VSC Sklep I Kp 19077/2018

Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi B. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dveh let in štirih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je bil v izrečeno kazen zapora vštet čas prestan v priporu in vsakršen odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem v tem postopku in sicer od 22. 4. 2018 od 16.45 ure do 23. 4. 2018 do 19.30 ure in od 25. 4. 2018 od 10.00 ure dalje. Sodišče prve stopnje je obtožencu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer le tistih, ki doslej še niso bili zaznamovani ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov izdelave izvedenskih mnenj v višini 1.074,69 EUR.

2Zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Zahteva še, da ga sodišče druge stopnje povabi na sejo pritožbenega senata.

3Obtoženčev zagovornik prvostopenjsko sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, podrejeno pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. in 6. točki 372. člena ZKP ter odločbe o kazenski sankciji. Poleg citiranih pritožbenih razlogov pa zagovornik smiselno uveljavlja še tistega iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na podlagi okoliščine, da je obtožencu v tem kazenskem postopku pred okrožnim sodiščem sodila okrajna sodnica. Meni, da je glede na stvarno pristojnost sodišča, ob zagroženi kazenski sankciji, to nedopustno (zadnji odstavek na 4. strani pritožbe). Zagovornik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtožencu izreče drugačno sodbo oziroma spremeni odločbo o kazenski sankciji.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Na zahtevo obtoženca je višje sodišče 5. 7. 2019 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje se je udeležil le obtoženec. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti obtoženčevega zagovornika in državnega tožilca, saj sta bili obvestili o seji za oba odsotna v redu izkazani.

6Pritožba zagovornika je utemeljena, saj je izpodbijana prvostopenjska sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V skladu z določbo prvega dostavka 392. člena ZKP je posledica te postopkovne kršitve vedno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (bodisi na podlagi pritožbe ali pa po uradni dolžnosti) in vrnitev zadeve v novo sojenje. Citirana določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP varuje ustavno pravico do sodnega varstva, opredeljeno v drugem odstavku 23. člena Ustave. Ta zagotavlja s tem, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika.

8V skladu z 14. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je umeščen v 2. poglavje ZS z naslovom „Zakoniti sodnik“, sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Drugi odstavek 36. člena ZS predpisuje, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, za katerega je kandidiral, in na sodniškem mestu, za katerega je bil izvoljen oziroma imenovan, če zakon ne določa drugače. Izjema je predvidena v določbi petega odstavka 71. člena ZS. Po tej se okrajne sodnike lahko razporedi na okrožno sodišče, če imajo najmanj tri leta delovnih izkušenj kot okrajni sodniki in je z zadnjo oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje za napredovanje. Tako razporejeni sodniki so z vidika stvarne pristojnosti in izvrševanja sodniške funkcije izenačeni z okrožnimi sodniki in imajo pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za sodniški naziv okrožni sodnik, če je njihova plača nižja od tega plačnega razreda. Čas razporeditve skupno ne sme trajati več kot tri leta.

9Ker je obtoženčev zagovornik v pritožbi problematiziral okoliščino, da je v predmetni kazenski zadevi iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča sodila okrajna sodnica, je bila prva naloga pritožbenega sodišča, da preizkusi, ali so bili za takšno sojenje okrajne sodnice v predmetni kazenski zadevi izpolnjeni vsi z zgoraj povzetim zakonskim določilom petega odstavka 71. člena ZS predpisani pogoji, torej ali je bila okrajna sodnica tudi naravna oziroma zakonita sodnica.

10Okrajna sodnica L. K. je pred razporeditvijo na okrožno sodišče tri leta (od leta 2013) sodila v kazenskih zadevah na Okrajnem sodišču v Celju. Personalni svet Višjega sodišča v ...e pred razporeditvijo nazadnje 29. 5. 2014 ocenil njeno strokovno znanje in ugotovil, da izpolnjuje pogoje za napredovanje. Prva dva formalna pogoja za razporeditev je okrajna sodnica torej izpolnjevala. Okrajna sodnica pa je bila na okrožno sodišče razporejena na podlagi Spremembe letnega razporeda dela Okrožnega sodišča v Celju in njegovih organizacijskih enot z dne 5. 2. 2016, št. Su ... na kazensko-preiskovalni oddelek. Njena razporeditev je neprekinjeno trajala torej od tega datuma in se je triletno obdobje izteklo 10. 2. 2019. Tako gre ugotoviti, da je okrajna sodnica dne 27. 3. 2019 vodila zadnjo glavno obravnavo in izrekla izpodbijano sodbo v predmetni kazenski zadevi že po izteku triletnega roka iz citirane določbe petega odstavka 71. člena ZS, ki povsem jasno zapoveduje, da čas razporeditve skupno ne sme trajati več kot tri leta.

11Do morebitne možnosti podaljšanja triletnega roka se je opredelilo že tudi Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju, v pravnomočni sodbi z dne 22. 5. 2019, opr. št. .... Gre za upravni spor imenovane okrajne sodnice kot tožeče stranke zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, zastopano po Okrožnem sodišču v Celju, zaradi ponovne razporeditve na Okrožno sodišče v Celju. Upravno sodišče je tožbi sodnice ugodilo in odločbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 2. 2019, št. ..., s katero je bila okrajna sodnica z dnem 11. 2. 2019 v skladu z veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov na Okrožnem sodišču v Celju in njegovih organizacijskih enotah za leto 2019 z dne 14. 12. 2018, št. Su 1/2019, z njenim soglasjem, zaradi delovnih potreb ponovno razporejena na kazensko-preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Celju, odpravilo. Upravno sodišče je poudarilo, da je določba petega odstavka 71. člena ZS popolnoma jasna in ne dopušča kakršnekoli ekstenzivne razlage razporeditve okrajnih sodnikov na okrožna sodišča nad triletnim zakonskim časovnim. Izpostavilo je, da na ugotovitev sodišča, da je predmetna razporeditev sodnice nezakonita, ne vpliva niti razlog razporeditve, ki ga tožena stranka utemeljuje z obstojem delovnih potreb niti morebitno podano soglasje tožnice za razporeditev (okrajna sodnica ga je sicer pozneje umaknila). Obenem je upravno sodišče opozorilo, da bi lahko bila s takšno nezakonito razporeditvijo sodnice kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja sojenje sodnika, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih.

12Zaradi zgoraj navedenega je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo kritično presodilo tudi vsa pritožbena izvajanja obtoženca ter njegovega zagovornika, saj se s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na druge uveljavljane pritožbene razloge, upoštevaje ugotovljeno kršitev v napadeni sodbi, pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Pritožbeno sodišče se je obenem glede na samo naravo procesne kršitve odločilo, da bo obravnavano zadevo v ponovnem sojenju obravnaval drug sodnik posameznik (četrti odstavek 392. člena ZKP). Določba četrtega odstavka 392. člena ZKP se namreč v primeru, ko je na predobravnavnem naroku odločeno, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje v tem primeru ne more odrediti sojenja pred senatom (tako npr. odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 4. 2015, opr. št. ...

13Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbah prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.