VSL Sodba I Cpg 404/2019

I. Pritožbi zoper 1. odstavek izreka delne sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se zahtevek zoper prvo toženko, ki se glasi:

1. „V razmerju med prvo in drugo toženo stranko se razveljavijo pravni učinki prenosa terjatev po pogodbi o odkupu terjatev z dne 30. 4. 2015, in sicer tistih terjatev prvo tožene stranke do njenega dolžnika A. A., s. p., B. v skupni višini 118.547,40 EUR, ki izhajajo iz računov št.: Otv – 00009-2014 v znesku 18.300,00 EUR, Otv – 00010-2014 v znesku 16.133,28 EUR, Otv.-00011-2014 v znesku 8.344,80 EUR, 00001-2015 v znesku 10.431,00 EUR, 00002 – 2015 v znesku 34.813,92 EUR, 00003-2015 v znesku 5.490,00 EUR ter 00004-2015 v znesku 25.034,40 EUR.“

zavrne.

II. Pritožbi zoper 2. odstavek izreka delne sodbe in zoper sklep (opr. št. XI Pg 3508/2015-35) se zavrneta in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba, izpodbijani sklep pa v celoti.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženki stroške pritožbenega postopka v višini 1.301,13 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Tožeča stranka je postavila naslednje glavne zahtevke:

11. zoper obe toženki na razveljavitev pravnih učinkov prenosa terjatev po pogodbi o odkupu terjatev, v razmerju med prvo in drugo toženko,

2zoper drugo toženko na izročitev listin, ki naj bi jih izročila stečajnemu upravitelju prve toženke,

3zoper drugo toženko na plačilo 33.004,44 EUR v stečajno maso prve toženke,

4zoper drugo toženko na prepoved izterjave ali pobotanja preostanka terjatve v višini 85.542,96 EUR iz odstopljene terjatve.

2Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da glede na 2. odstavek 276. člena ZFPPIPP tožeča stranka nima pravnega temelja za vložitev tožbe zoper prvo toženko. Prva toženka je stečajni dolžnik. Prvostopenjsko sodišče je zato v delni sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Tožeči stranki je v izpodbijano sodbi naložilo plačilo dela stroškov prve toženke.

3Ker je prvostopenjsko sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke brez razpisa glavne obravnave, je o preostalih stroških prve toženke odločilo naknadno s posebnim sklepom, potem ko jih je prva toženka prijavila. Tožeči stranki je naložilo še plačilo teh stroškov.

4Tožeča stranka izpodbija tako prvostopenjsko delno sodbo (opr. št. XI Pg 3508/2015-30) kot tudi sklep o stroških (XI Pg 3508/2015-35).

5Po njenem mnenju je morala vložiti tožbo zoper obe stranki izpodbijanega posla zato, ker je s tožbo posegla v pravno razmerje obeh strank izpodbijane pogodbe. Takšno naj bi bilo tudi stališče doslej izdanih sodnih odločb. Tudi stečajni dolžnik bi lahko imel interes, da se učinke sklenjenega izpodbijanega pravnega posla ne razveljavi. Če bi obveljalo stališče prvostopenjskega sodišča, bi se v takšnem primeru stečajnemu dolžniku odvzelo pravico do sodnega varstva.

6V odgovoru na pritožbo je prva toženka nasprotovala pritožbenim razlogom. Predlagala je zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7V pritožbi zoper sklep o stroških je tožeča stranka menila, da so bili stroški nepotrebni. Stečajni upravitelj bi lahko sam podal odgovor na tožbo in ne bi bilo potrebe po plačevanju odvetnika, še zlasti, ker ni nasprotoval vsebini tožbe in ker ni stečajne mase. Celo če bi prva toženka ne odgovorila na tožbo, bi zaradi nujnega enotnega sosporništva sodišče ne bi moglo izdati delne zamudne sodbe. Če prva toženka sploh ne bi bila odgovorila na tožbo, bi ji že zaradi tega ne nastala nobena škoda.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER 1. ODSTAVEK IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

8Pritožba zoper 1. odstavek delne sodbe je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je spremenilo izrek prvostopenjske sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

91. odstavek izreka izpodbijane delne sodbe je premalo določen. Iz njega ni razvidno, kakšen zahtevek je tožeča stranka sploh uveljavljala in je bilo o njem odločeno. Če namreč sodišče zavrne zahtevek, potem mora biti iz njegove odločitve jasno razvidno, kakšen je sploh bil zavrnjeni zahtevek. Tega prvostopenjsko sodišče v 1. odstavku izreka delne sodbe ni zapisalo. Vendar to ni edina pomanjkljivost 1. odstavka izreka prvostopenjske sodbe. Že iz v tožbi postavljenih zahtevkov je nedvomno razvidno, da niso bili vsi postavljeni zoper prvo toženko. Le v 1. in 5. odstavku zapisana zahtevka sta se namreč nanašala tudi nanjo, ostali zahtevki pa ne. O katerih zahtevkih je prvostopenjsko sodišče sploh odločilo v 1. odstavku izreka delne sodbe, prav tako ni razvidno. V 2. odstavku izreka odločilo o stroških postopka, katerih povrnitev je tožeča stranka zahtevala v 5. odstavku svojega tožbenega predloga.

10Očitno pa se je v 1. odstavku izreka prvostopenjske sodbe zapisana odločitev nanašala izključno na zahtevek tožeče stranke iz 1. odstavka tožbenega predloga. To je jasno razvidno iz obrazložitve prvostopenjske delne sodbe. Pritožbeno sodišče je zato lahko napako samo odpravilo (1. odstavek 354. člena ZPP). Izpisalo je izrek tako, kot bi ga moralo že prvostopenjsko sodišče.

11S tem pa tožeča stranka ni dosegla nobenega uspeha v stvari sami. Odločitev prvostopenjskega sodišča je po vsebinski plati namreč pravilna, pritožba pa neutemeljena, kolikor se nanaša na vsebino odločitve same.

12196. člen ZPP sam po sebi ne daje opore za sklepanje, da bi morali biti obe stranki pogodbe enotna sospornika v morebitnem civilnem procesu. Enotno sosporništvo obstaja le, kadar to nujno potrebno zaradi medsebojnih materialnopravnih razmerij strank, sicer pa ne. Procesni položaj torej sledi materialnopravnemu, kar je jasno razvidno že iz besedila samega člena.

13Nad prvo toženko je v času vložitve tožbe že tekel stečajni postopek. Druga toženka naj bi bila prejemnica koristi iz sklenjenega pravnega posla. Tožeča stranka je s prvim glavnim tožbenim zahtevkom želela doseči razveljavitev pravnih učinkov med prvo in drugo toženko sklenjene pogodbe. S tem zahtevkom je uveljavljala zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj na temelju 275. člena ZFPPIPP.

14Takšen zahtevek praviloma uveljavlja stečajni upravitelj (1. odstavek 276. člena ZFPPIPP). Že sam zakonodajalec je presodil, da lahko uveljavlja zahtevek zoper svojega sopogodbenika sam stečajni dolžnik. On je torej tisti, ki lahko uveljavlja zahtevek, pri čemer je njegov sopogodbenik tožena stranka, sam pa je tožeča stranka. Stečajni dolžnik lahko torej sam „poseže“ v pogodbeno razmerje, kot se je izrazila tožeča stranka v svoji pritožbi. Stečajni dolžnik v takšnem primeru ni tožena stranka, obe pogodbeni stranki pa nista enotna in ne nujna sospornika. Ne le, da ZFPPIPP ne daje nobene opore za sosporništvo sopogodbenikov. Tudi nobenega vsebinskega razloga ni, da bi bila pogodbenika sospornika.

15Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj lahko uveljavlja tudi vsak upnik, ki je v skladu z ZFPPIPP upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku (2. odstavek 276. člena ZFPPIPP). Če zahtevek uveljavlja (upravičeni) upnik, potem zahtevek sicer uveljavlja v svojem imenu, toda za račun stečajnega dolžnika. Tako je izrecno določeno v 2. odstavku 276. člena ZFPPIPP.

16Če uveljavlja zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj upnik, ne more biti nič drugače, kot če ga uveljavlja stečajni dolžnik sam. To velja še toliko bolj, ker je 2. odstavek 276. člena ZFPPIPP jasen: zahtevek mora uveljavljati v korist („za račun“) stečajnega dolžnika. Upnik torej uveljavlja interes stečajnega dolžnika in ne svojega osebnega. Položaj ni nič bistveno drugačen kot če bi tožbo vložil stečajni upnik sam.

17Ker tožeča stranka ravna v korist stečajnega dolžnika, ta ne more biti tudi tožena stranka še iz dodatnega vsebinskega razloga, ki ga je navedlo že prvostopenjsko sodišče. Korist od uspešnega končanja postopka ima neposredno stečajni dolžnik; on pa zato ne more biti hkrati še tožena stranka, v katere škodo (kot nasprotje od koristi) bo odločeno v istem postopku.

18Drugače kot meni pritožnica iz odločbe opr. št. VSL I Cpg 1354/2012 ni mogoče razbrati, da sta bila tožena tako stečajni dolžnik kot tudi prejemnik koristi. Prav pa ima, da je v VSK v odločbi z opr. št. Cpg 66/2015 zapisalo pravno mnenje, da mora biti tožen tudi stečajni dolžnik poleg prejemnika koristi. Takšno mnenje ni bilo odločilni razlog za odločitev v tej zadevi, predvsem pa ni sama sodba posvetila prav nobene pozornosti razlagi 2. odstavka 276. člena ZFPPIPP. Na oboje je opozoril tudi odgovor na pritožbo. Pritožbenega sodišča zato odločitev VSK Cpg 66/2015 ni prepričala in v njej zastopanemu pravnemu mnenju ne sledi. Da se vloži izpodbojna tožba zgolj zoper prejemnika koristi je tudi stališče v literaturi (Plavšak v: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in priskilnem prenehanju, Ljubljana 2008, str. 217).

19Ker upnik z zahtevkom na izpodbijanje pravnih dejanj zasleduje za stečajnega dolžnika ugoden izid (278. člen ZFPPIPP), je odveč vsaka bojazen, da bi takšna tožba ne prinesla pravne koristi stečajnemu dolžniku.

20Nerazumljiva pa je bojazen tožeče stranke, da bi stečajnemu dolžniku ne bilo zagotovljeno sodno varstvo. Pravica do sodnega varstva namreč pomeni, da lahko določena oseba ali skupina oseb začne postopek pred sodiščem ali drugim organom, in zahteva varstvo. Pravica do sodnega varstva seveda ne pomeni, da ima določena oseba ali skupina oseb tudi pravico ali celo dolžnost, biti tožen. Na to je utemeljeno opozorila prva toženka v svojem odgovoru na tožbo.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER 2. ODSTAVEK IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE IN ZOPER SKLEP O STROŠKIH POSTOPKA

21Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke sicer ugodilo in je spremenilo 1. odstavek izreka prvostopenjske sodbe. V stvari sami pa s tem tožeča stranka ni dosegla nobenega uspeha, saj ostaja njen zahtevek zoper prvo toženko zavrnjen. Ker je tožeča stranka s pritožbo dosegla le navidezen uspeh, mora sama nositi stroške prvostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

22O stroških postopka je bilo odločeno v dveh medsebojno različnih sodnih odločbah: najprej v 2. odstavku izreka prvostopenjske sodbe, potem pa še v posebnem, na temelju 3. odstavka 163. člena izdanem sklepu.

23V pritožbi je tožeča stranka nasprotovala odločitvi o stroških postopka zato, ker naj bi bilo v glavni stvari odločeno nepravilno. Posledično bi bila, po njenem mnenju, nepravilna tudi odločitev o stroških. V pritožbi zoper sklep je pritožnica nasprotovala upravičenosti do povrnitve stroškov iz istega razloga kot že v pritožbi zoper sodbo. Navedla pa je še dodatni razlog: po njenem mnenju naj bi bili stroški nepotrebni. Pritožnica ni v nobeni od vlog nasprotovala odmeri stroškov.

24Zgolj zato, ker naj bi prva toženka ne imela stečajne mase, ji ni mogoče odreči pravice do zastopanja po odvetniku. Dogovor o plačilu odvetnika v takšnem primeru je stvar notranjega razmerja med stečajnim dolžnikom in odvetnikom samim in se tožeče stranke nič ne tiče. Okoliščina, da naj bi ne nasprotoval tožbi, pa tudi ne more biti odločilna. Končno je tožba za prvo toženko lahko koristna. Nasprotovala ji iz tega razloga pač ni. V samem pravdnem postopku ji je nasprotovala le zato, ker je tožena brez pravnega temelja, kar bi ji lahko povzročilo procesne stroškovne posledice. Prav tako prvi toženki ni mogoče odreči pravice do obrambe v postopku, namreč do vložitve odgovora na tožbo že na načelni ravni, niti, da se bo obrnila na sodišče s posebnimi argumenti, ki temeljijo na uporabi 2. odstavka 276. člena ZFPPIPP. Ta odgovor je bil tudi potreben, saj toženki nista bili enotni sospornici. Da pa bi druga toženka odgovorila na tožbo, tudi ni bilo zanesljivo mogoče pričakovati.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

25Ker je tožeča stranka v tem postopku uspela le navidezno, mora prvi toženki povrniti stroške še odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Ti so znašali 1.750 OT za odgovor na pritožbo zoper delno sodbo (tar. št. 21 (1) OdvT), 27,5 OT za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OdvT) in DDV. Skupaj je upravičena do povrnitve 1.301,13 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe (1. odstavek 299. člena OZ).