VSM Sklep I Cp 38/2019-1

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvedenki ekonomske stroke mag. J.C. za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja odmerilo nagrado v višini 411,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je od predlaganega celotnega izplačila potrebno obračunati in plačati 8,85% prispevek za posebne primere zavarovanja v višini 36,37 EUR in 0,53% prispevek za poškodbe pri delu v višini 2,18 EUR (II. točka izreka). Po III. točki izreka izvedenka ni zavezanka za DDV. Skladno s IV. točko izreka se plačilo skupnega zneska 449,55 EUR izvrši iz založenega predujma tožnice, ki je dolžna za dokončno poplačilo izvedenke v roku 15 dni doplačati 90,59 EUR na račun sodnih predujmov št. 0110 0695 0421 931 Okrožnega sodišča v Maribor. Neto znesek osebnega prejemka se nakaže na osebni račun sodne izvedenke št. SI56 0440 3025 4751 373, odprt pri NKBM d.d., prispevek za posebne primere zavarovanja ter prispevek za poškodbe pri delu pa na zakonsko predpisane račune prispevkov/davka. Po V. točki izreka se plačilo nagrad izvede v 45 dneh po pravnomočnosti prvostopenjskega sklepa.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica. Meni, da izvedenka ni bila sposobna dopolniti svojega mnenja tako, da bi odgovorila na vprašanja tožnice ter se opredelila do mnenja EPF, saj ni poznala pravnih podlag, ki določajo vrste obveznic, kot na primer Zakon o zamenjavi obveznic RS za obveznice Agencije RS za sanacijo bank in hranilnic (ZZObv). Izvedenka ne loči med potencialnimi in pogojnimi obveznicami ter ne pozna prilog iz Poročila o delovanju Agencije RS za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) v času njenega poslovanja. Prav tako ni poznala mnenja EPF iz leta 2016, zaradi katerega je bila razveljavljena prvostopenjska sodba II P 616/2014 z dne 21. 11. 2016 in zaradi katerega je bila zaprošena za dopolnitev mnenja. Izvedenka tudi ni bila seznanjena z vprašanji tožnice, ki jih je ta postavila v svojih zadnjih treh pripravljalnih vlogah. Izvedenka si tudi napačno razlaga računovodske standarde, njeni odgovori v tej zvezi pa so bili kontradiktorni. Ni poznala sodne prakse in je sprejela nasprotujoče si zaključke, tudi po napotilu višjega sodišča pa ni odgovorila na vprašanja tožnika. Po stališču tožnice se izvedenka za narok ni pripravila, saj ni ustrezno proučila sodnega spisa, zadnje tožničine vloge ter sodne prakse v tej in sorodnih zadevah. Za odgovore, ki jih je podala na naroku dne 2. 10. 2017, ker ti niso v ničemer pripomogli k razjasnitvi zadeve, si izvedenka po stališču pritožbe zato ne zasluži nagrade. Glede na navedeno tožnica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu pritožbenih navedb.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma velja pojasniti, da sodišče izvedenca v postopek pritegne zaradi razjasnitve pravno relevantnih dejanskih vprašanj, če je za to potrebno strokovno zanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pravilna uporaba materialnega prava, spoštovanje že izdanih odločb višjega in vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi (prvi odstavek 362. člena in 383. člen ZPP) ter ustaljene sodne prakse v sorodnih primerih pa je v pristojnosti razpravljajočega sodišča. Sodišče je tisto, ki je izhajajoč iz zgoraj navedenega dolžno usmerjati postopek v smeri razjasnitve pravno relevantnega dejanskega stanja (285. člen ZPP), kar lahko učinkovito uresničuje tudi z zastavitvijo vprašanj izvedencu (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Ta je zastavljena vprašanja in naloge zavezan obravnavati z vidika stroke, ni pa njegova dolžnost tolmačenje prava ter poznavanje relevantne sodne prakse, kot to nakazuje pritožba.

5Izvedenka ekonomske stroke mag. J. C. je bila v predmetni postopek zaradi dopolnitve že podanega strokovnega mnenja pritegnjena po razveljavitvi prvostopenjske sodbe II P 616/2014 z dne 21. 11. 2016 s sklepom naslovnega sodišča I Cp 312/2017 z dne 30. 5. 2017, in sicer z namenom, da pojasni pojem potencialnih obveznic in ali se te odštevajo od premoženja ASBH ali ne. Da je bilo izvedenki zastavljeno zgolj to vprašanje izhaja iz vabila z dne 6. 7. 2017 (list. št. 408), ki ga je prejela za glavno obravnavo z dne 2. 10. 2017. Vabilu je sicer bila zraven sklepa naslovnega sodišča I Cp 312/2017 z dne 30. 5. 2017 kot priloga priložena tudi pripravljalna vloga tožnice z dne 19. 10. 2016. Vendar izvedenki ni bilo posebej naloženo, da se opredeli do navedb tožnice v tej njeni vlogi, prav tako pa ne do navedb v tožničinih že predhodno vloženih vlogah. S pripravljalno vlogo z dne 19. 10. 2016 je tožnica v svojo trditveno podlago v celoti prevzela strokovno pravno mnenje Inštituta za gospodarsko pravo EPF v Mariboru in to mnenje sodišču tudi predložila. Z ozirom, da je sodišče prve stopnje že na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2016 sklenilo, da se skladno s petim odstavkom 286. člena ZPP to strokovno mnenje v predmetnem postopku ne upošteva, za opredeljevanje izvedenke do tega mnenja ni bilo osnove. Sodišče prve stopnje svoje odločitve na to strokovno mnenje ni oprlo, na tem mnenju, ker se stališča v tem obravnavajo zgolj kot navedbe tožnice v okviru pripomb na v predmetnem postopku izdelano izvedensko mnenje, pa ne sloni niti odločitev naslovnega sodišča v že zgoraj citiranem razveljavitvenem sklepu, kot zmotno navaja pritožba.

6Glede na prepis zvočnega posnetka o zaslišanju izvedenke na glavni obravnavi dne 2. 10. 2017, ko je neposredno odgovarjala na zastavljena vprašanja sodišča in obeh pravdnih strank, je izvedenka glede na njej zastavljeno nalogo tudi po stališču naslovnega sodišča svoje izvedensko delo korektno opravila. Pojasnila je, da so potencialne obveznosti vselej tudi pogojne in se v skladu z veljavnimi računovodskimi standardi, ki jih tudi povzema, vodijo izvenbilančno, pri čemer izvedenka pojma potencialnih in pogojnih obveznosti enači. Te obveznosti v času, ko je ASBH prevzela slabe terjatev, še sploh niso obstajale, saj so bile odvisne od izpolnitve pogoja. Potencialna obveznost je šele ob izpolnitvi pogoja postala obveznost in se je po računovodskih standardih preknjižila v bilanco. Vrednost potencialnih obveznosti je skupaj zanašala 367 mio DEM, rezervirana emisija obveznic pa je bila izdana v enaki višini. Po stališču izvedenke so bile vse te (rezervirane) obveznice tudi izdane, vendar pa ob uveljavitvi Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL-A) niso bile vrnjene ASBH. Te obveznosti so takrat namreč še bile potencialne, torej obveznosti še niso nastale, saj pogoj še ni bil izpolnjen. Te »potencialne obveznice« (pravilno obveznice, ki so bile izdane za poplačilo uveljavljanih potencialnih obveznosti) tako niso bile del kapitala pri sanaciji starih bank. Ob uveljavitvi UZITUL-A je šlo namreč le za obveznice, ki so bile izdane za prevzem slabih terjatev. Izhajajoč iz navedenega ter upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014 pa je izvedenka pojasnila še, da ASBH vrnjenih obveznic od premoženja, pridobljenega z vnovčenjem slabih terjatev, ni odštela, odštela pa je obveznice izdane za potencialne obveznosti oziroma »potencialne obveznice.«

7Glede na zahtevnost in razsežnost predmetne zadeve naslovno sodišče tako nima pomislekov, da izvedenki iz naslova ustne dopolnitve izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja pripada z izpodbijanim sklepom priznana nagrada, odmera katere sicer ni pritožbeno prerekana. Na tem mestu pa je potrebno pritožnici odvrniti, da nesprejemanje izraženih strokovnih stališč na pravico izvedenke do izvedenine za podano strokovno ekspertizo ne vpliva. Glede na kompleksnost obravnavanega primera tako v dejanskem kot v pravnem pogledu pa izvedenki nagrade za opravljeno delo ni mogoče odreči niti, v kolikor se je v nadaljevanju dokazovanja z drugim izvedencem glede določenih pravno odločilnih dejstev kot prepričljivejše pokazalo in je bilo s strani sodišča sprejeto drugačno stališče.

8Po vsem obrazloženem, ko uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.