67. člen ZODPol

Možnost enkratnega podaljšanja prvotne začasne napotitve za še šest mesecev iz prvega odstavka 67. člena ZODPol se nanaša na potrebe delodajalca in ni odvisna od tega, ali zaposleni soglaša z enkratnim podaljšanjem prvotne začasne napotitve. Soglasje uslužbenca policije se zahteva šele, če se ga želi neposredno po izteku začasne napotitve iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZODPol, tj. skupne napotitve za dvanajst mesecev, ponovno začasno napotiti na delo drugam.

Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen. Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR‑1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR‑1). S sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava tožnik ne more zaobiti okvira sodnega varstva neizbranega kandidata, kot je določeno v petem odstavku 200. člena ZDR‑1. To je omejeno s prekluzivnim 30-dnevnim rokom, z iztekom katerega preneha pravica uveljavljati odškodnino iz tega naslova. Tožnik je tožbo vložil dne 3. 2. 2023, kar je več kot tri leta po prejemu obvestila strokovne službe toženke z dne 19. 6. 2019. Utemeljevanje protipravnega ravnanja delodajalca, ki ne sklene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, čeprav ta izpolnjuje natečajne pogoje, ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Delodajalec se lahko prosto odloči, s kom, če sploh, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se lahko prosto odloči tudi, da pogodbe o zaposlitvi ne sklene z nobenim od kandidatov, toženka s tožni

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije, ker se razpis sklicuje na dodatni pogoj primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je toženka pri dodeljevanju stanovanja, za katerega se je potegoval tožnik, uporabila kriterij, ki ga ne bi smela upoštevati. Ker je imel tožnik na prednostnem vrstnem redu večje število točk od izbrane prosilke, je ustrezno štelo, da bi moral imeti pri dodelitvi stanovanja prednost pred njo.

Ob dejstvu, da je službeno stanovanje namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb in da imajo pravico kandidirati na razpisu, ki ga objavi delodajalec, le njegovi zaposleni, gre za spor o pravici iz delovnega razmerja v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. Izpodbijani akti ne predstavljajo upravne odločbe niti drugega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Ne gre niti za oblastvene akte, saj ji ni izdala v izvrševanju svoje oblastvene funkcije, temveč kot delodajalec v razmerju do tožnika kot svojega zaposlenega.

Določba 67. člena ZODPol je jasna in predstavlja specialno zakonsko določbo. V tej zakonski določbi je opredeljen tudi institut začasne napotitve, kar je revizijsko sodišče že obrazložilo v sodbi VIII Ips 27/2020 z dne 02.03.2021.

Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve (nezakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 22. 6. 2021 o začasni napotitvi), ne pa tudi nadaljnjega pogoja, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pravilno je poudarilo, da je začasna odredba namenjena preprečitvi nastanka škode tožniku (upniku), ne pa njegovi materi ali družinskim članom. Zato je kot nerelevantne zavrnilo tožnikove navedbe, da bo mati (invalidka) zaradi njegove spremembe pri delu trpela stisko, škodo na zdravju ter primanjkljaj pri negi. Pravilno ni sledilo niti tožnikovemu predvidevanju o tem, kakšno skrb, strah, pritisk bo zaradi navedenih materinih težav trpel sam. Tožnik tudi z zatrjevanjem prenizkih prejemkov za reševanje materine stiske ni mogel biti uspešen pri izkazovanju težko nadomestljive škode.

Specialna zakonodaja je v času sprejetja KPND poleg pojma razporeditve že poznala tudi pojem začasne napotitve, ki je vsebinsko zelo podoben pojmu začasne napotitve, kot ga ureja 67. člen ZODPol. Kljub temu ga KPND niti pojmovno niti vsebinsko ni vključila v besedilo določbe 24. člena. Zato v primeru začasne napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZODPol zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, ne veljajo omejitve iz 24. člena KPND

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je obrazložitev odločbe o začasni premestitvi skladna z zahtevami iz tretjega odstavka 67. člena ZODPol, saj vsebuje razloge za tožnikovo začasno premestitev ter dela in naloge, ki naj bi jih tožnik v času začasne premestitve na drugem delovnem mestu opravljal, prav tako pa je iz nje mogoče ugotoviti, da bo s tožnikovo premestitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije oziroma policijskih podpornih dejavnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali v primeru začasne premestitve ali napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena Zakona o organiziranosti in delu policije (ZODPol) veljajo omejitve iz 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.

V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.

V času izdaje sporne odločbe tretji odstavek 67. člena ZODPol še ni vseboval določbe o tem, da mora odločba vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Ker je sodišče druge stopnje obrazloženost izpodbijane odločbe presojalo glede na noveliran tretji odstavek 67. člena ZODPol, ki v času izdaje te odločbe še ni veljal, tretjega odstavka 67. člena ZODPol ni uporabilo pravilno. Tožena stranka pa je bila dolžna odločbo o začasni napotitvi obrazložiti tudi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU. Sodišče druge stopnje se do ustreznosti obrazložitve glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZJU ni opredelilo.

Pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND. Določba 67. člena ZODPol, ki predstavlja pravno podlago za začasno napotitev uslužbencev policije na drugo delo zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, v tretjem odstavku določa, da mora odločba o tem vsebovati obrazložitev, zakaj bo z napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, čemur je tožena stranka zadostila. Kot navaja v pritožbi, je bistveno, da se v odločbi o začasni napotitvi določijo naloge, ki jih ima policija kot organ represije in se morajo zato nemoteno opravljati.

V prvem in drugem odstavku 67. člena ZODPol je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev (starejši izraz je razporeditev) nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar je šlo v tožnikovem primeru. Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (pr

Pritožbeno sodišče se torej strinja z bistvenim stališčem sodišča prve stopnje, da pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.

Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Zato pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.

Omejitve, določene v 24. členu KPND, veljajo le v primeru začasne premestitve na drugo delovno mesto po 67. členu ZODPol, ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.