VSL Sodba in sklep IV Cp 767/2019

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo

- otroka pravdnih strank predodelilo v varstvo in vzgojo očetu in kot stalno prebivališče določilo A. (I. točka izreka),

- ukinilo očetovo dolžnost plačevanja preživnine za otroka (II. točka izreka),

- odločilo, da stiki med otrokom in materjo potekajo vsak drugi vikend od petka od 15. ure, ko mati otroka prevzame v B., do nedelje do 19. ure, ko ga mati pripelje pred hotel v C., in da počitnice in praznike otrok preživi izmenjaje pri materi in pri očetu (III. točka izreka),

- odločilo, da je mati dolžna za otroka plačevati mesečno preživnino 150 EUR in določilo način in čas plačila, zamudne obresti za primer zamude in valorizacijo (IV. točka izreka),

- zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (V. točka izreka),

- delno ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 24. 8. 2018 (VI. točka izreka), tako da je določilo enak način izvajanja stikov kot v sodbi (VI. točka izreka),

- zavrnilo toženkin predlog za spremembo začasne odredbe (VII. točka izreka),

- odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (VIII. točka izreka).

2Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo in sklep uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sprejeta odločitev otroku ne more biti v korist in bo dolgoročno lahko vodila le v otrokovo izjemno duševno stisko. O otrokovi koristi se ni izrekel izvedenec klinične psihologije. Ne drži, da zadostuje mnenje izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo. Niti mnenje Centra za socialno delo X ni strokovno mnenje, na katerem bi lahko temeljila odločba. Le izvedenec klinične psihologije lahko izpove o primernosti staršev.

Toženki je bila večkrat kršena pravica do izjave. Začasna odredba je bila izdana pred potekom roka za izjasnitev o izvedenskem mnenju. Temelji zgolj na izvedenskem mnenju, namesto da bi se oprlo na rezultate celotnega dokaznega postopka in otrokovo mnenje. Otrok je dovolj star in razsoden ter pameten, da bi lahko in zmogel povedati svoje stališče in želje. Ker ga sodišče ni niti poskušalo pridobiti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Ugotovitev o virtualni zasvojenosti v izvedenskem mnenju temelji le na tem, kar je izvedenki povedal otrok. Poudarja, da je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, ga vodila na sprehode, v naravo, ga navduševala nad znanostjo, kamninami, muzeji, se z njim intenzivno ukvarjala, tako da je bilo igranje računalnika povsem postransko dogajanje. Ko je bil pri njej, je računalnik uporabljal povprečno eno uro dnevno.

Bila je dobra mama, ki je praktično edina in prva opazila določene razvojne in zdravstvene posebnosti otroka in ga nato pravilno usmerjala. Oče se ni želel vključiti v reševanje teh težav niti z obiskom institucij niti z izboljšanjem komunikacije z njo oziroma poenotenjem vzgoje. Destruktivno vedenje se je pri otroku pojavilo le, kadar je bil pri očetu.

Otrok bo v stalnem kontaktu z dedkom, s katerim redno zahajata v konflikte. Izvedenka je povedala, da korespondenca in odnos z dedkom ni ustrezen. Tako sobivanje bo otroku v škodo, do tega pa se niti sodišče niti izvedenka nista opredelila. Otrok ji je sam zaupal, da ga dedek večkrat odpelje na samo in mu govori grde stvari, potem mu pa tega nihče ne verjame. O tem je predložila video posnetke in predlagala zaslišanje otroka in dedka, česar sodišče ni upoštevalo. Ugotovitve v sodbi so v nasprotju s predloženimi dokazi. Za predloženo korespondenco ni nobenega opravičila. Od tod izvirajo tudi številne vzgojne in vedenjske odklonskosti, kot npr. žaljenje sošolcev in naslavljanje s "čefurji", zaradi česar otrok ni mogel zgraditi ustreznega odnosa s sošolci.

Sama je večkrat izpostavila težave, do katerih je prihajalo pri izvajanju stikov, ker je oče izničeval vse njene naporu, da bi bila otroku nudena dodatna pomoč, da bi se mu uredilo prilagojeno izvajanje šolskega programa in da bi obiskoval ustrezne strokovnjake. Neustrezno je vso krivdo za nastalo situacijo prevaliti nanjo.

Tudi oče je priznal, da je otrok na mamo bistveno bolj navezan. Tako drastična sprememba mu ne more biti v korist. Ob tem doživlja stisko in jo bo še. Zaupanje očetu še vedno dojema kot zgolj začasno.

Neustrezna je komunikacija tožnika do nje. S tem, ko ji je izpodbijal avtoriteto ter njenih želja in volje sploh ni upošteval, sinu ni dajal ustreznega sporočila in vzorca vedenja.

Na otrokov boljši učni uspeh vpliva predvsem šolsko okolje, v katerem so bili učitelji bistveno bolj pozorni na otrokove posebne potrebe. Tudi dokazni postopek je pokazal, da otrok ni deležen potrebne podpore z očetove strani glede šolskih obveznosti.

Življenje pri očetu, ki živi na kmetiji, otroku ni v korist. Doslej je živel v urbanem okolju, zaradi česar ga vrstniki v mestu zafrkavajo, otrok pa zaradi tega postane jezen in se obnaša neprimerno. Tudi dokazni postopek je pokazal, da otrok bivanja na kmetiji ne dojema kot prednost. Za delo na kmetiji ga ni mogoče navdušiti in motivirati.

Odločitev o višini preživnine je napačna, ker sodišče ni pridobilo podatkov o tožnikovih prihodkih, niti ni natančno ugotovilo otrokovih potreb. Ni upoštevalo vseh dohodkov, ki jih tožnik pridobi s kmetovanjem in z ostalimi aktivnostmi, niti tega, da je večina otrokovih obšolskih dejavnosti pokrita s sponzorskimi sredstvi.

Vse navedeno velja tudi za odločitev o začasni odredbi. Dolgoročno bo predodelitev otroka očetu negativno vplivala na njegov razvoj.

Otrokov dejanski naslov bivanja ni A., ampak živi v tožnikovi hiši v nekoliko oddaljenih D. Ni jasno, zakaj se dejanski naslov prikriva, razen če se s tem skuša prikriti kakšna druga nezakonitost, npr. nelegalna gradnja. Ker je znano, da je novogradnja na izrazito potresnem območju v A., je še toliko pomembneje, da se točno ve, kjer bo otrok dejansko prebival.

S tem, ko se je sodišče oprlo na mnenje Centra za socialno delo X, ki od septembra 2018 ni pristojen za podajo mnenja, je podana bistvena kršitev določb postopka.

3Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavlja določba četrtega odstavka 421. člena ZPP v zvezi s 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,¹ po kateri sodišče na zahtevo starša izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

6Odločitev sodišča, da se enajstletni sin pravdnih strank predodeli v varstvo in vzgojo očetu, temelji na ugotovitvah,

- da je bil otrok s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju z dne 25. 11. 2008 zaupan v varstvo in vzgojo toženki, da se je tožnik zavezal plačevati preživnino v mesečni višini 150 EUR in da so bili stiki dogovorjeni v obliki očetovih obiskov vsako drugo soboto od 10. ure do 16. ure, ter da je bil s sodno poravnavo z dne 27. 2. 2014 obseg stikov spremenjen tako, da so ti potekali vsak drug vikend od petka popoldan do ponedeljka zjutraj, polovico julija in polovico avgusta, ostale počitnice pa izmenjaje,

- da so se v šolskem letu 2017/18 pričele stopnjevati otrokove vedenjske težave, da je bil otrok nasilen do vrstnikov, moteč pri pouku, ni prinašal domačih nalog, da je bil zaradi treh vzgojnih opominov v aprilu 2018 prešolan, da se otrokove vzgojne težave po prešolanju niso omilile in da je bila predlagana namestitev v vzgojni zavod ali v stanovanjsko skupino,

- da je po mnenju izvedenke mati premalo kritična do otrokovih šibkih in bolj ranljivih točk, da ni dovolj vztrajna in dosledna, ne postavlja meja in ne vlaga dovolj energije v vzgojne dejavnosti, ki zahtevajo aktivno prizadevanje in prilagajanje svojih potreb drugemu, pomembne z vidika otrokove dolgoročne koristi,

- da po mnenju izvedenke oče svoje starševske kapacitete gradi na medsebojni povezanosti med trdnimi in zanesljivimi temeljnimi pristopi v življenju, da je svoje in otrokovo trenutno dobro počutje sposoben podrediti zagotovitvi otrokove dolgoročne koristi, da se je med postopkom seznanil s sinovimi potrebami in razvojnimi težavami ter da jih je sposoben razumeti ter zavzeto in pozorno prilagajati v smeri čim bolj normalnega otrokovega razvoja,

- da je po mnenju izvedenke otrok manj učno uspešen, socialno zrel in sposoben učinkovitega spoprijemanja z razvojnimi izzivi, vsakodnevnimi preizkušnjami in stresi glede na primarne potenciale, da se primanjkljaji izražajo v nestrpnem, destruktivnem in nasilnem odzivu že na manjše omejitve ter v kljubovanju vsaki avtoriteti (kar je značilno vedenje za otroke, katerih vzgoja ne vključuje potrebnih omejitev) in da je otrokovo ravnanje v veliki meri posledica nizke samopodobe,

- da se je otrokovo vedenje po izdaji začasne odredbe, s katero je bil pred začetkom tega šolskega leta začasno zaupan v varstvo in vzgojo očetu, spremenilo, da se je otrok umiril, da se v šoli ne tepe in ni agresiven, ampak se v njej dobro počuti, da v prostem času pomaga pri delu na očetovi kmetiji, čez vikend pa pogosto smuča, in da je izboljšanje šolskega uspeha zelo pomembno za otrokovo samozavest in uvid, da je nekaj zmogel, česar prej ni.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve, ker ni bil postavljen izvedenec klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo svoje stališče, da ob postavljeni izvedenki s področja otroške in mladostniške psihiatrije postavitev izvedenca s področja klinične psihologije ni potrebna (13. točka obrazložitve). Pritožnica ne oporeka ugotovitvam, da ima postavljena izvedenka ob znanjih, potrebnih za oceno starševskih kapacitet in za oceno značilnosti otroka, pomembnih za njegov odnos do staršev, tudi znanja, potrebna za oceno tveganih področij pri otroku in tudi za oceno njegove morebitne travmatiziranosti ali psihopatologije. Pritožbeno stališče, da se izvedenka ni izrekla o starševskih sposobnostih vsake od pravdnih strank, je v nasprotju s podanim mnenjem.

8Neutemeljen je očitek o neupoštevnosti mnenja Centra za socialno delo X. Tudi o pomenu tega dokaza se je sodišče prve stopnje izčrpno izreklo. Ključno je, da je ta center spremljal družino od prvih dogovarjanj staršev o razporeditvi njune skrbi in odgovornosti za sina. Ker je spremljal otroka tudi v obdobju stopnjevanja vedenjskih težav in ves čas tega postopka, je mogel podati zanesljivo oceno o spremembah v otrokovem vedenju in ravnanjih pred in po izdaji začasne odredbe.

9Neutemeljen je očitek o kršitvi pravice do izjave v postopku izdaje začasne odredbe. Začasna odredba o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo je potrebna, kadar je to nujno za zavarovanje njegove koristi in obstoječega stanja ni mogoče ohraniti do pravnomočnosti končne odločitve. Zaradi varstva otrokove koristi sme biti pravica do izjave omejena na ta način, da se v polni meri zagotovi v postopku odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo. Da se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, s katero je (v pretežnem obsegu) zavrnilo njen ugovor, ne bi izreklo o vseh relevantnih navedbah, pa toženka ne zatrjuje.

10Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni pridobilo otrokovega mnenja. Otrok je bil v osebnem stiku tako z izvedenko kot s strokovnimi delavkami centra za socialno delo. Oboji so z njim opravili izčrpen pogovor. Niti pritožba niti preizkus po uradni dolžnosti ne pokaže, da so ugotovitve, do katerih so prišli in ki so bile podlaga za njihovi mnenji, zmotne ali nezanesljive. Pritožničina ocena, da je otrok dovolj razsoden in pameten, da bi zmogel povedati svoje stališče, je presplošna, da bi vzbudila dvom o pravilnosti ugotovitev o otrokovi največji koristi. Pritožnica ne nasprotuje izvedenkinemu mnenju, da vprašanje, pri katerem od staršev bi želel živeti, lahko tudi pri socialno zrelejšem otroku, kot je sin pravdnih strank, vzbudi hude občutke krivde. Tega vprašanja mu zato tudi sodišče ne bi smelo postaviti. O katerih drugih okoliščinah, pomembnih za ugotovitev otrokove koristi, bi se moral izreči otrok, pa pritožba ne pojasni.

11Natančna ugotovitev okoliščin o pogostosti in obsegu uporabe elektronskih naprav ni bila pomembna za odločitev. Ključne so ugotovitve o otrokovem vedenju in ravnanjih. Sodišče prve stopnje ni podvomilo o verodostojnosti pritožničinih navedb, da je otroka navduševala za znanost, za kamnine, za naravo. Ni zanemarilo niti materinih prizadevanj pri iskanju rešitve za otrokove vedenjske težave, a je hkrati tudi pravilno izpostavilo, da odločitev ne temelji na oceni tega, kateri od staršev je bil v preteklosti bolj prizadeven, ampak na oceni, katera odločitev bo otroku odslej in v bodoče v največjo korist.

12Niti v ugotovitvah v izpodbijani sodbi niti v podatkih spisa ni podlage za sklep, da se je otrok vedel destruktivno le, kadar je bil pri očetu. Pred izdajo začasne odredbe je imel otrok stike z očetom le vsak drugi vikend, vedenjske težave pa so bile zelo izrazite v celem preteklem šolskem letu. Neprepričljivo je tudi pritožbeno pripisovanje odgovornosti zanje neustreznemu odnosu dedka do otroka. Sodišče ni spregledalo teh toženkinih navedb in dokazov, izvedenih v zvezi z njimi. Spremembe v otrokovem ravnanju in odzivanju po izdaji začasne odredbe, po kateri je v stalnem stiku s starimi starši, in ki so ugotovljene v izpodbijani sodbi, ne dajejo podlage za dvom o tem, da okolje pri očetu otroku ne škoduje in da tudi dedek ne le zmore, ampak tudi dejansko daje otroku del tega, kar je prispevalo k otrokovemu napredku. Nenazadnje niti pritožnica ne dvomi o tem, da so redni tedenski stiki s starimi starši odraz pristne otrokove želje (in ne morebitne prisile s strani očeta ali starih staršev). Ob poročilih šole in centra za socialno delo o otrokovem počutju v šoli v tem šolskem letu je neprepričljivo tudi pritožbeno zmanjševanje očetove sposobnosti, da nudi otroku potrebno podporo pri izpolnjevanju šolskih obveznosti ter oblikovanju s tem povezanih osebnostnih lastnosti.

13V sodbi je ovrednotena tudi otrokova večja navezanost na mater. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, da trenutna navezanost sama po sebi ne more biti odločilna, da se prava čustvena navezanost razvija ob skupnih dogajanjih, novih izkušnjah in izpolnjenih pričakovanjih in da je oče sposoben ustvariti temelje za oblikovanje potrebne navezanosti med njim in sinom. Tem ugotovitvam pritožba ne oporeka. Morebitna stiska, ki jo bo otrok čutil ob seznanitvi z odločitvijo, ne pomeni niti tega, da se z njo ne bo sposoben soočiti, niti tega, da mu odločitev ni v korist. V zbranem dokaznem gradivu tudi ni podlage za sklep, da bi nepremostljivo oviro predstavljala selitev v vaško okolje. Možnosti, ki jih ponuja mestno okolje, bližje materinemu bivališču, bo otrok lahko izkoristil v času, ko bo pri njej. Razvijanje sposobnosti za soočanje z morebitnimi predsodki o manjši vrednosti življenja na kmetiji in v vaškem okolju pa sodi v domeno odgovorne vzgoje v luči otrokove koristi.

14Strah, ki ga pritožnica izraža v zvezi z naslovom otrokovega bivališča, je pretiran. Če se želi prepričati, kje otrok živi, se lahko z očetom dogovori za obisk. Iz tožnikovih ravnanj v postopku ni sklepati, da ji tega ne bi bil pripravljen omogočiti.

15Neutemeljeni so tudi očitki zoper odločitev o preživnini. Odločitev o materini mesečni preživninski obveznosti 150 EUR temelji na ugotovitvah, da mesečne potrebe otroka znašajo 270 EUR, da mati prejema neto plačo 1.700 EUR mesečno, oče pa z dohodki iz ovčjereje zasluži približno 1.000 EUR mesečno, da so materine sposobnosti tudi ob upoštevanju kreditne obveznosti nekoliko boljše od očetovih in da je oče nosilec vzgoje in varstva.

16Ugotovitev o tožnikovih dohodkih temelji na njegovi izpovedbi in predloženih listinah. Pritožnica ni podala tehtnih pomislekov zoper pravilnost navedene ugotovitve. Tudi ugotovitve o otrokovih potrebah ustrezno odražajo zbrano procesno gradivo in aktivnost strank v zvezi s tem delom tožbe. Višini preživnine in dejstvom, pomembnim za njeno določitev, pravdni stranki nista posvetili veliko pozornosti. Ko je bilo toženki z začasno odredbo naloženo plačevanje preživnine v znesku 150 EUR, tej odločitvi ni nasprotovala. Tudi v zaslišanju se je strinjala s tako višino preživnine. Znesek ni višji od zneska, ki ga je plačeval oče pred izdajo začasne odredbe. Glede na starost otroka in glede na primerljive bivanjske razmere pri vsakem od staršev se otrokove potrebe med postopkom niso zmanjšale. Podlage za ugotovitev, da je smučarski tečaj v celoti krit iz sponzorskih sredstev, v spisu ni. Razlika v prispevku, ki ni velika, pa je v bistveno večji meri posledica dejstva, da je oče tisti, ki prevzema pretežni del varstva in vzgoje, kot pa same razlike v dohodkih staršev oziroma njunih zmožnostih za preživljanje.

17Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z začasno odredbo, izdano med postopkom. Odločitev temelji na oceni, da so vse hujše vedenjske težave sina pravdnih strank terjale spremembo tedanjega stanja, in da je bila ob tehtanju možnosti, tj. zaupanja v varstvo in vzgojo očetu na eni strani in izbire med namestitvijo v zavod oziroma v stanovanjsko skupnost ali ohranitvijo obstoječega stanja prva možnost v večjo otrokovo korist. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bila vez med otrokom in materjo tako intenzivna, da je bilo začasno zaupanje otroka očetu sinu pravdnih strank v škodo. Prav nasprotno: otrok se je umiril, vedenje v šoli in doma in nenazadnje šolski uspeh pa sta se izboljšala.

18Sprejeta odločitev ne pomeni pretrganja vezi med otrokom in materjo. Stiki, določeni s sodbo, odpirajo prostor, v katerem bosta mati in sin imela priložnost, da (z)gradita pristno vez, ki bo otroku pomagala odrasti v zrelo in odgovorno osebnost. Poleg tega je oče izrazil pripravljenost, da imata stikov še več. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, pa bo vsak od staršev lahko najboljši možen odnos z otrokom gradil (še)le, ko se bosta starša pričela drug z drugim pogovarjati in imeti pri tem pred seboj sinova čutenja, potenciale in razvojne potrebe.

19Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Določba se na podlagi 290. člena Družinskega zakonika še uporablja, ker je bil postopek začet pred uveljavitvijo navedenega zakona.