VDSS Sodba Psp 83/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2016 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ..., ... z dne 1. 6. 2016 in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje."

II. Tožena stranka je dolžna na račun Delovnega sodišča v Kopru povrniti stroške za tožnika v višini 773,43 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2016 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ..., ... z dne 1. 6. 2016 in da se tožeči stranki prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 30. 3. 2016 dalje, ki ga je tožena stranka dolžna s posebno odločbo odmeriti in izplačati v roku 30 dni, da ne bo izvršbe. Obenem je sklenilo, da stroški pravnega svetovanja in zastopanja tožeče stranke bremenijo proračun Delovnega sodišča v Kopru.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da sodišče prve stopnje navaja, da je prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne pa iz tehnoloških razlogov. Za takšno prenehanje navaja, da ne obstoja v našem pravnem sistemu. Priča in prevzemnik podjetja je prevzem pogojeval z določenimi pogoji, ne pa s sporazumom. To je tudi izpovedal in sicer, da hoče podjetje čisto, brez dolgov in zaposlenih. Izpolniti je moral vse zahtevane pogoje, tudi pogoje prenehanja iz tehnoloških razlogov, da ni bil več zaposlen v podjetju. Na te pogoje ni mogel vplivati. Sporna sporazumna odpoved je bila podpisana s strani obeh strank. Sodišče je za ta sporazum ugotovilo, da ni veljaven. Zato mu ni jasno, zakaj je sodišče svojo odločitev oprlo prav na ta sporazum.

3Pritožba je utemeljena.

4V obravnavani zadevi, ko sta predmet spora odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2016 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ..., ... z dne 1. 6. 2016, sporno pa je priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, ki jo tožnik uveljavlja, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo. S sodbo opr. št. II Ps 80/2017 z dne 23. 3. 2018 je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2016 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ..., ... z dne 1. 6. 2016 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 30. 3. 2016 dalje, ki ga je tožena stranka dolžna s posebno odločbo odmeriti in izplačati v roku 30 dni, da ne bo izvršbe. Hkrati je sklenilo, da stroški pravnega zastopanja in zastopanja tožeče stranke bremenijo proračun Delovnega sodišča v Kopru.

V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in citirano izpodbijano prvostopno sodbo s sklepom opr. št. Psp 223/2018 z dne 6. 9. 2018 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki za izvedbo dodatnih dokazov.

5Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in izvedlo dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča. Vendar pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

6Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tekom sodnega postopka in že v predsodnem postopku predložil listino imenovano prenehanje delovnega razmerja iz tehničnih razlogov za direktorja firme A. d. o. o., ki jo je podpisal tožnik in prevzemnik firme A. B.B., listino o prenehanju delovnega razmerja iz tehničnih razlogov z dne 24. 3. 2016 podpisano s strani tožnika kot fizične osebe in tožnika direktorja firme A. d. o. o. ter sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 24. 3. 2016, enako podpisanega s strani tožnika kot fizične osebe in tožnika kot direktorja firme A. d. o. o.

Na podlagi predložene in navedene dokumentacije, zlasti zaradi sklenjenega sporazuma je toženec štel, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s tožnikovim soglasjem in torej po njegovi krivdi, zaradi česar je toženec odklonil priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. S smiselno enakimi razlogi je zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljevalo tudi sodišče prve stopnje in enako na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja štelo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji, oziroma sta novi lastnik podjetja B.B. in tožnik glede odpovedi tožnikovega delovnega razmerja imela namen sporazumne odpovedi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik do 23. 3. 2016 zakoniti zastopnik in lastnik družbe A. d. o. o., dne 24. 3. 2016 pa mu je prenehalo delovno razmerje, ker je tega dne družbo A. d. o. o. prenesel na B.B., ki je s tem dnem postal novi lastnik in zakoniti zastopnik firme s spremenjenim imenom C. d. o. o. Istega dne 24. 3. 2016 je tožnik sklenil tri dogovore o prenehanju delovnega razmerja in sicer je z novim lastnikom podjetja B.B. sklenil prenehanje delovnega razmerja iz tehničnih razlogov za direktorja firme A. in hkrati sam kot zaposleni in kot direktor podjetja še sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter prenehanje delovnega razmerja iz tehničnih razlogov. Ker tožnik tega dne ni bil več direktor podjetja A. d. o. o. oziroma tega dne tega podjetja ni bilo več, je štelo sporazum o prenehanju delovnega razmerja in prenehanje delovnega razmerja iz tehničnih razlogov za neveljavna. Edino za veljavno je sodišče prve stopnje štelo prenehanje delovnega razmerja tožnika iz tehničnih razlogov, ki ga je tožnik sklenil z novim lastnikom družbe C. d. o. o., čeprav ni izkazano, da bi bil tožnik pri novem lastniku njegovega podjetja zaposlen oziroma da bi bil v delovnem razmerju.

7Ker je sodišče prve stopnje sporazum o prenehanju delovnega razmerja in prenehanje delovnega razmerja iz tehničnih razlogov, ki ju je tožnik sklenil kot direktor in zaposleni, štelo za neveljavna, pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje na sporazum ni moglo opreti svoje odločitve. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi listine o prenehanju delovnega razmerja iz tehničnih razlogov, podpisanega s strani tožnika na eni strani kot fizične osebe in na drugi strani zakonitega zastopnika pravne osebe, saj kot je že rečeno, ni izkazano, da je bil tožnik v delovnem razmerju in mu je le-to (lahko) prenehalo v firmi A. d. o. o. 24. 3. 2016.

8Kot izhaja iz dokumentacije je tožnik že v vlogi z dne 30. 3. 2016 pod točko 11 navedel, da gre pri njem za prenehanje opravljanja dejavnosti samozaposlene osebe ter kot dokazila navedel dokazilo o izpisu iz ustreznega registra in obrazložitev razlogov za prenehanje opravljanja dejavnosti. Med dokumentacijo se nahaja sklep registra gospodarskih subjektov D. z dne 24. 3. 2016, na podlagi katerega je izbrisan gospodarski subjekt A. d. o. o. in vpisan nov gospodarski subjekt C. d. o. o., spremenjen sedež gospodarske družbe, izbrisana fizična oseba E.E. - funkcija v gospodarski družbi direktor in na novo vpisana fizična oseba za zastopanje B.B. kot direktor. Med dokumentacijo se nahaja še pogodba o poslovnem sodelovanju sklenjena med gospodarsko družbo F. d. o. o., ki jo zastopa G.G. in A. d. o. o., ki jo zastopa E.E. - tožnik. Predložena pa je tudi bilanca poslovanja tožnikove firme A. d. o. o. za obdobje od 1. 1. 2015 do 12. 10. 2015. Tekom sodnega postopka se je tožnik skliceval na neuspešno poslovno sodelovanje in na neugodno finančno stanje firme.

9Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD). Ta v tretjem odstavku 3. člena določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde, ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena ZUTD pod pogoji iz tretjega odstavka 3. člena zakona, torej, da je do nastanka brezposelnosti prišlo brez krivde zavarovancev ali proti njihovi volji, skladno s prvim odstavkom 59. člena pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Glede na drugi odstavek 59. člena ZUTD pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in glede na četrti odstavek citirane določbe 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

10Ker v tej smeri predsodni postopek ni bil izveden, niti na tej pravni podlagi o tožnikovi vlogi z dne 30. 3. 2016 ni bilo odločeno, za pravilno presojo, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pa je treba predhodno razčistiti vprašanje, kakšen status je tožnik pred prenehanjem zavarovanja sploh imel, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kot nezakoniti in najmanj preuranjeni odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo v nov upravni postopek in odločanje.

11V novem upravnem postopku bo potrebno s tožnikom razčistiti dejansko stanje v tej smeri, torej kakšen status je imel pred prenehanjem zavarovanja, na kakšni pravni podlagi je bil zavarovan, ali so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti in za kakšno obdobje in kateri razlogi so bili posledica odjave iz zavarovanja oziroma prenehanja samostojne dejavnosti. Šele po tako dopolnjenem upravnem postopku in na podlagi prepričljivih in dokazanih vseh zgoraj navedenih dejstev, bo mogoče ponovno odločiti z upravnim aktom o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti.

12Ker je tožnik v tem sporu uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka stroške postopka v višini 773,43 EUR povrniti Delovnemu sodišču v Kopru, ker je bila tožniku z odločbo št. BPP 4/2018 z dne 30. 1. 2018 in z odločbo BPP 50/2018 z dne 17. 10. 2018 priznana brezplačna pravna pomoč. Navedene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 22/2019, v nadaljevanju OT), upoštevaje stroškovnik na list. št. 51. Tožniku je tako priznalo 225 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 300 točk za prvi narok dne 23. 3. 2018 (tar. št. 15/3 OT) 50 točk za porabljen čas med zastopanjem (7. člen OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (6. člen OT), 375 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 OT), 225 točk za pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku (tar. št. 15/2 OT), 300 točk za zastopanje na naroku dne 21. 12. 2018 (tar. št. 15/3 OT), 50 točk za porabljen čas med zastopanjem (7. člen OT), 50 točk za odsotnost iz pisarne (6. člen OT), to je skupaj 1605 točk oziroma skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv) v višini 802,50 točk in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), to je 32,10 točke oziroma 834,60 točk, to je 500,76 EUR (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (12. člen OT). Sodišče je priznalo tudi uveljavljene potne stroške kilometrine na relaciji Sežana - Koper - Sežana 4 x 90 km x 0,37 EUR, to je 133,20 EUR ter še 22 % DDV v višini 139,47 EUR. Skupaj je tako tožniku priznalo 773,43 EUR. Ni pa priznalo stroškov za posvet s stranko, za tožbo, ker jo je tožnik vložil sam, za pregled sklepa in preveritev pravnomočnosti.