UPRS Sklep III U 130/2018-5

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom prekinil postopek izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti stavbe na zemljiščih s parc. št. *39/5, *39/3, 254/11 in 41/1, vse k.o. ..., do pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja. V obrazložitvi navaja, da je Direkcija RS za vode z odločbo, št. 35507-3387/2013-57 z dne 23. 10. 2017, zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Navedena odločitev še ni pravnomočna. Prvostopenjski organ je zato postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinil, pri čemer se sklicuje na deseti odstavek 153. člena Zakona o vodah (ZV-1) in na prvi odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

3Tožeča stranka v tožbi toženki očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično kršitev procesnih predpisov. Meni namreč, da je vodno soglasje pridobila zaradi molka organa (fikcija pozitivne odločitve), zato je bil izpodbijani sklep izdan neutemeljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži v plačilo njene stroške upravnega spora.

K I. točki izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

7Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8Tožeča stranka v obravnavani zadevi izpodbija sklep o prekinitvi postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (pravnomočnost odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek pred prvostopenjskim organom ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Tako sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1). Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.

9Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

10Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).