VSRS Sodba III Ips 41/2018

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.509,30 EUR in revizijskega postopka v višini 6.685,50 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki sodbe, dalje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka vrniti šest bianco menic, danih v zavarovanje obveznosti iz posojilne pogodbe. Toženi stranki je naložilo še povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

3Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 6. 1. 2016, kar je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), veljavna pred uveljavitvijo ZPP-E.

6Revizija je utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja, za odločitev o tožbenem zahtevku odločilna dejstva:

- Tožena stranka je tožeči stranki na podlagi posojilne pogodbe z dne 26. 11. 2010 posodila 1.500.000,00 EUR.

- Tožeča stranka je v zavarovanje obveznosti vrnitve posojila toženi stranki izročila bianco menice.

- S pogodbo, ki so jo dne 12. 4. 2011 podpisali obe pravdni stranki in družba A., d.o.o., je dolg vrniti posojilo prevzel A., d.o.o.

- Za prevzemnika dolga (A., d.o.o.) in prejšnjega dolžnika (tožečo stranko) je pogodbo o prevzemu dolga podpisal „J. oziroma I.“ K., direktor obeh družb (ki je bil za direktorja prevzemnika dolga imenovan prav zaradi podpisa te pogodbe), za toženo stranko pa njen direktor B. B.

- Vse tri družbe, torej upnika, prvotnega dolžnika in prevzemnika dolga, je lastniško obvladoval C., d. d., po navodilih njegovega direktorja B. B. pa je bila sklenjena tudi pogodba o prevzemu dolga.

- A., d.o.o. „ni imel zaposlenih, ni izkazoval nobenih osnovnih sredstev ali zalog, kot tudi ne finančnih naložb ali terjatev“.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med prevzemnikom dolga in prejšnjim dolžnikom veljavno sklenjena pogodba o prevzemu dolga, v katero je upnik privolil. Zato je po določbi prvega odstavka 429. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prejšnji dolžnik prost obveznosti in mu mora upnik vrniti menice, dane v zavarovanje obveznosti (kar je bilo izrecno dogovorjeno v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga).

9Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča sledi, da je ocenilo, da je bila podlaga pogodbe o prevzemu dolga prenehanje terjatve tožene stranke (in s tem njeno oškodovanje), podlaga pogodbe o prevzemu dolga pa ne more biti prenehanje terjatve, saj je posledica take pogodbe samo sprememba dolžnika. Taka podlaga pogodbe o prevzemu dolga po stališču pritožbenega sodišče ni dopustna, zato naj bi bila ta pogodba po določbi četrtega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ nična. Iz tega pa sledi, da še naprej obstaja dolg prvotnega dolžnika (tožeče stranke) vrniti toženi stranki posojilo, zato tožbeni zahtevek za vrnitev menic, danih v njegovo zavarovanje, ni utemeljen.

10Tožeča stranka v reviziji utemeljeno graja ugotovitev pritožbenega sodišča, da je odgovorila samo na trditve tožene stranke, da je pogodba o prevzemu dolga ponarejena (ker naj bi je ne podpisal J. K.), na preostale trditve o ničnosti pogodbe pa ni odgovorila, s čimer jih je priznala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz navedb tožeče stranke že v njeni prvi pripravljalni vlogi, pa tudi kasneje, namreč sledi, da je trditvam o ničnosti pogodbe ugovarjala. To pa niti ni bistveno. Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se namreč za priznana štejejo dejstva (ne pa stališča, na primer o tem, da pogodba nima dopustne podlage, da nasprotuje morali in prisilnim predpisom), ki jih navede ena pravdna stranka, druga pa jim ne ugovarja. Katera naj bi bila tako neprerekana (in s tem priznana) dejstva, iz katerih bi bilo moč sklepati na ničnost pogodbe, pa pritožbeno sodišče ne pove.

11Ne glede na nenavadne okoliščine, v katerih je bila v obravnavanem primeru sklenjena pogodba o prevzemu dolga, je stališče pritožbenega sodišča, da je ta pogodba zaradi nedopustne podlage nična, pravno zmotno. Tudi če drži, da je bila z njo tožena stranka (celo namenoma) oškodovana, ker je dolg do nje prevzela družba brez premoženja, to še ni razlog za njeno ničnost. Posledica dejstva, da dolg prevzame prevzemnik, ki je ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, je namreč urejena v določbi drugega odstavka 429. člena OZ. Če upnik v takem primeru ni vedel in ni bil dolžan vedeti za prevzemnikovo prezadolženost, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu. To pomeni, da podlaga pogodbe o prevzemu dolga za primer, da je prevzemnik prezadolžen, ni prepovedana. Da je prevzemnik dolga brez premoženja, je za upnika praviloma še hujše, najmanj pa enako hudo, kot če je prezadolžen. Zato je določba drugega odstavka 429. člena OZ uporabljiva v obravnavanem primeru. O tem, da je upnik ob privolitvi v prevzem dolga vedel, da je prevzemnik brez premoženja, ne more biti razumnega dvoma, izhaja pa to tudi iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. To pomeni, da je pogodba o prevzemu dolga veljavna in ima tudi učinke prevzema dolga. Zato je tožeča stranka prosta obveznosti vrniti toženi posojilo (prvi odstavek 429. člena OZ), zaradi česar ji mora tožena stranka vrniti menice v skladu z določbo 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.

12K temu revizijsko sodišče še dodaja, da bi bilo treba ob ugotovitvi dejstva, da je vse tri družbe, podpisnice pogodbe o prevzemu dolga, obvladoval C., d.d., pogodba o prevzemu dolga pa je bila sklenjena po navodilih njegovega direktorja B. B., razmerje, nastalo s to pogodbo, presojati po določbah 545. do 548. člena ZGD-1 o dejanskem koncernu. Tudi po teh določbah pogodba, sklenjena po navodilih obvladujoče družbe v škodo odvisne družbe, ni nična. Obvladujoča družba mora namreč odvisni družbi nadomestiti prikrajšanje, sicer nastopi odškodninska obveznost obvladujoče družbe in njenih zastopnikov (547. člen ZGD-1), pod določenimi pogoji pa tudi članov organov odvisne družbe (548. člen ZGD-1).

13Revizijsko sodišče je tako presodilo, da je revizija utemeljena in je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo pritožbenega sodišča spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

14Odločitev o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo pritožbenega sodišča, je odločalo o stroških vsega postopka. Tožena stranka, ki s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške. O stroških postopka na prvi stopnji je sedaj pravnomočno odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje, ki je tudi v stroškovnem delu izreka ostala nespremenjena. Stroški pritožbenega postopka, ki jih mora povrniti tožeči stranki, znašajo 2.509,30 EUR (2.036,80 EUR nagrada za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialni stroški, oboje povečano za 22% DDV). Stroški revizijskega postopka pa znašajo 6.685,50 EUR, od tega 3.555,00 EUR za sodno takso in 3.130,50 EUR za odvetniške stroške (2.546,00 EUR nagrada za postopek z revizijo in 20,00 EUR materialni stroški, oboje povečano za 22% DDV). Tožba je bila v tej zadevi vložena 3. 12. 2014, zato so skladno z določbo drugega odstavka 20. člena veljavne Odvetniške tarife Ur. l. RS 2/15 in 28/18) odvetniški stroški odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS 67/08 in 35/09 – Zodv-C). Upoštevaje vrednost spornega predmeta 201.000,00 EUR znaša nagrada za pravdni postopek s količnikom 1 po 12. členu ZodvT 1.273,00 EUR, nato pa je za izračun nagrade za pritožbeni postopek upoštevan količnik 1,6 (Tar. št. 3210), za izračun nagrade za revizijski postopek pa količnik 2 (Tar št. 3300).