71. člen ZS

Razlogi za razporeditev tožnice, upoštevajoč kadrovsko situacijo na Okrajnem sodišču v ... (ki bi sicer lahko predstavljali legitimen razlog za razporeditev po citiranem drugem odstavku 71. člena ZS, kot to izhaja tudi iz povzete odločbe Ustavnega sodišča RS), se izkažejo kot neprepričljivi, saj je bila razporejena ravno tista sodnica, za katero je prvostopenjski organ ugotavljal ''odklonska ravnanja''. Navedeno tako kaže, da gre dejansko za disciplinsko sankcioniranje tožnice (za katerega prvostopenjski organ nedvomno ni pristojen) in ne za reševanje kadrovske situacije na eni od organizacijskih enot Okrožnega sodišča v ... z razporeditvijo enega izmed sodnikov, ki opravlja sodniško funkcijo na Okrožnem sodišču v ...

Odločitev o dodelitvi sodnika, ki sodi v obravnavani zadevi ni bila arbitrarna, kot to smiselno očita pritožnik, pač pa temelječa na zakonu, sodnem redu in letnem razporedu sodnikov ter zato skladna tudi z 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki določa, da mora biti sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenimi z zakonom in Sodnim redom.

Predlog se zavrne.

Ker dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je sodišče prve stopnje toženca utemeljeno štelo za etažnega lastnika (torej lastnika posameznega dela stavbe in solastnika njenih skupnih delov), in s tem zavezanca za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe (prvi odstavek 30. člena SZ-1), tudi stroškov, nastalih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Odločilno je, da dedič s trenutkom prehoda zapuščine nanj (s smrtjo zapustnika) pridobi vsa lastninska upravičenja, zato je zavezanec za plačilo stroškov, ki izvirajo iz podedovanega premoženja, četudi v obdobju nastanka stroškov s premoženjem ni upravljal (imel pa je to možnost – prim. 145. člen ZD). Vtoževane stroške je kot obveznost, nastalo po smrti toženčeve mame, šteti za dolg zapuščine, za katerega odgovarja toženec kot dedič.

Predlagatelja navajata, da so sodniki oziroma sodniki, ki so prej sestavljali senat (od katerih dva sestavljata tudi sedanji senat), sledili osnovni odločitvi (ki je po njunem mnenju napačna), ki so jo (ne glede na pritožbene očitke) potrjevali v vseh nadaljnjih postopkih. Toda očitki, da naj bi bile te in nekatere druge s predlagateljema povezane odločitve napačne (oziroma v nasprotju z zakonsko določbo), ne utemeljujejo drugih tehtnih razlogov iz 67. člena ZPP. To, da so ti sodniki (od katerih dva sestavljata tudi sedanji senat) zavzemali enaka (za predlagatelja neugodna) pravna stališča, za razumen dvom o pristranskosti vseh sodnikov Višjega sodišča v Celju ne zadošča.

Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP ni nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve. Tudi dejstvo, da naj bi predlagateljica pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost predloga. Določba prvega odstavka 71. člena ZS daje predsednikom sodišč izključno pooblastilo za sprejem letnega razporeda sodnikov, s katerim se med drugim določi ključ za sestavo senatov. Vendar pa te določbe ne gre oceniti kot protiustavne oziroma nasprotujoče 23. členu Ustave. Sistemska ureditev oblikovanja senatov za odločanje (katere sestavni del je med drugim tudi predsednikov sprejem letnega razpreda sodnikov) namreč zagotavlja obstoj vnaprejšnjih objektivnih pravil za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi, kar je z vidika pravice posameznika do naravnega sodnika bistvenega pomena. Zgolj to, da naj bi bil na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Celju le en senat, zaradi česar o pritožbah v postopkih, v katerih je udeležena predlagateljica

Pritožbeno sodišče razume pritožnika, da je navezan na premoženje. Vendar je lahko z oddajanjem stanovanja na morju mogoče pridobiti že v enem mesecu znesek, ki je potreben za plačilo sodne takse. Listine in sklep lahko pregledujejo le stranke, ki je vložila predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, njeni družinski člani ter sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem svojih z zakonom določenih pristojnosti.

Razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP je predvsem v smotrnosti in ekonomičnosti postopka, ne pa nestrinjanje s stališči, na katerih so utemeljene posamezne sodne odločitve.

V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi. Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena). Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.

Upravno sodišče je pristojno za odločanje v upravnem sporu glede razporeditve okrajnih sodnikov z LRD za sojenje iz pristojnosti okrožnega sodišča po 71. členu ZS, kadar je predhodno izveden postopek presoje LRD v skladu s šestim odstavkom tega člena. Za veljavnost take razporeditve poleg LRD poseben akt predsednika sodišča ni potreben (kar je tudi revidentkino stališče), niti ni z zakonom predviden. Skupna razporeditev v skladu s petim odstavkom 71. člena ZS lahko brez izjeme traja največ tri leta.

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati, da oškodovanec kot tožilec vrača denar prijateljem, ki si ga je pred tem izposodil in zato mesečno razpolaga s 100,00 ali 200,00 EUR manj za svoje preživljanje (česar v predlogu za oprostitev sodne takse in v pritožbi niti ni z ničemer izkazal) ter da bi zato moralo sprejeti drugačno odločitev in da upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse ne bi smelo strogo presojati v skladu z Zakonom o sodnih taksah, Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakonu o socialno varstvenih prejemkih. Nasprotno, pravilno je upoštevalo podatke, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi in je na podlagi določil navedenih zakonov tudi pravilno zaključilo, da ni podlage za to, da oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodne takse, da pa višina njegove mesečne pokojnine, po odtegljaju preživnine, daje podlago za ugoditev predlogu, da jo plača v šestih mesečnih obrokih in da 40,00 EUR mesečno ne predstavlja zneska, ki ga ne bi zmogel plačati in zaradi katerega bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče stvarno pristojno za odločanje v sporih glede razporeditev okrajnih sodnikov na sojenje iz pristojnosti okrožnega sodišča po 71. členu ZS? In če, ali brez predhodno izvedenega postopka presoje letnega razporeda dela in ali je za veljavnost take razporeditve potreben še akt predsednika sodišča ter ali lahko skupna razporeditev v skladu s petim odstavkom 71. člena ZS brez izjeme traja skupno največ tri leta?

Okrajna sodnica je bila na okrožno sodišče razporejena na podlagi Spremembe letnega razporeda dela Okrožnega sodišča v Celju in njegovih organizacijskih enot z dne 5. 2. 2016, št. Su 1/2016 z dnem 11. 2. 2016 na kazensko-preiskovalni oddelek. Njena razporeditev je neprekinjeno trajala torej od tega datuma in se je triletno obdobje izteklo 10. 2. 2019. Tako gre ugotoviti, da je okrajna sodnica dne 27. 3. 2019 vodila zadnjo glavno obravnavo in izrekla izpodbijano sodbo v predmetni kazenski zadevi že po izteku triletnega roka iz citirane določbe petega odstavka 71. člena ZS, ki povsem jasno zapoveduje, da čas razporeditve skupno ne sme trajati več kot tri leta.

Ker je bila tožnica, ki je okrajna sodnica, na Okrožno sodišče v C. razporejena za obdobje od 1. 3. 2016 do 28. 2. 2019, je bila s tem izčrpana možnost nadaljnje razporeditve te (okrajne) sodnice na okrožno sodišče. Glede na to, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo razporejena od 1. 3. 2019 dalje, pri čemer njena ponovna razporeditev ni časovno omejena, sodišče ugotavlja, da je takšna razporeditev tožnice, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v nasprotju z določilom petega odstavka 71. člena ZS, torej nezakonita. Na ugotovitev sodišča, da je predmetna razporeditev tožnice nezakonita, ne vpliva niti razlog razporeditve, ki ga tožena stranka utemeljuje z obstojem delovnih potreb, niti morebitno podano soglasje tožnice za razporeditev, katerega obstoj si stranki sicer različno razlagata. Če bi želel zakonodajalec na ta način urediti razporeditev okrajnih sodnikov na okrožna sodišča preko treh let, bi takšne razporeditve v besedilu člena pogojeval z danim soglasjem sodnika.

Ker je bila tožnica, ki je okrajna sodnica, na Okrožno sodišče v A. razporejena za obdobje od 11. 2. 2016 do 10. 2. 2019, je bila s tem izčrpana možnost nadaljnje razporeditve te (okrajne) sodnice na okrožno sodišče. Glede na to, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo razporejena od 11. 2. 2019 dalje, pri čemer njena ponovna razporeditev ni časovno omejena, sodišče ugotavlja, da je takšna razporeditev tožnice, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v nasprotju z določilom petega odstavka 71. člena ZS, torej nezakonita. Na ugotovitev sodišča, da je predmetna razporeditev tožnice nezakonita, ne vpliva niti razlog razporeditve, ki ga tožena stranka utemeljuje z obstojem delovnih potreb, niti morebitno podano soglasje tožnice za razporeditev. Če bi želel zakonodajalec na ta način urediti razporeditev okrajnih sodnikov na okrožna sodišča preko treh let, bi takšne razporeditve v besedilu člena pogojeval z danim soglasjem sodnika.

Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka. Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.

Letni razpored sodnikov na določena pravna področja je akt sodne uprave, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. Glede na navedeno tožeči stranki z razporeditvijo na določen oddelek, ne da bi se za to pridobilo njeno soglasje, ni bila kršena njena zakonska pravica niti ustavne pravice, saj niti Zakon o sodiščih, niti Zakon o sodniški službi, ne zagotavljata sodnikom opravljanja sodniške funkcije na določenem oddelku.