VSC Sklep Cp 192/2019

I. Pritožba tožnice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo skupaj s tožbo vložen predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencema do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka prepovedala obremenitev in odtujitev njunih nepremičnin v k.o. P. in v k.o. Z., z vsemi premičninami, ki se nahajajo ″v njih″.

2Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da ji je uspelo izkazati vse tri predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Iz vseh okoliščin primera in tožbenih navedb tožnice sledi, da sta toženca M. G. pripeljala k notarki, kjer je podpisala sporne pogodbe v času, ko je bila M. G. v bolnišnici. Takšne okoliščine pa v povezavi z ″modusom operandi″ tožencev izkazujejo objektivno nevarnost uveljavitve terjatve tožnice. Tožnica ne more vedeti, ali bosta toženca nepremičnine prodala ali obremenila, vendar pa že takšne okoliščine zadostujejo za izkaz objektivne nevarnosti. V tem delu je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tudi sam s seboj v nasprotju in se ga ne da preizkusiti, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V povezavi z navedenim pa je potrebno presojati tudi potencialno odsvojitev nepremičnin tretjemu. Zato so zmotna navajanja sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajala objektivna nevarnost. Zato je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnica ne more vnaprej vedeti, ali bosta toženca nepremičnine odsvojila ali obremenila, je to potencialno možnost potrebno presojati iz vidika vseh okoliščin primera. Iz teh, kot so povzete že zgoraj, pa izhaja, da je odsvojitev zelo verjetna možnost in nadaljnji korak tožencev, ki bi tožnici onemogočil učinkovito sodno varstvo in bi ji nastala težko nadomestljiva škoda. Ker se do tega sodišče ni opredelilo in sklep nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče je tudi zmotno presodilo (ne)izkazanost predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Trend rasti cen nepremičnin, na katerega se je sklicevala tožnica, je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Zaradi stabilnosti oz. rasti cen nepremičnin pa je jasno, da toženca ne bi utrpela hujših neugodnih posledic z izdajo začasne odredbe, kot bi z neizdajo nastale tožnici. Toženca pravzaprav ne bi utrpela nobene škode, tožnici pa z neizdajo začasne odredbe grozi nenadomestljiva škoda.

3Pritožba ni utemeljena.

4Postopek zavarovanja z začasno odredbo je ne glede na to, ali tožnik (upnik) vloži predlog za izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo ali kasneje tekom pravdnega postopka, samostojen postopek¹, katerega opredeljuje pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in v kolikor določenih vprašanj ZIZ ne ureja, smiselno določila ZPP (15. člen ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Že iz po sodišču prve stopnje povzetega zakonskega besedila določbe 272. člena ZIZ, ki določa pogoje, ki jih mora upnik (tožnica) izkazati, da bi smelo sodišče izdati predlagano začasno odredbo, je razvidno, da sodišče izda predlagano začasno odredbo, če upnik (tožnica) v predlogu verjetno izkaže obstoj terjatve zoper dolžnika in hkrati kumulativno eno od predpostavk, določenih v 1., 2. ali 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnikova verjetna izkazanost teh zakonskih pogojev pomeni, da mora v predlogu navesti takšna dejstva, iz katerih izhaja verjetna izkazanost pogojev, za takšna zatrjevana dejstva pa mora tudi predlagati dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo. Navedeno izhaja že iz samega zakonskega besedila 272. člena ZIZ (enako tudi iz 270. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve), pa tudi iz razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), ki se glede na določila 15. in 239. člena ZIZ uporablja tudi v postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami.

5Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve povzelo celotne trditve tožnice, s katerimi je ta utemeljevala izkazanost zatrjevanih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (list. št. 10 spisa). Te pa je v smislu izkazanosti zatrjevanih pogojev iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v točkah 10 in 11 tudi presojalo. Ob dejstvu, da je tožnica izkazanost predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena) utemeljevala zgolj s pavšalnimi navedbami, da bo njena terjatev otežena ali onemogočena, če bosta toženca sporne nepremičnine prodala, je pravilno (v skladu s pravno teorijo, ki jo je tudi navedlo) obrazložilo (točka 10 obrazložitve) in zaključilo, zakaj te ne izkazujejo (niti) objektivne nevarnosti, kakršna se v okviru te predpostavke zahteva. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo (točka 11 obrazložitve) zakaj zgolj pavšalne trditve tožnice, da trenutni trend cen nepremičnin kaže na rast cen, zato pa bi toženca v primeru zavrnitve tožničinega zahtevka lahko nepremičnine prodala po isti ali celo višji ceni, ne izkazujejo, da toženca z izdajo predlagane začasne odredbe (s katero bi se jima prepovedala odsvojitev in obremenitev nepremičnin z vsemi premičninami, ki se nahajajo ″v njih″), če bi se tekom postopka izkazala terjatev tožnice za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje predlagane začasne odredbe nastale tožnici. Pritožbene trditve tožnice, s katerimi utemeljuje zmotnost takšnih zaključkov z zatrjevanjem dejstev, ki presegajo zgoraj že predstavljene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe, so tako neutemeljene, predstavljajo pa tudi nedopustne pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Neutemeljene pa so tudi s takšnimi pritožbenimi novotami utemeljevane pritožbene trditve o podanosti absolutnih bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ. Jasni razlogi sodišča v zvezi z neizkazanostjo zatrjevanih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ namreč dopuščajo jasen zaključek o tem, kakšni so bili razlogi sodišča za sprejeto odločitev.

6Pritožbeni razlogi se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni. Ker se sodišču prve stopnje niso pripetile tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

7Glede na neuspešnost pritožbe pritožbeni stroški tožnice niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

¹ Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 145.