VSK Sodba Cpg 94/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, In 73/2015, nedopustna glede izterjave glavnice v znesku 150.000,00 EUR, pri čemer se v tem delu izvršilna dejanja razveljavijo in se izvršilni postopek delno ustavi. Glede preostalega dela tožbenega zahtevka za nedopustnost omenjene izvršbe pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženo stranko tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 2.461,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper zavrnilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred sodišče prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je bil notarski zapis nedvoumno namenjen zavarovanju terjatve pravnega prednika tožene stranke po Pogodbi o finančnem lizingu. Osnovna obveznost lizingojemalca temelji na plačevanju obrokov, kar je zapisano v 7. členu Pogodbe o lizingu in jo notarski zapis povzema v 1. in 3. členu. Ločena od te terjatve pa je terjatev lizingodajalca v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o lizingu, ki jo določa 31. člen Pogodbe. Gre za odškodninsko terjatev, ki je v Notarskem zapisu SV 482/05 omenjena v 1. členu omenjenega notarskega zapisa. V tej zvezi pa pritožba opozarja, da zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke, ki je zapisana v 3. členu notarskega zapisa, ne vsebuje omenjene odškodninske terjatve. Pogodbe je treba razlagati tako, kot se glasijo (82. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Besedilo 3. člena notarskega zapisa (zemljiškoknjižnega dovolila) je povsem jasno in ne potrebuje tolmačenja. V tem členu ni najti opore za trditev, da se nanaša tudi na odškodninsko terjatev. Povsem nepomembno je, zakaj besedilo 3. člena omenjenega notarskega zapisa ne zajema odškodninske terjatve. Tožeča stranka je v nasprotju s trditvami sodišča jasno navedla, da je s hipoteko želela jamčiti le za terjatev za plačilo anuitet. Enako je potrdil tudi V. M., ki je izjavil, da na jamčevanje za odškodninsko obveznost nikoli ne bi pristal. Zahtevek tožene stranke je temeljil na 31. členu Pogodbe o lizingu. Zato nikakor ne gre za enako terjatev, kot če bi šlo za terjatev na izpolnitev plačila dogovorjenih lizing obrokov. Plačilo obrokov temelji na 7. členu Pogodbe o lizingu. Ne gre za eno in isto terjatev. V tem delu je izpodbijana sodba obremenjena tudi z nasprotujočimi si ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prav tako je sodišče spregledalo, da je tožena stranka tožečo stranko pozvala k realizaciji povratnega odkupa, vendar povratni odkup sploh ni bil možen, ker je bila pri nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana prepoved iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Podana je bistvena kršitev postopka, zaradi katere je sodba nezakonita, dejansko stanje pa napačno ugotovljeno.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4Tožena stranka se je po svojem pooblaščencu prav tako pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje (točka I in III izreka), pri čemer je uveljavljala vse pritožbene razloge. V pritožbi je zlasti opozorila, da sodišče prve stopnje v točki II izreka ni odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V tej zvezi je tožena stranka predlagala sodišču prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo na podlagi 325. člena ZPP. Sicer pa je tožena stranka v pritožbi navedla, da v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče izpodbijati obstoja in višine terjatve (sodba VS RS II Ip 603/2006). Tožeča stranka ni podala navedb, da je terjatev zmanjšana zaradi prodaje stanovanja, niti ni podala navedb o tem, kdaj je sploh bila nepremičnina prodana. Tožena stranka pojasnjuje, da je bila vknjižba lastninske pravice na stanovanju v korist kupca opravljena z začetkom učinkovanja 4.9.2015 na podlagi prodajne pogodbe z dne 22.7.2015. Nepremičnina ob vložitvi ugovora še ni bila prodana in tudi ne drži ugotovitev sodišča, da je omenjena v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zadevi In 73/2015. Ker višine terjatve ni mogoče izpodbijati v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe, je sodišče prve stopnje z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku napačno uporabilo materialno pravo.

5Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu¹. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, saj je ugovor pogoj za pravico do te tožbe. Zaradi tega se z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oz. obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti izvršilnega naslova, ali da je odložena izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel, ali da je terjatev iz izvršilnega naslova zastarala (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). V tej zvezi je treba namreč upoštevati, da je tožba za nedopustnost izvršbe mogoča le tedaj, če izvršilno sodišče o ugovoru odloča na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (prvi odstavek 59. člena ZIZ).

8V konkretnem primeru pa tožeča stranka izpodbija prav izvršilni naslov oziroma obstoj in višino iz njega izhajajoče obveznosti. Poleg tega sta se pravdni stranki v Notarskem zapisu SV 482/05 z dne 29.6.2005 (priloga A4) v 5. točki dogovorili za neposredno izvršljivost vseh obveznosti iz tega notarskega zapisa; torej tudi terjatve upnika do dolžnika v višini 512.641,80 EUR, ki dospe v plačilo v 180-ih mesečnih obrokih po 2.848,01 EUR (kot so razvidni iz anuitetnega načrta, in sicer prvič 1.8.2005, zadnjič pa 30.6.2020), s tem, da zapade v celotno plačilo še neodplačana glavnica v primeru 30 dnevne zamude plačila posameznega obročnega zneska, in sicer v višini, kot je razvidna iz anuitetnega načrta, ki je priloga in sestavni del Sporazuma o ustanovitvi hipoteke po omenjenem notarskem zapisu. V točki 3 tega Sporazuma pa so stranke dogovorile, da se ta terjatev zavaruje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na določeni nepremičnini dolžnika (142. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), s čimer sta stranki pravzaprav zavarovali vrstni red hipoteke na tej nepremičnini. V tej zvezi je treba še upoštevati, da mora lizingojemalec po odstopu lizingodajalca od lizing pogodbe (zaradi neplačevanja dogovorjenih lizing obrokov) predmet lizinga vrniti, poleg tega pa je zavezan tudi k plačilu odškodnine (za bodoče, še nezapadle obroke v času odstopa). Izpolnitvena obveznost lizingojemalca se zgolj v pravnem pogledu spremeni v odškodninsko, pri čemer gre lizingodajalcu odškodnina, ki ustreza njegovemu izpolnitvenemu interesu. Tudi v konkretnem primeru gre toženi stranki enako premoženje (anuitete, zmanjšane za diskontirane zneske zaradi predčasnega prenehanja pogodbe), kot bi pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča pravno neupošteven pritožbeni argument, da zavarovana terjatev iz točke 3 omenjenega notarskega zapisa ne zajema odškodninske terjatve (ki nastane v primeru predčasnega prenehanja pogodbe zaradi neplačevanja dogovorjenih obrokov – anuitet).

9Enako velja tudi glede okoliščine, da povratni odkup ni bil možen, ker je bila pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana prepoved iz 158. člena ZGO-1. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno to dejstvo (vpis), zato gre tudi v tem delu za pravno vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti v okviru pravde za nedopustnost izvršbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno ugotovilo (izpoved prokurista tožeče stranke V. M.), da tožeča stranka (ne glede na omenjeno zemljiškoknjižno prepoved) povratnega odkupa nepremičnine po ceni 320.000,00 EUR ni bila pripravljena nikoli uresničiti in je bil zato tudi po ocenspzi pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj za vložitev predloga za izvršbo.

10Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba sploh ne izpodbija), da iz omenjenega notarskega zapisa ne izhaja, da bi stranki dogovorili, da je bila hipoteka omejena na dobo sedmih let (upoštevaje ob tem, da Prodajna pogodba in Pogodba o obveznem odkupu nista bili sestavni del Sporazuma po omenjenem notarskem zapisu, temveč le njegovi prilogi).

11Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

12Tudi glede izpodbijanega dela sodbe po tej pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

13Glede plačila 150.000,00 EUR, izvedenega med izvršilnim postopkom, je šlo za dejansko vprašanje (ki je bilo med strankama sporno), ali je v tem delu v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti notarskega zapisa. Zato je v obravnavanem primeru tožnik v tem delu upravičeno vložil tožbo za nedopustnost izvršbe, pri čemer se tožena stranka v pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 603/2006. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožeča stranka sklicevala na okoliščino, da je bila nepremičnina tretji osebi prodana, sklicevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem delu tudi pravilno ugotovilo, da stranki sploh nista izrecno navedli, kdaj je bila nepremičnina prodana, kar bi lahko vplivalo na presojo, katera pravna sredstva ima tožnica na voljo za uveljavljanje tega ugovornega razloga. Vse, kar novega navaja pritožnik v pritožbi, pa je šteti kot prepozno in pravno neupoštevno (337. člen ZPP).

14Sodišče prve stopnje je 4.3.2019 izdalo popravni sklep, in sicer v smeri, da se točka II izreka izpodbijane sodbe pravilno glasi, da je v preostalem zahtevek za nedopustnost izvršbe glede izterjave glavnice v višini 232.837,99 EUR neutemeljen in se v tem delu zavrne. Zoper ta sklep se pravdni stranki nista pritožili.

15Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, upoštevaje pri tem, da tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke tudi ni navedla nič takšnega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi obravnavani zadevi.

¹ Sodba VS RS II Ips 603/2006.