na strani 4) in izpovedba prve tožnice). Če tega ne bi bilo, druga tožnica ne bi klicala šole in tega prepovedala, prva tožnica pa v prihodnjih dneh ne bi ostala doma. Druga tožnica in tretji tožnik sta bila na razgovoru na CSD že 5. 11. 2014 in ne šele 7.11. 2014. Inšpekcijski postopek je bil ustavljen 25. 4. 2016 zato, ker sta druga tožnica in tretji tožnik otroke prešolala. Tega nista storila le iz razlogov na svoji strani. Prešolanje je svetoval že CSD (izpoved priče P.), poleg tega pa se toženka ni potrudila, da bi posledice neprimernih ravnaj 4. 11. 2014 odpravila. V zvezi s tem opozarjajo na izpoved prve tožnice. Do prepisa je res prišlo šele z zaključkom šolskega leta 2015/2016, a je bila vloga oddana že marca 2016. Tožniki so poleg tega veliko naporov vložili v mirno rešitev spora.

B. B. za izvajanje delavnice ni imela ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, saj ni bila svetovalna delavka šole. To je ugotovil tudi inšpektor. Opozarjajo na določila Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), ki določa, da mora imeti izvajalec strokovni izpit in mora biti strokovno usposobljen. B. B. očitajo naklepno škodovanje tožnikom. Ne drži, da neustrezne strokovne usposobljenosti niso pravočasno zatrjevali, saj so v vlogi z dne 29. 1. 2018 trdili, da B. B. ni svetovalna delavka.

Sodišču bi morala biti poznana odločba Ustavnega sodišča U-I-170/16. Menijo, da bi morala toženka prvi tožnici v postopku v šoli omogočiti prisotnost osebe, ki ji zaupa. Na delavnici bi moral biti ves čas navzoč tudi učitelj. Iz izvedenega postopka pa izhaja, da je D. D. ostale učence odpeljala iz razreda in prvo tožnico prepustila neznani osebi.

Strinjajo se, da ni ključno, ali je bila A. A. 4. 11. 2014 utemeljeno v stiski ali ne, je pa ključno, ali je bila v stiski zaradi nedopustnega ravnanja toženke. Tožniki toženki ne očitajo, da je oddala prijavo na CSD in policijo, ampak ji očitajo nepravilno ravnanje pred tem. Izvedba delavnice z namenom ugotovitve, ali je do nasilja prišlo, pomeni kršitev predpisov. V kolikor bi toženka oziroma njeni delavci ravnali po Pravilniku (pa tudi, če bi bila delavnica izvedena "kak dan kasneje"), bi postopek strokovno vodil CSD in bi razgovor z mld. A. A. in starši opravile strokovno usposobljene osebe. Do zasliševanja in zbiranja dokazov ne bi prišlo. Tožniki, tudi če postopek pred CSD ne bi bil takoj ustavljen, ne bi utrpeli praktično nobenega stresa in škode, niti ne bi bilo poseženo v njihove osebnostne pravice. Tako pa škoda, ki so jo utrpeli (in je pravno priznana), močno presega škodo, ki bi jo utrpeli v vsakem primeru. Postopek bi namreč ostal zaupen, od zaposlenih pri toženki bi bili z njim seznanjeni le svetovalni delavki, ne pa celoten učiteljski zbor. Pri A. A. tudi ne bi prišlo do njene osamitve, vodenja v zbornico in tudi ne bi bila v naslednjih mesecih posebej obravnavana. Zaključek sodišča, da vzročna zveza ni podana, je neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. V vzročni zvezi s škodo je tudi kršitev glede sestave in delovanja internega tima. Pravilnik je v tem pogledu kogenten, dolžnost seznanitve pa se nanaša le na tiste delavce, pri katerih je seznanitev potrebna. Tega toženka ni izkazala, saj je bila edina A. A. učiteljica D. D. Zelo verjetno je, da so ravno učiteljice zgodbo raznašale naprej. Dokaze o tem tožniki težko dobijo, saj se starši otrok bojijo pričati v korist tožnikom. Opozarjajo tudi na ugotovitve inšpektorata, da je bil interni tim napačno sestavljen in sklican prepozno, pa tudi na druge njegove ugotovitve o kršitvah. V primeru hitrejšega sklica bi bili ukrepi za zaščito prve tožnice sprejeti prej, s tem pa bi se preprečilo nastajanje škode tožnikom. Sporen je tudi sklep tima, da bodo tako prvi tožnici kot sestri B. B. namenili več pozornosti, saj to kaže, da sta bili pod stalnim nadzorom.

Ne strinjajo se, da ni nič spornega v tem, da toženka ni zamenjala razredničarke. To je kot najbolj smotrno predlagal že šolski inšpektor, pa ravnatelj ni ukrepal. Zamenjava bi lahko bila izvedena. Drugačen zaključek sodišča je neobrazložen. Nepravilno je bilo toženkino ravnanje v zvezi z svetom staršev, saj se je ravnatelj soočenju s tožniki želel izogniti, odpiranje razprave o spornem dogajanju pa je prepovedal.

Zmotno je stališče sodišča, da druga tožnica ni utrpela pravno priznane škode. Duševne bolečine je trpela zaradi neutemeljenih očitkov o nasilju moža in zato, ker toženka ni znala oziroma želela zaščititi prve tožnice. Trpela je tudi zaradi posega v čast in dobro ime, saj so bile o dogodku obveščene vse učiteljice šole, informacije pa so se takoj razširile. Tožnica se je posledično morala soočati z očitki, da moža podpira, da je slaba mama, da otrok ne more zaščititi in da je otroke izpisala iz šole. Ni ji jasno, kakšne miselne konstrukte ima v mislih sodišče. Glede na to, da sta druga tožnica in tretji tožnik zakonca, je stališče, da tretji tožnik za uveljavljanje materialne škode ni aktivno legitimiran, napačno.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede dejanskih ugotovitev

5Iz sodbe sodišča prve stopnje je mogoče povzeti sledeče bistvene dejanske ugotovitve:

C. C., nečakinja tretjega tožnika (in sestrična prve tožnice), je pri toženki zaposlena kot učiteljica slovenskega jezika. V času jesenskih počitnic leta 2014 je od svoje mame, ki je teta prve tožnice, izvedela za domnevno nasilje tretjega tožnika nad prvo tožnico. O tem, kako ravnati, je po telefonu vprašala kolegico B. B., ki je bila v šoli zadolžena za izvedbo delavnic o nenasilju. Slednja je diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, ima tudi dodatno izobrazbo psihoterapevtke, ni pa svetovalna delavka pri toženki. C. C. ji je nato 2. 11. 2014 na službeni elektronski naslov poslala še zapis pogovora svoje mame s prvo tožnico in svoja razmišljanja. Iz tega zapisa izhaja, da naj bi oče (tretji tožnik) takrat desetletno A. A. (prvo tožnico) večkrat pretepal, surovo ravnal z živalmi in deklico silil k pretiranemu delu. Poslano sporočilo je B. B. prebrala 3. 11. 2014. Zaradi prejetega sporočila je v dogovoru z razredničarko prve tožnice (to je D. D.) 4. 11. 2014 v razredu prve tožnice izvedla (sicer že pred tem za mesec november predvideno) delavnico o nenasilju. Delavnica je bila opravljena na način, ki ni kazal, da je bila B. B. z domnevnim nasiljem seznanjena in se v prvo tožnico ni sililo z vprašanji. Po pogovoru o vrstah nasilja, smrti dojenčka (ki ga je prva tožnica povezala z družinskim nasiljem) in SOS številki, je prva tožnica sama začela govoriti o razmerah doma. Povedala je (sodišče prve stopnje kot verodostojen povzetek sprejme zapis D. D. priložen prijavi suma nasilja policiji in CSD, priloga B5), da jo oče vsak dan udari z roko, palico, pa sploh ne ve razloga. Da jo je udaril tudi tistega dne. Da ji je težko, ker jo udari pred drugimi, da morata s sestrico ob vikendih zgodaj vstajati in pričeti z delom, saj sta drugače tepeni, sploh ona, ki je najstarejša. Če jo udari z roko, jo sploh ne boli več. Pripovedovala je tudi o ravnanju tretjega tožnika z mucki (da jih vrže proč) in o pogovoru s teto T. med jesenskimi počitnicami in da ji je ta rekla, da mora to v šoli povedati ter prosila za pomoč. B. B. je ob tem zaznala hudo stisko prve tožnice, saj je ta jokala. V nadaljevanju je zaradi posmehovanja dveh sošolcev razredničarka z njima zapustila razred, B. B. pa je prvo tožnico tolažila in ji pojasnila, da bo morala zadevo prijaviti naprej. B. B. je po zaključku delavnice odšla v zbornico, nato pa na matično šolo, od koder je poklicala CSD, prva tožnica pa se je do odhoda na uro verouka igrala z vrstniki. V šoli je bil nato ob prisotnosti delavcev CSD istega dne opravljen pogovor z drugo tožnico, ki je med drugim povedala, da mož hitro odreagira, ne sicer fizično, ampak povzdigne glas; da imajo doma bolj trdo vzgojo; da mož A. A. nagaja pri muckih, da je ta že povedala, da bo ob prvi priložnosti odšla od doma; strinjala se je, da se bo mož moral zdaj obvladati. Zagotovila je tudi, da otroke lahko zaščiti. Druga tožnica je A. A. po koncu verouka odpeljala domov. Je pa pred tem A. A. izrazila strah pred odhodom domov, saj se je bala, kaj se bo tam zgodilo. Naslednjega dne (5. 11. 2014) sta bila o sumu nasilja obveščena ravnatelj in svetovalna delavka, 6. 11. 2014 je toženka o sumu nasilja CSD obvestila še pisno, obvestila pa je tudi policijo. Prva tožnica je 5. 11. 2014 prišla v šolo, bila je nasmejana in je razredničarki, ki jo je o tem po navodilu CSD povprašala, povedala, da so se doma pogovorili in da ji je oče rekel, da bo sedaj vse vredu. Istega dne je druga tožnica poklicala zdravnico, pregled prve tožnice pri zdravniku pa je bil opravljen 6. 11. 2014. Zdravnico je druga tožnica seznanila z zapisom B. B., prva tožnica ji sama o poteku in vsebini delavnice ni povedala nič določnega.

V postopku pred CSD je prva tožnica izjavila, da tisto, kar je teta zapisala, ni res, zanikala pa je tudi nasilje očeta. Povedala je tudi, da sta jo B. B. in D. D. pretirano tolažili (božali in vzeli v naročje), učitelji toženke naj bi ji tudi kasneje namenjali pretirano pozornost, kar je bilo zanjo moteče. Psihološka obravnava prve tožnice je bila zaključena 30. 3. 2015.

Šola je bila s strani drugih staršev seznanjena z dogodkom v letu 2013, ko naj bi tretji tožnik verbalno napadel drugega otroka.

Osnovno šolo X. obiskuje vsega 35 učencev, v njej pa je bilo v letu 2014 pet redno zaposlenih učiteljev, dva ali trije pa so prihajali poučevat z matične šole. Toženka je zaradi informacij, ki so kazale na nasilje nad prvo tožnico, 14. 11. 2014 sklicala sestanek internega tima, ki so ga sestavljali ravnatelj E. E., razredničarka D. D., F. F., G. G., H. H., B. B., I. I., J. J., N. N., R. R. ter V. V. Na njem so se udeleženci seznanili z dogodkom in sklenili, da se zapiše načrt pomoči, ki je bil sprejet istega dne. Ni dokazano, da bi te osebe kršile zaupnost podatkov s katerimi so se seznanile. Do drugih otrok (in s tem do njihovih staršev) so informacije prišle najprej od prve tožnice. Z zadevo so se lokalni prebivalci seznanili tudi zaradi zaslišanj, ki jih je opravil kriminalist.

Toženka razredničarke D. D., ki poučuje več predmetov, ni zamenjala, inšpekcijski postopek zoper toženko v zvezi z domnevnim diskriminiranjem te učiteljice je bil ustavljen s sklepom 25. 4. 2016. Druga toženka in tretji tožnik sta prvo tožnico iz razlogov na svoji strani v šolskem letu 2016/2017 prepisala na drugo šolo.

Pri toženki je bil izveden izreden inšpekcijski nadzor. Ugotovljeno je bilo, da o zadevi ni bila takoj obveščena svetovalna delavka, da elektronsko sporočilo C. C. ni bilo evidentirano v evidenčni knjigi prispelih uradnih dokumentov, da sum nasilja ni bil nemudoma prijavljen policiji in CSD, da prijava ni bila na ustreznem obrazcu in da sta bila o sumu nasilja ravnatelj in svetovalna delavka obveščena šele naslednji dan.

Kazenska ovadba zoper tretjega tožnika je bila s sklepom 17. 2. 2015 zavržena, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi storil naznanjeno kaznivo dejanje, C. C. pa je bila v kazenskem postopku oproščena obtožbe, da je storila kaznivo dejanje krive ovadbe.

6Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je ocenilo predložene listinske dokaze, izpovedbe strank in prič pa presojalo kritično. Oceno verodostojnosti izpovedb je gradilo na njihovi notranji (ne)skladnosti in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva. Očitki o njeni napačnosti in nelogičnosti ter očitki, da je sodišče prve stopnje dokaze ocenjevalo premalo kritično ter dalo poudarek predvsem dokazom, ki so v korist toženki, spregledalo ali štelo za nerelevantne pa je dokaze, ki so njim v korist, so zato neutemeljeni. Prav pritožniki z opozarjanjem le na posamezne dele izpovedbe prve tožnice in nekatere (tudi sicer za odločitev nebistvene) okoliščine počnejo prav to, kar neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje: opozarjajo le na tisto, kar je njim v korist, prezrejo pa celoto. Ker bi ponavljanje razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje ugotovitve, pomenilo nepotrebno obremenjevanje sodbe, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene argumente s katerimi skušajo pritožniki utemeljiti svojo trditev, da so bila posamezna dejstva zmotno ugotovljena.

7Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpovedba prve tožnice o poteku in načinu izvedbe delavnice dne 4. 11. 2014 ni prepričljiva. Pri tem pa ni najbolj bistveno to, da je bil opis poteka delavnice prve tožnice ob zaslišanju deloma drugačen kot v izjavi, ki je bila dana na CSD (kar je mogoče pripisati dejstvu, da gre pri zapisu izjave z dne 13. 5. 2015 le za povzetek razgovora, pa tudi poteku časa), ampak to, da tega, kar tožniki trdijo in je izpovedala prva tožnica, drugi izvedeni dokazi niso potrdili. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo, da ravnanje učiteljic, kot ga je opisala prva tožnica, ni smiselno. V kolikor bi namreč želeli s prvo tožnico govoriti na samem in jo "izprašati" o domnevnem nasilju, bi to lahko storili ne da bi izvedli delavnico. Potek in njeno vsebino pa sta prepričljivo potrdili tudi obe učiteljici, to je zaslišani priči B. B. in D. D. Le to, da jima sodišče prve stopnje ni sledilo v pogledu njenega načrtovanja, še ni dovolj za sklep, da njuna izpovedba v ostalem delu ni verodostojna, sploh če ju potrjujejo še druge ugotovljene okoliščine. Enako velja za njun v pritožbi izpostavljen interes za izid te pravde. V izpovedbi priče D. D. ni nasprotja. To, da priča pri A. A. ni opazila modric in da je na to tudi ni opozorila nobena druga učiteljica, še ne izključuje možnosti, da bi do nasilja vseeno lahko prišlo, niti tega, da je o tem, tako kot izhaja iz zapisa D. D. v prilogi B5, A. A. na delavnici res govorila. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je povsem mogoče, da prva tožnica ne staršem ne ostalim, ki so bili vpleteni v postopek preiskave suma nasilja (vključno s sodiščem v tem postopku), ni opisala vsega tako, kot se je na delavnici res dogajalo, in sicer zaradi strahu pred posledicami. Na njen strah v tej smeri kaže s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno mnenje pedopsihiatra izdelano mesec dni po dogodku (priloga A7), v katerem je izpostavljena njena čustvena stiska z občutki krivde, glede na to, kako je bila njena pripoved o vzgojnih izkušnjah razumljena s strani šole. V tej zvezi ni odveč opozoriti niti na (neizpodbijano) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prva tožnica po izvedeni delavnici izražala stisko za primer, da bi šla domov. Sodišče prve stopnje v tej zvezi utemeljeno opozarja tudi na to, da prva tožnica ni iskreno izpovedala o dejstvih, ki niti niso bila sporna oziroma je o njih izpovedala tudi druga tožnica (glede ravnanja z mucki in njene izjave o odhodu od doma), kar zgoraj navedeno le še dodatno potrjuje. Ob upoštevanju, da je bila na delavnici prisotna poleg B. B. tudi A. A. razredničarka, poleg nje pa le še dva A. A. sošolca (glej izjavo D. D. v prilogi B5), se pritožbenemu sodišču ne zdi neverjetno, da je A. A. glede na obravnavano temo spontano izpovedala o svojih stiskah in sicer vsebinsko tako kot je to zapisala priča D. D. v dopisu CSD z dne 18. 11. 2014 (priloga B5). Glede na to, da so bile informacije, ki jih je B. B. dobila od C. C., povod za izvedbo delavnice, pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je bil njen namen tudi to, da se odpre možnost za pridobitev A. A. izjave, vendar na način kot sta ga zaslišani priči opisali (tako, da A. A. ne bi vedela, da sta učiteljici dobili informacijo o nasilju in brez neposrednih vprašanj v tej smeri). Načina poteka delavnice kot ga opisujejo tožniki, ne potrjuje niti zdravniško potrdilo z dne 6. 11. 2014. Sodišče prve stopnje ga ni spregledalo (dokaz je ocenilo v razlogih pod točko 33¹), niti si ga ni napačno razlagalo. Njegovo vsebino je pravilno dokazno ocenilo v povezavi z izpovedbo zaslišane zdravnice Z. Z. (glej razloge v točki 33), ki ga je napisala. Pritožbeno sodišče soglaša, da iz izpovedi te priče ne izhaja, da ji je A. A. povedala, da so jo zasliševali in je zato tak zapis v zdravniškem potrdilu (priloga A6) pripisati dejstvu, da je priča brala zapis B. B. in si ga sama tako razlagala.

8Sodišče prve stopnje je tudi potek kasnejšega dogajanja ugotovilo pravilno. Res je prva tožnica ob zaslišanju izpovedala, da jo je razredničarka trikrat peljala v zbornico, a taki izpovedbi sodišče prve stopnje (iz razlogov, ki jih je navedlo v točki 31 sodbe), tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo.

9Pritožniki nadalje neutemeljeno vztrajajo, da zapisnik z dne 4. 11. 2014 (priloga B4) ne vsebuje bistvenih izjav udeležencev. Zapisnika namreč nista podpisali le B. B. in druga tožnica, ampak še dva delavca CSD, ki sta bila ob razgovoru navzoča. Da se slednja dva ob zaslišanju nista spominjala poteka razgovora, niti tega, ali sta zapisnik prebrala, ne vzbuja dvoma, da je v njem zapisano vse tisto, kar je druga tožnica povedala. Sam način zapisa ter dejstvo, da sta delavca CSD vodenje razgovora z drugo tožnico prepustila B. B., pa kaže tudi na neutemeljenost pritožbenih trditev, da B. B. zaradi šoka objektivnega zapisa ni bila sposobna. Ni namreč življenjsko logično, da bi uradna oseba CSD vodenje razgovora in pisanje zapisnika ob tako resnem dogodku kot je bil konkretni, prepustila osebi, za katero bi bilo očitno, da tega ni sposobna.

10Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da vedenje B. B. in D. D. do prve tožnice na delavnici in tudi kasneje ni bilo neprimerno in tudi ni izkazano, da bi A. A. proti njeni volji obe pretirano tolažili, jo božali in jemali v naročje. Izpovedbi D. D. in B. B. sta sodišče prve stopnje, ki je izvedlo neposredno zaslišanje, prepričali (glej razloge v točki 30 sodbe), pritožbeno sodišče pa razlogov, da bi v tako dokazno oceno podvomilo, nima. Pritožniki ob tem, ko v pritožbi trdijo, da številni dokazi kažejo drugače, konkretno izpostavijo le zapis B. B. z dne 27. 11. 2004 ter izpovedbo prve tožnice. Pritožbeno sodišče v zvezi z sklicevanjem na zapis B. B. najprej ugotavlja, da ni jasno, na kateri zapis se tožniki pravzaprav sklicujejo. Zapis z datumom 27. 11. 2014 (gre za odtisnjen dohodni datum CSD) ima namreč le dve strani (glej prilogo A23), njegova vsebina pa tudi sicer trditev pritožnikov ne potrjuje. V spisu je še zapis B. B., a brez datuma (priloga B22), ki pa na strani 4, v petem odstavku, vsebuje le zapis, da je A. A. prišla v šolo, da je učiteljici D. D. sporočila, da so se doma pogovorili in da je v žepu še vedno stiskala njeno in D. D. telefonsko številko. Tudi v nadaljevanju B. B. ni zapisala nič takega, kar bi nasprotovalo ugotovitvam sodišča prve stopnje². Prva tožnica je v tem postopku res izpovedala drugače, a ji sodišče prve stopnje iz razlogov, ki jih je navedlo že v zvezi z opisom poteka delavnice in vsebino tega, kar je povedala B. B., utemeljeno ni sledilo. Da je druga tožnica v zvezi s tem klicala v šolo in prepovedala, da A. A. učiteljice namenjajo pretirano pozornost, je glede na ostale ugotovitve lahko posledica A. A. predstavitve dogajanja svojim staršem. Ta predstavitev pa, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ni bila povsem skladna s tem, kar se je v šoli dejansko zgodilo.

11Druga tožnica in tretji tožnik sta bila, kot izkazuje zapisnik 1. sestanka multidisciplinarnega tima z dne 27. 11. 2014 (priloga B18), na razgovoru na CSD res že 5. 11. 2014, vendar pa to zmotno ugotovljeno dejstvo na presojo nima relevantnega vpliva.

12Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki so navedeni v točki 27 sodbe, soglaša z ugotovitvijo, da je bila izobrazba B. B. za vodenje delavnice o nenasilju ustrezna. Tega, kakšen poseben strokovni izpit bi morala imeti, tožniki niso pravočasno konkretizirali, saj trditev, da priča ni bila svetovalna delavka, ni trditev o neustrezni izobrazbi. Tudi ugotovitev inšpektorja (glej zapisnik izrednega inšpekcijskega nadzora, priloga A4), da priča ni bila svetovalna delavka, se ni nanašala na njeno usposobljenost za vodenje delavnice, pač pa na to, da ji je C. C. posredovala informacijo o sumu nasilja, Pravilnik pa napotuje na svetovalnega delavca.

13Iz razlogov sklepa z dne 25. 4. 2016 o ustavitvi inšpekcijskega postopka zoper toženko izhaja, da je bil ta ustavljen, ker je bilo "na podlagi zbranih podatkov in po skrbni presoji vseh dejstev ugotovljeno, da ni razlogov za njegovo nadaljevanje". Da bi bil razlog za ustavitev prešolanje prve tožnice, v sklepu ni navedeno, da to izhaja iz drugih dokazov, pa tožniki v pritožbi ne trdijo.

Glede očitkov, da je toženka nedopustno ravnala in o vzročni zvezi

14Sodišče prve stopnje je glede presoje, ali je toženka ravnala nedopustno in ali je med nekaterimi sicer ugotovljenimi kršitvami Pravilnika in škodo, ki so jo zatrjevali tožniki, podana vzročna zveza, materialno pravo pravilno uporabilo.

15Stališču, da toženka delavnice o nenasilju dne 4. 11. 2014 (ne glede na to, kako je ta vsebinsko potekala) ne bi smela izvesti, ni mogoče slediti. Gre namreč za del učnega programa, delavnica pa je bila za mesec november predvidena že v naprej s tem, da je bil datum odvisen od časovne razpoložljivosti B. B., ki je delavnice izvajala. Pritožbena trditev, da je bila izvedba delavnice, saj je šola že razpolagala z informacijo o sumu nasilja v družini (tudi če je bila izvedena tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), strokovno zgrešena in zato njena izvedba nedopustna, je brez podlage v izvedenih dokazih. Tega ne potrjuje niti vsebina dopisa CSD z dne 2. 12. 2017 (priloga A 17), na katerega se tožniki sklicujejo. V njem je zavzeto le stališče, da v primeru, ko šola z informacijo o nasilju že razpolaga, z delavnico ni dosežen njen preventivni namen (kar pod vprašaj postavlja smiselnost njene izvedbe), ne pa, da je bila njena izvedba zato nedopustna in bi delavnico CSD, če bi bil o sumu nasilja obveščen pred tem, prepovedal. Tako stališče tožnikov je tudi sicer nelogično, saj prva tožnica ni bila edina udeleženka delavnice, ampak je bila ta (preventivno) namenjena tudi njenim sošolcem.

16Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožniki, da je to, kaj se je dogajalo na delavnici, drugotnega pomena. Ravno potek delavnice in njena vsebina bi lahko nudila podlago za sklep, da je toženka ravnala nedopustno. A v konkretnem primeru ni bilo tako. Toženki namreč glede same vsebine in poteka delavnice o nenasilju ni mogoče očitati ravnanja, ki bi ga lahko označili za nedopustno. Opravljena je bila namreč tako, da prva tožnica ni vedela, da sta B. B. in D. D. seznanjeni s sumom nasilja in prva tožnica z njune strani tudi ni bila zasliševana. Tisto, kar je prva tožnica na delavnici povedala, je povedala spontano. Ker izvedene delavnice, ki je potekala tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ob še tako široki razlagi ni mogoče umestiti pod pojem "postopek", ki ga ima v mislih 7. oziroma 8. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), toženka prvi tožnici tudi ni bila dolžna zagotoviti posebnega zagovornika, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na odločbo U-I-170/16³. Tudi sicer ravnanje B. B., ki je A. A. poslušala in je pri tem ni ustavila, zaradi njene stiske pa je pustila, da je D. D. iz razreda odpeljala A. A. sošolca, na koncu pa ji ponudila pomoč in tolažbo (in jo ob tem objela), ni bilo v nobenem pogledu nedopustno.

17Res je, da je toženki oziroma njenima delavkama, to je C. C. in B. B., mogoče očitati kršitev 3. člena Pravilnika, ki učitelju ali drugemu delavcu VIZ, ki pri otroku opazi spremembo, ki bi lahko bila posledica nasilja, ali mu je otrok zaupal, da je žrtev nasilja, ali ima informacijo o nasilju od tretje osebe ali pa je bil sam priča nasilja, nalaga, da o tem takoj obvestiti svetovalnega delavca VIZ ali v njegovi odsotnosti ravnatelja ali pomočnika ravnatelja⁴, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ta kršitev ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni v vzročni zvezi s škodo, ki jo posamezni tožnik zatrjuje⁵. Potek dogodkov (s tem pa tudi škoda, ki jo tožniki v zvezi s temi dogodki zatrjujejo) namreč ne bi bil nič drugačen, če bi delavki toženke najprej obvestili strokovno delavko, ta pa nato CSD in policijo. To bi namreč pomenilo le to, da bi do prijave na CSD morda⁶ prišlo en dan prej, to je že 3. 11. 2014 in ne šele 4. 11. 2014, postopek pred CSD in policijo pa bi bil enak, enake pa tudi posledice za tožnike (v zvezi z zasliševanji, odmevnostjo dogodka, glede strahu pred odvzemom otroka itd). Ker v pogledu prijave suma nasilja CSD in policiji toženki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (tožniki v pritožbi to tudi sami priznavajo), je jasno, da toženka za škodo, ki je (tudi po trditvah tožnikov) nastala v posledici postopkov, ki so bili zaradi prijave sproženi, ne more odgovarjati. Glede na to, da je po Pravilniku sklic internega tima obvezen (glej 6. člen), pravočasno obvestilo strokovne delavke ter nato takojšnje obvestilo CSD-ja, tudi na ravnanje toženke v tem pogledu ne bi vplivalo.

18Pritožniki sicer skušajo v pritožbenem postopku zatrjevano škodo povezati predvsem z po njihovih trditvah neupravičeno in nepravilno izvedeno delavnico, a s tem ne morejo uspeti. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, toženka namreč pri njeni izvedbi ni ravnala protipravno. Tudi ugotovljen potek delavnice ne daje podlage za sklep o obstoju vzročne zveze, saj zaradi načina, na katerega je bila izvedena, prvi tožnici zatrjevane škode ni mogla povzročiti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so posledice, ki jih je utrpela prva tožnica, posledica stiske in občutkov krivde zaradi dogajanja, ki ga je sprožila njena pripoved na delavnici, ne pa njene izvedbe oziroma načina na katerega je bila izvedena. Izvedba delavnice pa ni mogla povzročiti škode niti drugi tožnici in tretjemu tožniku, saj na njej niti nista sodelovala, kot posredna oškodovanca pa do povračila škode nista upravičena.

19Zaradi dejstva, da je prišlo do nekaterih nepravilnosti v ravnanju toženke pred prijavo suma nasilja na CSD in policijo (poleg nepravočasnega obvestila svetovalne delavke, sem sodi še očitek, da elektronsko sporočilo C. C. ni bilo evidentirano v evidenčni knjigi prispelih dokumentov) in po tem (interni tim je bil zasnovan preširoko in nekaj dni prepozno), se z dogodkom tudi ni seznanilo nič večje število ljudi kot bi se, če kršitev ne bi bilo. Zakaj nepravočasno obvestilo strokovne delavke na to ni moglo vplivati, je bilo že obrazloženo, druga očitana nepravilnost pred prijavo suma nasilja CSD (evidentiranje sporočila) pa s tem že po naravi stvari ne more biti povezana. Zakaj na seznanitev širšega kroga ljudi ni vplivala niti preširoka sestava internega tima, je obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje predvsem v točkah 35 do 39 sodbe. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi strinja, jih ne ponavlja. Očitke, da z dogodkom ne bi smele biti seznanjene vse učiteljice toženke in da je toženka odgovorna za odtekanje informacij, zato pritožbeno sodišče zavrača, posledično pa zavrača tudi vztrajanje tožnikov, da je toženka odgovorna za škodo, ki jim je nastala zaradi tega, ker so se z dogodkom seznanili tudi okoliški prebivalci.

20Tožniki v pritožbi ne konkretizirajo, katerih ukrepov za zaščito prve tožnice toženka ni pravočasno sprejela zato, ker je bil interni tim sklican nekaj dni prepozno. Pritožbeno sodišče zato niti ne more presoditi, ali drži pritožbena trditev, da je v posledici tega tožnikom nastala škoda in kakšna. V zvezi z samo vsebino sestanka internega tima, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožniki trditev, katera zatrjevana škoda je s tem povezana, niso ponudili, zato podrobnejši odgovor na ta del tudi sicer pavšalnih očitkov niti ni potreben.

21Pritožbeno sodišče soglaša, da toženka s tem, ko se je odločila, da ne zamenja razredničarke D. D., ni ravnala protipravno. Ker tožniki v tem pogledu v pritožbi ne uveljavljajo nobenih novih oziroma tehtnih (pravnih) argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijano sodbo, razlogov ne ponavlja, niti ni potrebno njihovo dopolnjevanje. Enako velja za očitke, ki se navezujejo na prešolanje prve tožnice. V zvezi s slednjim dodaja le to, da okoliščina, da je bilo prešolanje morebiti v korist prve tožnice, samo po sebi še ne daje podlage za sklep, da je bilo ravnanje toženke oziroma njenih delavcev protipravno in je zato toženka odgovorna za premoženjsko škodo, ki jo tretji tožnik v zvezi s tem zatrjuje.

22Povsem nekonkretizirano in nepovezano s škodo, ki je bila zatrjevana, pa je končno pritožbeno opozarjanje na ugotovitve šolskega inšpektorja glede sestave zapisa dogodka ter vztrajanje, da je bilo tudi delovanje sveta šole nepravilno. Pritožbeno sodišče na ta del pritožbe konkretno niti ne more odgovoriti, ampak v tem delu opozarja na razloge sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v točkah 42, 44 in 45, saj z njimi soglaša.

Sklepno

23Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ V tej zvezi je zato neutemeljen tudi očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
² Gre za zapis, da je druga tožnica klicala ravnatelja in mu povedala, da A. A. in sestrice ne bo v šolo, ker zdaj vsi preveč letajo okoli A. A., njej pa je to neprijetno; da je druga tožnica naročila, da naj se A. A. ne objema in daje v naročje; ter zapis, da nobena od učiteljic tega ni delala, razen, da jo je sama (torej B. B. - op. sodišča) po pogovoru objela.
³ V tej odločbi je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da ima otrok že v fazi predkazenskega postopka, ko policija zaradi suma nasilja zbira obvestila in z otrokom opravi razgovor, ali ko razgovor v okviru upravnega postopka opravi CSD, pravico do spremljevalca in zagovornika kot to določa ZPND.
⁴ C. C. je o tem, kar je izvedela od tretje osebe (to je svoje matere) obvestila B. B., ki ni svetovalna delavka, B. B. pa prejete informacije o sumu nasilja ni sporočila CSD-ju že 3. 11. 2014, ko je prebrala elektronsko sporočilo, ampak 4. 11. 2014, po opravljeni delavnici.
⁵ Prva tožnica zatrjuje škodo zaradi posega v osebnostne pravice ter prestanega strahu, ki naj bi se kazala na psihičnem področju (ponoči naj bi se zbujala, imela naj bi nočne more, bila v stiski, utrujena in neprespana, čutila naj bi tudi odpor do šole). Prva tožnica je trdila tudi to, da se je počutila osramočeno, izolirano ter stigmatizirano, trpela naj bi tudi strah, da družine ne bo več videla ter strah pred tistimi zaposlenimi pri toženki, ki so 4. 11. 2014 nanjo izvajali pritiske. Tudi druga toženka je zatrjevala poseg v osebnostne pravice ter čast in dobro ime, trpela naj bi tudi strah, da ji bo CSD vzel otroka. Navajala je, da se je zaradi kazenske ovadbe morala braniti obtožb, da mož surovo ravna z otrokom, morala je dokazovati, da je za otroke sposobna poskrbeti, počutila se je osramočeno. Tretji tožnik je trdil, da je utrpel škodo, ker je bila zaradi izjav zaposlenih pri toženki, vložena neutemeljena kazenska ovadba, postopek, ki so ga vodili policisti in kriminalisti pa je v majhnem kraju predstavljal odmeven dogodek, ki je vplival na njegovo čast in dobro ime. Moral se je zagovarjati in dokazovati, da ni surovo ravnal z otrokom, opraviti je moral številna zaslišanja. Zaradi tega je trpel. Zatrjeval je tudi premoženjsko škodo zaradi stroškov povezanih z vožnjo otrok v drugo šolo.
⁶ 5. člen Pravilnika daje za prijavo na voljo 24 ur po zapisu dogodka.