VSL Sodba II Cpg 93/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80331/2017 z dne 8. 9. 2017 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.826,37 EUR s pripadki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 277,35 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi komisijske prodaje čevljev dolžna tožeči stranki plačati še znesek 1.826,37 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložili pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),¹ ker ni upoštevalo, da je tožeči stranki jasno sporočila, da z izvedenim poplačilom priznanega dela terjatve (3.850,00 EUR) poplačuje neporavnane račune po historičnem vrstnem redu izstavite. To naj bi logično izhajalo tudi iz njene navedbe v ugovoru proti sklepu o izvršbi, v katerem je navedla, da je račune plačevala sproti. Zato bi moralo sodišče pri obračunu dolgovanega zneska upoštevati metodo zaporednega plačila računov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni. Podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).²

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 24. 2. 2016, ki po svoji naravi predstavlja komisijsko pogodbo, (2) da je tožena stranka za tožečo stranko na podlagi omenjene pogodbe kot komisionar prodajala čevlje v svojem imenu in za račun tožeče stranke, (3) da je tožeča stranka na podlagi prodanega blaga toženi stranki izstavila več računov v skupni vrednosti 5.130,13 EUR, (4) da je tožena stranka pripoznala dolg v višini 3.850,00 EUR in ga po pravnomočnosti sklepa o izvršbi tudi poravnala, (5) da tožena stranka ob plačilu priznanega dolga, ni navedla kateri računi naj se s plačanim zneskom 3.850,00 EUR poplačajo.

7Pritožbena trditev, da je tožena stranka ob plačilu 3.850,00 EUR tožeči stranki jasno sporočila, da z izvedenim poplačilom priznanega dela terjatve poplačuje neporavnane račune po historičnem vrstnem redu izstavite, predstavlja pritožbeno novoto. Tožena stranka te trditve pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ni v pritožbi pojasnila, zakaj te trditve ni podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje.³ Zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje je upoštevajoč zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje za obračun višine preostalega dolga pravilno uporabilo 288. člena OZ, ki določa, da se, v kolikor dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški nato obresti in končno glavnica. Zato očitana kršitev zmotne uporabe materialnega prava ni podana.

9Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
³ Trditev tožene stranke v ugovoru proti sklepu o izvršbi, da je: „dolžnik upniku sproti poravnal vse račune, ki jih je z njegove strani prejel“ se ne nanaša na plačilo zneska 3.850,00 EUR. Ta znesek je bil namreč plačan šele več kot pol leta po vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi.