VSL Sodba I Cpg 250/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.208,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranka za plačilo 100.952,21 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.399,08 EUR s pripadki (II. točka izreka). S tem je v celoti zavrnilo regresni zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadomestil plače ter stroškov zdravljenja delavca (zavarovanca tožeče stranke), ki se je poškodoval na delovnem mestu. Presodilo je, da je škodni dogodek posledica malomarnega ravnanja delavca in ne kršitev določil o varnosti in zdravju pri delu s strani delodajalca.

2Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).¹ Zatrjevala je, da je sodišče kršilo določila pravdnega postopka, ker ni: (1) izvedlo dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C.,² (2) izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu in (3) podalo zadostne obrazložitve za odločitev o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov. Zavzela je stališče, da je sodišče prve stopnje zaradi navedenih kršitev pravdnega postopka zmotno zaključilo, da vzročna zveza med opustitvami tožene stranke in nastalo škodo ni podana.

3Vztrajala je, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti glede usposabljanja delavcev za varno montažo, demontažo in bistvene spremembe odra in glede nadzora nad neusposobljenimi delavci pri izvajanju teh del. Sodišču prve stopnje je očitala, da se ni opredelilo do izjave poškodovanega delavca, da so se za ročni dvig roloja hitro-tekočih vrat odločili zaradi časovnega pritiska delodajalca ter do trditev o neustreznosti čelade in odra. Pavšalno je trdila, da sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo ni sledilo izpovedbam poškodovanega delavca, ki je edina nepristranska priča.

4Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

5Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6Pritožba ni utemeljena.

7Predmet te pravde je regresni zahtevek tožeče stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je 12. 4. 2013 poškodoval pri opravljanju dela. Delavec je pri delu padel s premičnega odra (z višine cca 3 m) na tla in utrpel frakturo temporalne kosti in epiduralni hematom. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ),³ po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe nastala, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

8Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Zato mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (1. odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu; v nadaljevanju: ZVZD-1)⁴. Varnost in zdravje pri delu delodajalec zagotavlja zlasti tako, da v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja obvešča delavce o nevarnostih za nezgode povezane z delom, izdaja navodila za varno delo, usposablja delavce za varno in zdravo delo, zagotavlja delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu, zagotavlja varno delovno okolje, itn. (19. člen ZVZD-1). Pri izvajanju varnostnih ukrepov mora ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno. To pomeni, da delodajalec za nastalo škodo ni odgovoren, če je ravnal dovolj skrbno.

9Iz pojasnjenega izhaja, da vsaka kršitev delodajalca glede izvajanja in zagotavljanja ukrepov varstva in zdravja pri delu še ne predstavlja obstoja pravno upoštevne vzročne zveze za vzpostavitev odgovornosti delodajalca za škodni dogodek. Upoštevne so samo tiste kršitve, ki so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). Zato je v vsakem posameznem primeru treba ugotoviti, ali je opustitev izvedbe oziroma pomanjkljiva izvedba zahtevanih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka (pravno upoštevna vzročnost). Če neizvedba oziroma pomanjkljiva izvedba zahtevanih ukrepov nista vplivali na nastanek škodnega dogodka, potem vzročna zveza ni podana in ni mogoče vzpostaviti odgovornosti delodajalca. Pri tem je pravno upoštevno vzročnost treba presojati glede na predvidene nevarnosti in škodljivosti, če gre za izredne okoliščine, pa tudi glede na predvidljive nevarnosti in škodljivosti v teh okoliščinah.⁵

10Glede na pojasnjeno je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je delodajalec izpolnil tisti minimum ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki je bil potreben za varno opravljanje dela oziroma za to, da bi se nezgoda lahko preprečila.

11Sodišče prve stopnje je to presojalo v točkah 12 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj šteje, da je delavec za delo prejel ustrezna navodila, da je bil usposobljen za delo in seznanjen z ukrepi za varno delo ter da je imel na voljo osebno varovalno opremo. Pritožbeno sodišče se jasnim in življenjsko logičnim razlogom sodišča prve stopnje v celoti pridružuje.

12Povsem logično je, da je delavec, ki je pri delodajalcu več kot dve leti pred delovno nezgodo opravljal istovrstna dela (vgradnja, montaža in popravilo industrijskih pomičnih vrat), bil za opravljanje teh del primerno usposobljen. Da so bili delavci za opravljanje del vgradnje in montaže industrijskih vrat ustrezno usposobljeni izhaja tudi iz prepričljivih izjav prič D. D. in E. E., ki sta izpovedala, da sta jima ob nastopu dela pri delodajalcu bila dodeljena mentorja (starejši, izkušeni delavci), ki sta ju uvajala in učila.

13Poškodovani delavec je ob nezgodi imel na glavi čelado in je v zvezi z uporabo varnostnega pasu sam izpovedal, da ga zavestno ni uporabil, ker je ocenil, da bi se zaradi varnostnega pasu pri dvigu roloja hitro-tekočih vrat lahko poškodoval (glej 4. stran zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 5. 6. 2018, list. št. 72). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi niti v to, da je bil poškodovani delavec seznanjen z navodili o varnem opravljanju dela in da je imel na voljo osebno varovalno opremo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil poškodovani delavec seznanjen s tem, da mora pri delu na višini uporabljati varnostno opremo (čelado, varnostni pas) ter da je varnostno opremo imel na razpolago, pravilen.

14Vgradnja in montaža vrat na dotičnem objektu je od običajne montaže odstopala le v načinu dviga roloja hitro-tekočih vrat za potrebe montaže. Prav glede tega elementa dela pa so delavci s strani delodajalca pred začetkom opravljanja dela prejeli navodila, da je rolo hitro-tekočih vrat treba dvigniti s škripci, ki so bili nabavljeni posebej za montažo vrat na tem objektu.

15Iz vsega navedenega je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v tem primeru zadostila minimalnim zahtevam za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Delavcem je odredila varen način oprave dela - dvig roloja hitro-tekočih vrat s škripcem. Delavec A. A. se ni poškodoval pri opravljanju dela na odrejen način. Delovna nezgoda se je pripetila, ko sta delavca tožene stranke (poškodovani delavec in B. B.) na podlagi njune odločitve, v nasprotju z navodili delodajalca, ročno dvigovala, prenašala rolo hitro-tekočih vrat na premični oder za potrebe njegove montaže na vodila, pri čemer poškodovani delavec na podlagi svoje zavestne, samovoljne odločitve varnostnega pasu, ki ga je imel na razpolago, ni uporabil.

16Ker se je delavec poškodoval, ko se je opravljalo delo na način, ki ni bil v skladu z navodili delodajalca in je bil sam po sebi nevaren, ob čemer je bil delavec zadostno seznanjen z ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, ni podana vzročna zveza med kršitvijo določil o varstvu in zdravju pri delu s strani delodajalca (neizvajanje usposabljanja delavcev o varnem delu s strani za to usposobljenih oseb v ustreznih periodičnih razmakih in izostanek izjave o varnosti z oceno tveganja) in škodnim dogodkom. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče vzpostaviti odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo.

17Morebitna neustreznost varovalnega pasu in premičnega odra za delo pri katerem se je pripetila delovna nezgoda (ročno dvigovanje roloja hitro tekočih vrat), glede na to, da tožena stranka takšnega načina dela ni odredila, ni predvidela in niti ni bila o njem seznanjena (delavca sta se za takšen način dvigovanja roloja hitro-tekočih vrat samovoljno odločila brez konzultacije z delodajalcem), za odločitev v tem primeru ni pravno odločilna. Delodajalec je dolžan zagotoviti ustrezno varnostno opremo le za predvidena in odrejena dela. Da bi bila varnostna oprema (varnostni pas ali premični oder) neustrezna za izvedbo dela v skladu z navodili tožene stranke, pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

18Ker je vzrok za nastanek škodnega dogodka v nespoštovanju navodil tožene stranke o načinu izvedbe dela in neuporabi varnostne opreme (varnostni pas), tožeča stranka ne more uspeti niti s trditvami, da čelada ni bila ustrezna. Škodnega dogodka glede na pojasnjeno čelada ne bi preprečila. Lahko bi relevantno vplivala le na obseg škode.⁶ Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do trditev o neustreznosti čelade, ni kršilo določil pravdnega postopka.

19Kot izhaja iz predhodno pojasnjenega se delovna nezgoda ni zgodila pri izvajanju manevra prevezovanja ob preverjanju stabilnosti postavljenega premičnega odra. Zato tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da poškodovani delavec ni bil ustrezno usposobljen za montažo, demontažo oziroma izvedbo bistvene spremembe premičnega odra in niti da je kriv, ker „neusposobljenih“ delavcev pri montaži oziroma spremembi premičnega odra ni nadziral, ne more uspeti. Da bi se delovna nezgoda pripetila zaradi neustrezno sestavljenega premičnega odra pa tožeča stranka ni trdila. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno do teh pritožbenih trditev ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič B. B. in inšpektorja M. M. ter s postavitvijo sodnega izvedenca za varstvo in zdravje pri delu in ker teh svojih odločitev ni zadostno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič B. B., M. M. in zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca za varstvo in zdravje pri delu podalo v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Razlogi so prepričljivi, logični in zadostni, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Glede na navedeno pritožbeni očitek neobrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov ni podan.

21Tožeča stranka o tem, kako je opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem prič B. B. in M. M. vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v pritožbi ni podala konkretnih trditev. Niti ni navedla, o katerih pravno odločilnih dejstvih (navedba okoliščine nezgode je presplošna) bi lahko priča B. B. povedal več ali drugače kot zaslišane priče oziroma, o katerih pravno odločilnih dejstvih bi lahko priča, inšpektor M. M. povedal več ali drugače kot izhaja iz prilog A11 do A13. Zato tožeča stranka s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič B. B. in M. M., ne more uspeti.

22Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo in zdravje pri delu zavrnilo, ker je ocenilo, da je nepotreben (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne zato, ker bi se že prepričalo o nasprotnem, kot to v pritožbi zmotno trdi tožeča stranka. Podrobni razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga izhajajo iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati v kontekstu. Dejstva, o katerih naj bi svoje mnenje podal sodni izvedenec, so namreč tekom postopka za odločitev postala pravno neodločilna. Ker je delavec kršil navodila delodajalca glede načina izvedbe dela in zavestno ni uporabil varnostnega pasu, za odločitev v tem postopku ni bilo več pravno odločilno, ali je bila varovalna oprema ustrezna in ali je bil delavec poučen o njeni pravilni namestitvi. Presoja ali je bil delavec dovolj usposobljen za varno opravljanje dela pa je v sferi sodišča. Glede na pojasnjeno sodišču prve stopnje tudi glede zavrnitve tega dokaznega predloga ni mogoče očitati kršitev določil pravdnega postopka.

23Sodišče prve stopnje je v zvezi z zaključkom, da je bila odločitev o ročnem dvigu roloja hitro-tekočih vrat s strani delavcev sprejeta, ker se je bližala ura za odhod domov, sledilo življenjsko logičnima in smiselno skladnima izjavama prič D. D. in E. E. Pritožbeno sodišče v to presojo sodišča prve stopnje, upoštevajoč vse okoliščine, ki so jih izpovedale priče (bil je zadnji dan montaže, petek, čas po malici, dvig roloja s pomočjo škripca bi podaljšal delo za cca eno uro, montirala so se zadnja vrata) ne dvomi. Le pavšalna izjava poškodovanega delavca, da je bila odločitev o ročnem dvigu hitro-tekočih vrat sprejeta zaradi časovne omejitve podane s strani delodajalca, tega zaključka ne more omajati. Zato očitana kršitev določil pravdnega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer časovne omejitve s strani delodajalca same po sebi niso pravno upoštevan razlog, ki bi opravičeval odstop od delodajalčevih navodil glede (varne) izvedbe dela.

24Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo ni sledilo izpovedbam poškodovanega delavca, čeprav slednji za izid konkretnega postopka ni zainteresiran in je zato nepristranki, so preveč splošne. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla niti glede katerih izpovedb o pravno odločilnih dejstvih sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo ni sledilo poškodovanemu delavcu. Zato se pritožbeno sodišče te teh pavšalnih pritožbenih očitkov ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

27Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁷ ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta spora 100.952,21 EUR. Tožeči stranki je priznalo 1625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (26,25 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.014,53 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 1.208,72 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,72 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² B. B. je bil sodelavec poškodovanega delavca in je bil prisoten ob delovni nezgodi. M. M. je inšpektor za delo, ki je raziskal nezgodo pri delu in pripravil Obvestilo o raziskani nezgodi pri delu (priloga A11), izdal Odločbo št. .../2013 z dne 24. 4. 2013, s katero je naložil toženi stranki izvedbo posameznih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (priloga A13) ter poškodovanemu delavcu izdal plačilni nalog zaradi neuporabe osebne varnostne opreme (priloga pod B brez številke).
³ Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji.
⁴ Ur. l. RS, št. 43/2011.
⁵ Primerjaj VSC sodba Cpg 326/2010 z dne 1. 12. 2010.
⁶ Primerjaj VIII Ips 170/2011 z dne 3. 9. 2012 ter N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 131. členu, str. 711.
⁷ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.