VSL Sodba I Cp 738/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da se je dolžan v 15 dneh izseliti iz bivalne zidanice na naslovu T., ki stoji na parc. št. 1 k.o. ..., opustiti vsak nadaljnji vstop in rabo navedene nepremičnine ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.250,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točki I in II izreka).

2V točki III je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je toženec zahteval:

– ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o ustanovitvi osebne doživljenjske brezplačne služnosti stanovanja v navedenem bivalnem vikendu v T., o brezplačnem užitku kmetijskega in gozdnega zemljišča na parc. št. 15/1 ter enak užitek gozdnega zemljišča na parc. št. 2 v k.o. ...;

– izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis vtoževane osebne služnosti stanovanja in užitka v korist toženca v zemljiški knjigi in

– plačilo pravdnih stroškov.

3Toženec vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Neutemeljen je zaključek sodišča, da ni bilo dogovora za skupno skrb za S. J., ker naj bi slednji zagotovil večji del kupnine za nepremičnino na T. Zmotna je ocena, da je tožnica sama dala polog v višini 5.000,00 DEM za nakup novega vozila S. in sama plačala kupnino po obrokih. Pritožnik vztraja, da je denar za polog zagotovil S. J. in da je sam skupaj z S. J. zagotovil tudi plačilo obrokov kupnine. Nelogično in neživljenjsko je, da bi tožnica ob finančnih težavah, ki so bile ugotovljene tudi v obravnavanem postopku, kupila vikend in dovolila, da v njem brezplačno prebivata dva z njo nepovezana moška. Brez dogovora, kakršnega je zatrjeval toženec, jima tega ne bi nudila. Vztraja, da je bil vikend v dogovoru med pravdnima strankama in S. J. kupljen z S. J. denarjem, ki je nakup financiral zato, da bosta pravdni stranki skrbeli zanj. Ker je bilo lastništvo v zemljiški knjigi vknjiženo samo na tožnico, sta se pravdni stranki dogovorili, da ima pritožnik doživljenjsko pravico živeti v vikendu in uživati kmetijsko in gozdno zemljišče. Ustanovljena je bila osebna služnost stanovanja v hiši in užitek kmetijskega in gozdnega zemljišča, doživljenjsko in brezplačno. Prilaga dokumentacijo o vloženi tožbi S. J. brata zoper obe pravdni stranki, s katero je zahteval prekop S. J. s T. Ker sta se pravdni stranki s tem strinjali, je bil pravdni postopek ustavljen. Če ne bi bilo zatrjevanega dogovora o skupni skrbi za S. J., ne bi bilo razlogov, da S. J. brat toži obe pravdni stranki. Pritožnik poudarja, da je ves čas živel na T., razen v času, ko je delal drugje. Vlogo za socialno stanovanje v L. je podal samo zato, da bi v njem bival sin tožnice. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi bila uporaba vikenda časovno omejena. Ustanovljeno doživljenjsko brezplačno služnost stanovanja v vikendu in užitek kmetijskega in gozdnega zemljišča potrjuje dejstvo, da tožnica 17 let od pritožnika ni zahtevala izselitve. Osebno služnost in užitek zemljišča je nemoteno izvrševal. Zaključek sodišča o sklenjenem dogovoru z značilnostmi posodbe je napačen. Sodišču očita še bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič J. J. in J. M. Izpovedovali bi o finančnem stanju tožnice, ki je bilo v obravnavanem primeru bistveno. Zmotna je namreč ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica nakup vikenda financirala sama. Predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške. Pravilni so zaključki sodišča, da toženec ni dokazal, da bi nakup sporne nepremičnine financiral S. J. Prav tako ni bil dokazan dogovor med S. J. in tožnico, da bo slednja kdaj skrbela zanj. Pogrebne stroške je plačala na prošnjo toženca, ker je bil slednji brez denarja. Tožnica je dokazala, da je sama plačala kupljeno nepremičnino. Tožencu je dovolila bivanje v sporni nepremičnini le začasno – dokler si ne uredi socialnega stanovanja. Dogovor o osebni služnosti in užitku, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki z zemljiškoknjižnim dovolilom, ni bil sklenjen, osebne služnosti in užitka v času veljavnosti ZTLR ni bilo mogoče priposestvovati. Opozarja na pritožbene novote v zvezi z novo predloženimi listinami. Ni jasno, kakšno zvezo naj bi imel v pritožbi omenjeni pravdni postopek z obravnavano zadevo. Zaradi opuščenega zaslišanja v pritožbi izpostavljenih prič ni bilo postopkovnih kršitev. Odločitev sodišča je pravilna.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo:

– da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica bivalne zidanice na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 12. 1999,

– da je kupnino za zidanico plačala s kupnino od prodanega osebnega avtomobila in s posojili (bivšega moža in brata), ki ju je povrnila sama,

– da tožnica skupaj s tožencem ni sklenila preužitkarske pogodbe s S. J. in da tožencu ni uspelo dokazati, da bi bila kupnina za zidanico plačana z S. J. (oziroma skupnim) denarjem,

– da je med pravdnima strankama obstaja čustvena navezanost, ne pa tudi izvezakonska skupnost,

– da sta se pravdni stranki v letu 2000 dogovorili o toženčevem bivanju v zidanici, in sicer, da toženec brez denarne odmene v zidanici začasno živi in jo z okolico vzdržuje, pri čemer je za zagotovitev bivalnih potreb toženec popravil poškodovano streho na zidanici, prestavil WC in obnovil kopalnico,

– da toženec v zidanici ni stalno živel in si je iskal socialno stanovanje v L.,

– da je tožnica z dopisi z dne 7. 4. 2016 in 21. 11. 2016, s katerima je zahtevala, da se toženec izseli iz zidanice, uporabo njenih nepremičnin preklicala.

7Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ² v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ³. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ. Pravilna je tudi ugotovitev, da za zatrjevano materialnopravno napačno vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, toženec niti ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka oziroma izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1⁴).

8Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožencu niti ni uspelo dokazati ničnosti ali neveljavnosti prodajne pogodbe, kar naj bi bilo po njegovih navedbah podlaga za neveljavno vknjižbo lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah v korist tožnice. Utemeljeval jo je namreč s sklenjeno preužitkarsko pogodbo, ki naj bi jo pravdni stranki sklenili s S. J. Sodišče je pojasnilo, v katerih delih in zakaj je verjelo tožnici, da sama ni bila v nikakršnem pogodbenem razmerju z S. J., in ne tožencu, ki je trdil drugače. Na podlagi njunega zaslišanja se je prepričalo, da sta si bili stranki sicer čustveno naklonjeni, vendar med njima ni bilo izvenzakonske skupnosti, saj sta se le obiskovali, nikoli pa živeli skupaj, imela sta ločene finance in gospodinjstvo, le poslovno sta sodelovali. Ugotovilo je, da se je zavezal za S. J. skrbeti zgolj toženec, ki je z njim tudi živel, medtem ko vtoževana zidanica prostorsko niti ni ustrezala za skupno življenje pravdnih strank in S. J. Tožnici ni verjelo, da je pogrebne stroške po S. J. plačala sama. Ker o zatrjevani preužitkarski pogodbi, ki naj bi jo sklenila tožnica, ni bilo nikakršnih pisnih dokazov, pa tudi ne o tem, da bi S. J. (skupaj s tožencem) zagotovil denar za vtoževano zidanico, je sodišče sledilo tožnici, ker so bile njene trditve o plačilu kupnine v celoti potrjene z listinami in izpovedbami prič. Toženčeva izpovedba je tako ostala povsem osamljena. Ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazal ne dogovora o skupnem financiranju ne neveljavnosti prodajne pogodbe, na podlagi katere je tožnica postala lastnica vtoževane nepremičnine, je pravilna. Pritožba, ki jo graja kot zmotno, ne more uspeti, saj je z ničemer ne omaje. Tudi z novimi dokazi o pravdi zoper obe pravdni stranki v zvezi s pokopom S. J. ne. Gre namreč za nedovoljene, prepozne in nedopustne pritožbene novote, ki jih zato, ker pritožnik ne opraviči, zakaj jih ni podal že na prvi stopnji, ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Toženec vztraja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da ima pritožnik doživljenjsko pravico živeti v vikendu in uživati kmetijsko in gozdno zemljišče, kar je nemoteno izvrševal 17 let. Zmotno je naziranje, da je zgolj dalj časa trajajoča uporaba nepremičnin privedla do nastanka zatrjevane osebne služnosti. SPZ⁵ določa, da je osebne služnosti mogoče pridobiti le na podlagi pravnega posla z zemljiškoknjižnim dovolilom in vpisom v zemljiško knjigo ali sodno odločbo (233. in 234. člen SPZ), ne pa tudi s priposestvovanjem, ki ga smiselno zatrjuje pritožnik. ZTLR, ki je veljal v času sklenitve obravnavnega dogovora, ni urejal osebnih služnosti. Po ustaljenih stališčih sodne prakse se za priposestvovanje osebne služnosti uporabljajo določbe ODZ⁶ . Za uspeh v pravdi za ugotovitev obstoja osebne služnosti na podlagi priposestvovanja bi moral zato toženec skladno s paragrafom 1460 do 1465 ODZ dokazati, da je imel stvar v pravični, pošteni in pristni posesti, ki je trajala ves po zakonu določen čas. Z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 je bila za nepremičnine določena 20-letna priposestvovalna doba. Glede na pritožbene trditve in ugotovitve sodišča prve stopnje o sklenitvi dogovora ter vložitvi nasprotne tožbe, slednja še ni iztekla. Tako se izkaže, da že zaradi časovno prekratke uporabe tožničinih nepremičnin, toženec pridobitve osebne služnosti stanovanja in užitka ni dokazal.

10Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ni dokazal niti zatrjevanega pravnega naslova – obstoja ustnega dogovora s tožnico o trajni in nepreklicni uporabi njenih nepremičnin.

11Dokazna ocena o iskanju drugega stanovanja v L. ima oporo v pravilno ocenjenih dokazih. Pritožnik niti ne zanika, da je iskal drugo stanovanje in da ni ves čas živel na T. Obe ugotovljeni dejstvi dopuščata oceno, ki jo je sprejelo sodišče, da je bila dogovorjena zgolj časovno omejena oziroma začasna uporaba tožničnih nepremičnin. Ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo trajnih osebnih vezi niti drugih okoliščin, ki bi kazale na trajnost in nepreklicnost razmerja (dogovora o skupni gradnji, skupnem pridobivanju lastninske pravice in toženčevih vlaganj v nepremičnino), je pravilna tudi pravna presoja, da ugotovljeni dogovor med pravdnima strankam po vsebini ne ustreza dogovoru o osebni služnosti, ampak le prekariju. Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.

12Predlagano zaslišanje v pritožbi postavljenih prič je obrazloženo in pravilno zavrnjeno v točki 3 izpodbijane sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Izjava J. M. je bila podana tudi pisno in jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi (točka 7 izreka). J. J. pa ni bil predlagan v zvezi s slabim premoženjskim stanjem tožnice, ampak o toženčevem nakupu osebnega avtomobila v letu 2009, kar po pravilni presoji sodišča prve stopnje za oceno virov za plačilo kupnine v letu 1999 pravno ni bilo relevantno. Dokazov, ki naj bi služili za ugotovitev dejstva, ki ni pravno relevantno, pa sodišče ni dolžno izvesti.

13Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabil materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni, zato naj tudi tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
² Obči državljanski zakonik, tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR- posodbene pogodbe ni uredil in so se še vedno uporabljala pravna pravila ODZ.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001.
⁴ Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami.
⁵ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002.
⁶ Primerjaj VSRS II Ips 70/2015, VSL II Cp 2714/2017, VSL II Cp 1352/2018.