VSRS Sodba XI Ips 21161/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je s sklepom I K 21161/2019 z dne 7. 5. 2019 zoper obdolženega A. Z. po vloženem obtožnem predlogu podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 21161/2019 z dne 20. 5. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivali na zakonitost izpodbijanega sklepa, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik nasprotuje zaključkom sodišč glede odreditve hišnega pripora. Po zagovornikovem mnenju je zaključek sodišča druge stopnje, da izvrševanje hišnega pripora ni mogoče v ustanovah, kjer veljajo posebni režimi, pavšalen. Navaja, da pripor ni neogibno potreben ukrep, zato bi sodišče moralo zoper obdolženca odrediti milejši ukrep hišnega pripora, ki bi se izvrševal v centru za tujce. Trdi, da je center za tujce javna ustanova za oskrbo, pri čemer režim v centru ni v nasprotju z režimom hišnega pripora. Izvrševanje pripora v centru za tujce zaradi varovanja in ograjenosti centra zagotavlja večjo stopnjo obdolženčeve dosegljivosti sodišču. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu odpravi pripor.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zaključkom sodišč v zvezi z odreditvijo pripora, saj se okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica odredila pripor, niso spremenile. Meni, da se v ustanovah, kjer veljajo posebni režimi, hišni pripor ne more izvrševati. Trdi, da zaključek sodišč o neogibni potrebnosti pripora vsebuje zaključek o neprimernosti milejših ukrepov.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 26. 6. 2019 vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani kršitvi določb 199.a člena in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani.

6Če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, ki se izvršuje v poslopju, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva oziroma v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo (prvi in drugi odstavek 199.a člena ZKP). Povedano drugače, edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, je ocena sodišča, ali je mogoče neoviran potek kazenskega postopka oziroma varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira (t. i. pozitivna prognoza).¹

7Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora sklicevalo na razloge sklepa o odreditvi pripora z dne 25. 4. 2019, saj se okoliščine, zaradi katerih je sodišče obdolžencu odredilo pripor, niso spremenile. Sodišče je zaključilo, da je obdolženec tuj državljan, ki ga na Republiko Slovenijo nič ne veže, zato še vedno obstaja konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost zapustil Slovenijo in s tem onemogočil ali vsaj zelo otežil potek konkretnega kazenskega postopka (točka 5 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je sprejelo razloge sodišča prve stopnje in zaključilo, da pripora z milejšim ukrepom hišnega pripora ni mogoče nadomestiti (točka 5 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje), zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče dodaja, da po ustaljeni sodni praksi zaključek sodišč o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor.² Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku sodišč, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 451.
² Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012 ter številne druge.