VDSS Sklep Pdp 414/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Prepove se opravljanje dela tožnika po odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2019, do pravnomočne odločitve sodišča v tej pravdni zadevi in je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo na Policijsko upravo A., Policijsko postajo B., Skupino C., na delovno mesto višji policist (šifra delovnega mesta: ...), v uradniškem nazivu višji policist I. 2. V primeru, da tožena stranka v roku 3 dni po izdaji začasne odredbe o prepovedi opravljanja dela tožnika po odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2019 začasne odredbe ne izvrši, je tožena stranka dolžna za vsak dan zamude plačati kazen v višini 5.000,00 EUR, pri čemer seštevek kazni ne sme presegati zneska 500.000,00 EUR. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške za izdajo začasne odredbe v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenca."

2Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, da tožnikovemu predlogu ugodi oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da določila ZODPol izključujejo uporabo KPND. ZODPol v šestem odstavku 67. člena izključuje le uporabo ZJU, ne pa 24. člena KPND. Vsakodnevno bi moral prevoziti 400-500 km, med 4-6 ur, odvisno od prevoznega sredstva, poslabšali bi se mu življenjski pogoji in zdravstveno stanje. Ob enem bi se poslabšali tudi življenjski pogoji njegove družine, saj ga doma praktično ne bi bilo, pri varstvu in vzgoji mladoletnih otrok (starih 11 in 12 let) pa bi bila onemogočena primarna vzgoja in ogroženo varstvo njegovih otrok. Na podlagi četrtega odstavka 24. člena KPND je izkazana verjetnost tožnikove terjatve zoper izpodbijano odločbo o napotitvi. Zmotno je razlogovanje sodišča o namenu zakonodajalca glede šestega odstavka 67. člena ZODPol. Meni, da so izpolnjeni tudi dodatni pogoji iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, saj mu bo zaradi napotitve nastala nenadomestljiva škoda. Vztraja, da je izpodbijana odločba neobrazložena glede kraja opravljanja dela, saj se glasi na območje celotne Republike Slovenije. Na delo se vozi v D.. Sodišče je navedene pravne podlage upoštevalo protispisno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje relevantnih določb Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) ni upoštevalo v nasprotju z njihovo vsebino. Tudi sicer tovrstni očitki ne pomenijo postopkovne kršitve protispisnosti, ampak kvečjemu očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki pa prav tako ni utemeljen.

6Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo že iz razloga, ker obstoj terjatve (zoper sklep o napotitvi) ni verjetno izkazan.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi vsaj eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot rečeno, pa že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da gre v spornem primeru za t. i. regulacijsko začasno odredbo, saj se predlog prekriva s tožbenim zahtevkom, kar pa nalaga še posebej restriktiven pristop pri obravnavanju predloga.

8Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri verjetnosti terjatve s sklicevanjem na to, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, ker ne dosega standarda obrazloženosti in ker naj bi bila izdana v nasprotju s 24. členom KPND.

9Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik napoten na delo v E., pri čemer se kot kraj dela šteje območje celotne Republike Slovenije, kar pomeni, da je bil namen tožene stranke, da se tožnika napoti na delo tja, kjer je to potrebno, kjer npr. dejansko stoji objekt, ki ga je potrebno varovati. To je lahko kjerkoli na območju Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je obrazložena tudi z vidika utemeljitve nemotenega opravljanja nalog policije. Ali je takšen razlog napotitve tudi dejansko podan, bo možno ugotoviti šele po izvedbi dokaznega postopka, ne pa v tej začetni fazi postopka, ko je podal navedbe v zvezi s sporno odločbo o napotitvi le tožnik, zgolj v teh pa še ni podlage za ugotovitev nezakonite napotitve oziroma verjetnosti terjatve.

10Sodišče prve stopnje je pri presoji temelja zahtevka izhajalo iz 67. člena ZODPol, ki v šestem odstavku določa, da za začasno premestitev ali napotitev po določbah tega člena ne veljajo omejitve zakona, ki ureja sistem javnih uslužbencev glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela. Ta določba se nanaša na drugi odstavek 149. člena ZJU, da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.

11Za tožnika ni sporno, da navedena določba ZJU ne pride v poštev, vztraja pa, da bi bilo potrebno upoštevati četrti odstavek 24. člena KPND, ki določa, da delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugem kraju: - če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine, ali - če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, ali - če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.

12Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja. V prvem in drugem odstavku 67. člena ZODPol je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev (starejši izraz je razporeditev) nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar je šlo v tožnikovem primeru.

13Iz vsebine 24. člena KPND tako izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Navedeno pomeni, da omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.

14Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je konkretna napotitev z izpodbijano odločbo tožene stranke mogoča brez tožnikovega soglasja in da se 24. člen KPND pri napotitvi ne uporablja. Ker je tožnik nezakonitost odločbe toženke utemeljeval s tem, da naj bi bila napotitev odrejena v nasprotju z omejitvami oziroma pogoji iz četrtega odstavka 24. člena KPND, je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal temeljnega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.

15Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).