VSL Sklep II Cp 783/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine s parc. št.: 865/15 do celote, 185/14 do ¼ in 186/17 do ¼ , vse k.o. ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožnika.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja na okoliščine, ki kažejo, da je bil namen izpodbijanega pravnega posla njegovo oškodovanje. Ponavlja svoje trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je podana neplačevitost družbe U., d.o.o., ter da je zaradi sklenjenega pravnega posla izterjava njegove terjatve onemogočena oziroma bistveno otežena. Meni, da so podani tudi drugi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Sklicuje se na sklep P 337/2019 z dne 21. 2. 2019, ki je bil izdan v sporu, ki poteka med tožnikom in družbo U., d.o.o., s katerim je bilo ugodeno njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da je preuranjeno stališče, da je družba U., d.o.o., s prodajo nepremičnine le spremenila premoženje iz nepremičnine v denarna sredstva, in da ni ekvivalence dotlej, dokler se obroki redno plačujejo. Dolžnik U., d.o.o., za prodajo nepremičnin ni prejel njihove dejanske vrednosti. Kupnina je bila v pogodbi dogovorjena v znesku 168.000,00 EUR, njeno plačilo v 180 obrokih. Iz pogodbe ni razvidno, kdaj naj bi zapadel prvi obrok. Družba U., d.o.o., je svojo obveznost izpolnila v celoti takoj, hkrati pa ni takoj v enaki vrednosti pridobila druge enote premoženja, v zameno je prejela le vsoto doslej plačanih obrokov. Tudi če bo toženka svoje obveznosti izpolnjevala redno, je neekvivalenca izkazana, saj bo U., d.o.o., dogovorjeno kupnino prejel šele v času 180 mesecev. Znesek 168.000,00 EUR na dan sklenitve posla ni enak njegovi vrednosti čez petnajst let, vsaj ne brez ustrezne valorizacije s pogodbenimi obrestmi, ki pa niso dogovorjene. Samo vrednost ene od prodanih nepremičnin po GURS znaša 154.750,00 EUR, zato je jasno, da znesek 168.000,00 EUR, ki bo plačan v petnajstih letih brez pogodbenih obresti, ni enak vrednosti nepremičnine v času prodaje. Medsebojne obveznosti iz izpodbijane pogodbe je treba objektivizirati tako, da jih je mogoče primerjati. V ta namen je treba ugotoviti realno vrednost izpolnitve. Tožnik je oškodovan, saj med izpolnitvama ni ekvivalence, ker dolžnik v zameno ni prejel celotne denarne protivrednosti, ko pa jo bo prejel, ta po vrednosti ne bo več ustrezala vrednosti protidajatve. Pogodbeni dogovor o 0,1% obrestni meri zamudnih obresti, brez obveznosti plačila pogodbenih obresti, dokazuje fiktivnost pravnega posla. Na oškodovanje upnika kaže tudi dogovor v pogodbi, da se v primeru, da prodajalec za stanovanjsko hišo do 31. 12. 2018 ne pridobi uporabnega dovoljenja, kupnina zmanjša za 1/3. Ta znesek, 112.000,00 EUR, pa ne ustreza dejanski vrednosti predmeta prodaje, tudi če ta še nima uporabnega dovoljenja, saj je strošek pridobitve tega dovoljenja zanemarljiv. Poleg tega sta se stranki dogovorili, da lahko kupec v takem primeru zahteva še odškodnino zaradi nakupa nepremičnine brez uporabnega dovoljenja. Iz ravnanja toženke izhaja, da nima namena izpolniti obveznosti. Obstaja velika verjetnost, da bo Y. P., kot edina družbenica in poslovodja toženke, to prezadolžila oziroma uvedla stečajni postopek in tako tožniku onemogočila poplačilo. Obstoja tudi nevarnost nadaljnje odsvojitve nepremičnin.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o izdaji začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Izdajo začasne odredbe je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan pogoj verjetnega obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Pri tem je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je izpodbijanje pojmovno izključeno v primeru dvostranske pogodbe, kjer je spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitve, saj v takem primeru dolžnik za svojo izpolnitev, ki zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi enakovredno nasprotno korist, ki njegovo premoženje poveča,¹ vendar pa je preuranjeno zaključilo, da je takšen konkreten dejanski stan podan tudi v obravnavani zadevi.

6Sodišče prve stopnje je zaključek o ekvivalentnosti toženkine izpolnitve sprejelo upoštevaje ugotovitve, da gre za odplačno pogodbo in je toženka poravnala vseh devet, do odločitve sodišča prve stopnje zapadlih obrokov kupnine. Vseh ostalih okoliščin sklenitve pogodbe in vsebino pogodbenih določil, na katere je tožnik opozarjal v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa ni ugotavljalo, saj je zaključilo, da te niso pravno pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Pritrditi je pritožniku, da je tako stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Enakovrednost namreč ne pomeni, da se upoštevata zgolj v pogodbi določena denarna vrednost dajatve in protidajatve. Pri presoji enakovrednosti se upoštevajo tudi druge okoliščine, kot so npr. v konkretnem primeru: rok za izpolnitev obveznosti, višina obresti, prevzemanje nesorazmernih obveznosti, ki same zase ali v medsebojni povezavi vplivajo na dejansko vrednost dajatve nasprotne pogodbene stranke.

7Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje pri ugotavljanju enakovrednosti koristi, ki jo je dolžnik prejel iz izpodbijanega pravnega posla, ni ugotavljalo celovitega položaja pogodbenih strank, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem naj ekvivalenčnost izpolnitev presodi upoštevajoč vse okoliščine sklenitve pogodbe in vsebino pogodbe kot celote. Če bo ugotovilo, da s prodajo nepremičnin ni nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, potem objektivni pogoj po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je s prodajo nepremičnin nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ in obstoj drugih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ).

8Glede na vsebino odgovora na pritožbo je še dodati, da se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti, zato se je sodišče prve stopnje, kot na eno izmed listin, ki izkazujejo verjetnost, da je tožnik upnik terjatve iz posojilne pogodbe, lahko oprlo tudi na sodbo Nikulinskega okrožnega sodišča m. Moskva, št. 2-4486/18 z dne 24. 10. 2018. Za končno meritorno odločitev velja, da ima lahko tuja sodna odločba enak pravni učinek kot domača sodna odločba, le če je priznana v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, Pogodba o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962 med FLRJ in Zvezo sovjetskih socialističnih republik, Ur. l. FLRJ - MP, št. 5/63), pri čemer o priznanju tuje sodne odločbe, kadar še ni bil izdan posebni sklep, lahko odloča vsako sodišče kot o predhodnem vprašanju z učinkom le na ta postopek (šesti odstavek 108. člena ZMZPP), kar bo sodišče upoštevalo v nadaljnjem postopku. Tudi ostale navedbe v odgovoru na pritožbo, ki po vsebini predstavljajo odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v ponovljenem postopku.

9Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku.

¹ Glej M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 256 - 258.