36. člen ZS

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP je posledica te postopkovne kršitve vedno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Citirana določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP varuje ustavno pravico do sodnega varstva, opredeljeno v drugem odstavku 23. člena Ustave. Ta zagotavlja, s tem, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika. V skladu s 14. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je umeščen v drugo poglavje ZS z naslovom "zakoniti sodnik", sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z Letnim razporedom dela. Drugi odstavek 36. člena ZS predpisuje, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, z

Predlog se zavrne.

Ker dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je sodišče prve stopnje toženca utemeljeno štelo za etažnega lastnika (torej lastnika posameznega dela stavbe in solastnika njenih skupnih delov), in s tem zavezanca za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe (prvi odstavek 30. člena SZ-1), tudi stroškov, nastalih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Odločilno je, da dedič s trenutkom prehoda zapuščine nanj (s smrtjo zapustnika) pridobi vsa lastninska upravičenja, zato je zavezanec za plačilo stroškov, ki izvirajo iz podedovanega premoženja, četudi v obdobju nastanka stroškov s premoženjem ni upravljal (imel pa je to možnost – prim. 145. člen ZD). Vtoževane stroške je kot obveznost, nastalo po smrti toženčeve mame, šteti za dolg zapuščine, za katerega odgovarja toženec kot dedič.

Upravno sodišče je pristojno za odločanje v upravnem sporu glede razporeditve okrajnih sodnikov z LRD za sojenje iz pristojnosti okrožnega sodišča po 71. členu ZS, kadar je predhodno izveden postopek presoje LRD v skladu s šestim odstavkom tega člena. Za veljavnost take razporeditve poleg LRD poseben akt predsednika sodišča ni potreben (kar je tudi revidentkino stališče), niti ni z zakonom predviden. Skupna razporeditev v skladu s petim odstavkom 71. člena ZS lahko brez izjeme traja največ tri leta.

Tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na drugem oddelku sodišča, in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v določeni zadevi, je za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata).

Letni razpored dela sodnikov je akt sodne uprave. Sodniku, ki je bil z razporedom dela sodnikov razporejen na drug oddelek sodišča, ni kršena nobena pravica, saj Zakon o sodiščih v nobeni določbi, tudi ne v določbi 2. odstavka 36. člena, ne zagotavlja sodniku pravice, da sodniško funkcijo opravlja na določenem oddelku.

Dejstvo, da je stranka predstojnik okrajnega sodišča in da se vsak dan videva v isti stavbi s sodniki pritožbenega sodišča, ni razlog za smotrno delegacijo takšnega sodišča.