UPRS Sodba I U 2287/2017-28

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja parcele 576/3 s sosednjimi parcelami 555, 556/1, 574, 731/1 in 732/1 (prva točka izreka), v isti katastrski občini v postopku evidentiranja parcelacije ugotovil, da je bila ukinjena parcela 576/3 ter ustanovljene nove parcele št. 576/6, 576/7, 576/8 in 576/9 (druga točka izreka) ter odločil, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (tretja točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da so stranke A.A., B.B. in C.C. po pooblaščencu vložile zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje med navedenimi parcelami in parcelacije, ki ji je bil priložen elaborat, izdelan v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Iz elaborata med drugim izhaja, da je bila v postopku za izdelavo elaborata omogočena udeležba zemliškoknjižnih lastnikov parcel, na katere se nanaša izpodbijana odločba, oziroma ki mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje.

2Organ je ugotovil tudi, da je pri parceli 576/3 vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice v tožničino korist, zaradi česar ima tudi tožnica lahko pravni interes za udeležbo v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije. Prvostopenjski organ je zato tožnico obravnaval kot stransko udeleženko, pri čemer pa posebej opozarja, da tožnica zaradi vpisane zaznambe spora še ni zemljiškoknjižna lastnica navedene parcele, niti ni pridobiteljica te parcele v smislu prvega odstavka 12. člena ZEN. Tožnica je v postopku kot stranska udeleženka sicer imela enake procesne pravice in dolžnosti kot stranke, ne pa tudi enakih materialnih pravic. To pomeni, da je imela sicer pravico, da izjavi, da se ne strinja s predlagano mejo, vendar njeno nestrinjanje ni bilo ovira za odločanje v postopku evidentiranja te meje oziroma izdaje odločbe. Prav tako je organ na podlagi njenega nestrinjanja z mejo ni bil dolžan pozvati k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje. Tožničino nestrinjanje zato ni ovira za odločitev o evidentiranju parcelacije in ureditve meje.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi svoje odločbe pa je v bistvenem povzel razloge prvostopenjske odločbe in posebej poudaril, da zaznamba spora še ne pomeni, da bi tožnica postala lastnica nepremičnine, niti temelja za ugotovitev, da bi tožnica imela status pridobitelja po 12. členu ZEN. Glede pravnih učinkov zaznambe spora se sklicuje tudi na določbe 79. in 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), po katerih sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je stališče toženke, da tožnice ni moč šteti za pridobiteljico v smislu 12. člena ZEN, zmotno. Tožba za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini namreč pomeni začetek postopka za njeno vknjižbo kot solastnice, ob upoštevanju obstoja sodnega spora pa bi moral upravni organ najmanj zavrniti predlog za parcelacijo, zaradi katere sodne odločbe glede tožničine lastninske pravice ne bo mogoče realizirati v zemljiško knjigo, „saj bi nova parcelacijska delitev bila popolnoma v nasprotju z vsebino kupne pogodbe, na podlagi katere je tožnica dejansko že pridobila lastninsko pravico“. Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do sodne prakse, ki jo je tožnica navajala v pritožbi, s tem pa je bila zagrešena zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter napačna uporaba materialnega prava. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevo strank za predlagano parcelacijo zavrne, in podredno, naj „zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločitev“.

5Ne tožena stranka, ne stranke v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba (kot prizadete stranke v tem upravnem sporu) na tožbo niso odgovorile.

6Tožba ni utemeljena.

7Med strankama upravnega spora je sporno, ali je toženka ravnala pravilno in zakonito, ko je izdala izpodbijano odločbo kljub tožničinemu nasprotovanju. Pri tem med strankama ni sporno, da je v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet te odločbe, vpisana zaznamba sodnega spora o tožničini pridobitvi lastninske pravice na tej nepremičnini.

8Izpodbijana odločba se nanaša na evidentiranje urejene meje in parcelacijo. Tožnica razloga, iz katerega šteje to odločbo za nezakonito, sicer ne navaja izrecno, vendar pa je iz njenih navedb, da bi jo morala toženka obravnavati kot pridobitelja v smislu 12. člena ZEN, mogoče sklepati, da zahteva, da se zanjo uporabijo določbe ZEN, ki se nanašajo na lastnika (drugi odstavek 12. člena ZEN). Ker se upravni postopek za evidentiranje parcelacije uvede na zahtevo lastnika (prvi odstavek 48. člena ZEN) oziroma vseh solastnikov ali skupnih lastnikov parcele (drugi odstavek 48. člena ZEN), to smiselno pomeni, da toženka po tožničinem mnenju sploh ne bi smela začeti upravnega postopka in posledično tudi ne izdati izpodbijane odločbe, saj tožnica tega ni zahtevala oziroma se s tem ni strinjala. Če bi imela tožnica prav, izpodbijana odločba zato ne bi bila zgolj nezakonita, temveč celo nična, saj gre po navedenih določbah ZEN za odločbo, ki se izda na zahtevo stranke, pa je bila izdana brez nje oziroma stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (četrta točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

9Vendar pa se sodišče strinja s toženko, da ji zakon ni dajal podlage, da bi tožnico obravnavala kot lastnico oziroma pridobiteljico predmetne nepremičnine. Med strankama ni sporno, da pri tej nepremičnini ni vknjižena tožničina lastninska pravica, pridobitelj po prvem odstavku 12. člena ZEN pa je oseba, ki je pridobila pravico, da se kot lastnik nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo in je bil že začet postopek vpisa lastništva nepremičnine v zemljiško knjigo. Odprtega sodnega postopka kljub njegovi zaznambi v zemljiški knjigi očitno ni mogoče enačiti z že pridobljeno pravico, saj je negotovost obstoja te pravice razlog in tudi bistvo tega spora. Prav tako ni mogoče šteti, da bi bil s tem postopkom že začet postopek vpisa pravice v zemljiško knjigo, saj se ta postopek začne šele v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme zemljiškoknjižni predlog oziroma ko prejme listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (prvi odstavek 133. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Da bi prišlo do začetka zemljiškoknjižnega postopka v smislu navedene zakonske določbe, torej v skladu z ZZK-1, kar pomeni v skladu z zakonom, ki izrecno in izčrpno ureja prav ta postopek, tožnica niti ne trdi.

10Drugih razlogov, iz katerih naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, tožnica ne navaja oziroma ne konkretizira. Posebej to velja za njeno trditev, da bo parcelacija „očitno“ povzročila, da sodne odločbe, ko bo izdana, ne bo mogoče realizirati v zemljiški knjigi. Kako oziroma zakaj naj bi do tega prišlo, tožnica ne obrazlaga, sodišče pa glede na nesporno dejstvo, da je pri predmetni nepremičnini vpisana zaznamba spora, pripominja, da je tožničino stališče vsaj na videz v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 80. člena ZZK-1, ki opredeljujeta pravne posledice zaznambe spora. Povsem splošne tožbene navedbe v tem pogledu pa sodišču niti ne dajejo podlage za njihovo podrobnejšo presojo.

11Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v obsegu, ki je bil predmet preizkusa v tem upravnem sporu, pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, so dejanske okoliščine, ki so pomembne za obrazložitev, med strankama nesporne, odločitev sodišča v tem upravnem sporu pa temelji izključno na razlagi določb ZEN in ZZK-1. To smiselno pomeni, da v tožbi navajana dejstva in dokazi ne morejo vplivati na odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.