VSL Sodba II Cp 125/2019

Pritožba druge tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1A. R., sin pok. B. R. in njegov zakoniti dedič, je na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča v zadevi D 182/2016 vložil tožbo zaradi prikrajšanja nujnega deleža zoper dva od ostalih štirih zakonitih dedičev prvega dednega reda, ki ju je zapustnik za časa življenja obdaril.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnik ob smrti ni imel premoženja, oporoke ni sestavil, tekom življenja pa je sklenil dve darilni pogodbi, s katerima je prikrajšal nujni delež tožnika. Celotno obračunsko vrednost zapuščine je tako predstavljalo premoženje, ki ga je zapustnik za časa življenja neodplačno prenesel s tema darilnima pogodbama.

3Dne 22. 5. 1995 je z drugo toženko, partnerko M. P., kot darovalec sklenil darilno pogodbo, katere predmet je bila nepremičnina parc. št. 1/6, k. o. 0001 (hiša z ateljejem), dne 11. 2. 2005 pa je prvemu tožencu, sinu M. R., podaril nepremičnino parc. št. 2/19, k. o. 0002 (vikend na ruševinah gradu).

4Vrednost vikenda v Ž. je sodišče ocenilo na 4.700 EUR, vrednost hiše z ateljejem v C. pa na 42.700 EUR, oboje na podlagi dokaza z izvedencem in ob uporabi metode ocenjevanja vrednosti iz 52. člena Zakona o dedovanju - ZD (po stanju ob daritvi in vrednosti ob smrti).

5Nadalje je sodišče presodilo, da je bila predmet darilne pogodbe v letu 2005 celotna nepremičnina v Ž., predmet darilne pogodbe v letu 1995 pa le polovica nepremičnine s hišo v 3. gradbeni fazi v vrednosti 21.350 EUR, v preostanku pa je darilna pogodba predstavljala ureditev lastninskih razmerij med partnerjema.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dne 11. 2. 2005, ko je bila darilna pogodba sklenjena, nepremičnina z nedokončano hišo v C. v skupni lasti zapustnika in druge toženke. Kot predhodno vprašanje je sodišče presojalo velikost njunih deležev in pri tem njune prispevke k nakupu in gradnji hiše globalno ocenilo tako, da sta vsak pridobila polovični delež na nepremičnini. Od nakupa golega zemljišča leta 1988, do pričetka njune formalne izvenzakonske skupnosti 4. 12. 1990, sta zapustnik in toženka (so)lastninsko pravico na nepremičnini s hišo pridobila na originaren način, in sicer vsak do polovice, na podlagi pravil o družbeni pogodbi in 21., 22. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, nastanek nove stvari zaradi spojitve stvari več lastnikov).¹ V obdobju med 4. 12. 1990 in 22. 5. 1995 je bila hiša zgrajena do 3. gradbene faze, pri čemer je v tem obdobju z delom ustvarjeno premoženje predstavljalo njuno skupno premoženje, njuna deleža na njem pa sta bila v skladu z domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) enaka.

7Obračunska vrednost zapuščine je tako znašala 26.050 EUR, nujni deleži tožnika in obeh tožencev pa 2.605 EUR. Ob upoštevanju, da sodišče ne sme poseči v nujni delež toženca (ki znaša 2.605 EUR oziroma 2605/4700), je razsodilo, da darilna pogodba glede vikenda v Ž. nima pravnega učinka proti tožniku glede 2095/4700 nepremičnine, ki se vrne v zapuščino. V preostanku (510 EUR) je sodišče drugi toženki naložilo plačilo, saj je ta z nepremičnino, ki je bila predmet darilne pogodbe, že odplačno razpolagala in je imela njena hčerka na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju.

8Druga toženka je vložila pritožbo zoper sodbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil zahtevek od vsega začetka nesklepčen, saj tožnik ni zatrjeval vrednosti daril ob smrti. Njegov tožbeni zahtevek na izplačilo denarnega zneska je neskladen z materialnim pravom. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb, da je bil namen darilne pogodbe ureditev lastninskih razmerij (vsaj v deležu 2/3) in ne darilo. Glede tega je sodišče tudi sprejelo napačno dokazno oceno. Opozarja, da je bil prvi toženec v postopku pasiven in ni zahteval nujnega deleža, niti ni prerekal zatrjevane vrednosti svoje nepremičnine, zato bi jo sodišče moralo upoštevati. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi o stroških odločiti po načelu uspeha v pravdi.

9Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

10Pritožba ni utemeljena.

11Sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar s tem dejansko izpodbija le I., II., IV. in VI. točko izreka. V III. točki je sodišče zavrglo ugotovitveni del zahtevka zoper prvega toženca, v V. točki pa je tožbeni zahtevek zoper pritožnico delno zavrnilo, zaradi česar si slednja s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja in za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa.

12Pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ni utemeljen. Tožnik mora v tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti (vrednost zapuščine), ali je zapustnik napravil oporoko in kakšna so oporočna razpolaganja, da je nujni dedič in kdo so ostali nujni dediči, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj nujnega deleža ne da pokriti in s katerimi darili je bil nujni delež prikrajšan in v kakšni vrednosti.² Tožnik je navedel, da je zapustnik umrl brez premoženja in oporoke, da je zapustil pet nujnih dedičev ter da je bil njegov dedni delež prikrajšan z dariloma, ki ju je zapustnik naklonil tožencema, in sicer v vrednosti 1/10 teh dveh daril. S temi navedbami je zadostil zahtevi po sklepčnosti. Pri presoji sklepčnosti namreč zadošča minimum dejstev, ki utemeljujejo tožnikov zahtevek,³ tožnik pa je v tem smislu navedel vsa potrebna dejstva. Pritožničino stališče, da je za presojo tožbenega zahtevka na vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno, da tožnik v tožbi zatrjuje vrednost nepremičnin v določenem trenutku, je neživljenjsko, saj bi mu postavilo nesorazmerno breme in s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je sklepčnost tožbe ugotovilo v 6. točki izpodbijane sodbe, s čimer se je vsebinsko tudi opredelilo do tega toženkinega ugovora.⁴

13Sodišče še pojasnjuje, da je uporaba 30. člena ZD, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, v domeni sodišča. V domeni strank pa je zatrjevanje dejstev, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi vrednost darila na zakonsko predviden način. Pri tem ni pomembno, katera stranka navede dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje. Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le tista stranka. Pravdni stranki sta tekom postopka navedli vsa potrebna dejstva in ponudili dokaze, na podlagi katerih je sodišče navedeno pravno podlago pravilno uporabilo, ugotovilo stanje daril ob času daritve in njuno vrednost v času zapustnikove smrti. Tudi do tega se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo v 23. točki izpodbijane sodbe.

14Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki v zvezi z neuporabnostjo izvedenskega mnenja, saj dokaz z izvedencem izvede sodišče, če za ugotovitev kakšnega dejstva (v tem primeru vrednosti nepremičnin ob smrti) nima strokovnega znanja (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem toženka spregleda dejstvo, da je prav tožnik na neuporabno izvedensko mnenje podal pripombe in opozoril na to, da izvedenec ni ugotovil vrednosti daril po stanju ob daritvi in vrednosti ob smrti (stran 122 sodnega spisa).

15Nepravilno je nadalje stališče toženke, da bi moral tožnik tudi glede hiše z ateljejem, s katero je sama že odplačno razpolagala, postaviti tožbeni zahtevek, s katerim bi zahteval vrnitev darila v zapuščino. Toženka je z nepremičnino, z daritvijo katere je zapustnik prikrajšal nujni delež toženca, odplačno razpolagala v korist svoje hčerke, H. R. Ta je glede pridobitve nepremičnine sklenila veljavni zavezovalni posel (toženka navedb glede neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju v prilogi B 17 ni postavila) in veljavni razpolagalni posel (zemljiškoknjižno dovolilo v drugi točki te pogodbe). V skladu z utrjeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS je s tem H. R. na nepremičnini pridobila lastninsko pravico v pričakovanju, ki je varovana kot del pravice do zasebne lastnine.⁵ V primeru, da bi sodišče prve stopnje toženki naložilo vrnitev dela nepremičnine v zapuščino, bi s tem nedopustno poseglo v ustavno pravico H. R. Sodišče je utemeljeno ugodilo pravilno oblikovanemu zahtevku tožnika in toženki naložilo plačilo denarne vrednosti preostanka prikrajšanega nujnega deleža.

16Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da sta zapustnik in toženka sklenila darilno pogodbo z namenom urejanja lastninskih razmerij. Sodišče se je do tega izrecno opredelilo v 13. točki sodbe, kjer je ugotovilo, da je darilna pogodba urejala lastninska razmerja le v polovičnem delu. Toženka se ne strinja z dokazno oceno sodišča, ko navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče dokazati ne darilnega namena ne obdaritve toženke. Pritožbeno sodišče zato dodatno pojasnjuje, da darilni namen in obdaritev jasno izhajata iz samega besedila darilne pogodbe v prilogi A 21, izjavo te volje pa je toženka potrdila s podpisom. Obdaritveni namen je izkazan že s tem, toženka pa bi morala dokazati, da njena pisna izjava volje, ki jo je potrdila s podpisom, ni bila resnična. Toženka je sicer uspela dokazati, da je sama pridobila lastninsko pravico na polovici predmeta darilne pogodbe, ni pa zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede navedb, da je pridobila lastninsko pravico na celotni nepremičnini. Posledično je presoja sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

17Toženka sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je na podarjeni hiši z ateljejem pred sklenitvijo darilne pogodbe pridobila lastninsko pravico vsaj v deležu 2/3 in ne 1/2, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

18V pritožbi očita, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapustnik nepremičnino kupil ugodno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je kupil zemljišče za običajno ceno. Očitek je pavšalen, saj toženka ne navede, kakšna cena in zakaj naj bi bila običajna, sploh pa je v oceni, ali gre za ugodno ceno ali običajno ceno, prekludirana v skladu s sedmim v zvezi s petim odstavkom 286. člena ZPP (sama namreč navaja, da je bila ta ocena v času postopka pred sodiščem prve stopnje neprerekana).

19Pri tem je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje prispevke vsakega od partnerjev (že pred nastopom režima pridobivanja skupnega premoženja) ocenilo globalno in ne računsko, zato gre pri označbi cene kot ugodne za ugotovitev, da je bil nakup nepremičnine po tovrstni ceni omogočen prav zapustniku osebno, s čimer je posledično prispeval k nastanku hiše z ateljejem. To smiselno potrjuje tudi izpoved Z. J., ki je izpovedala, da je nepremičnino odkupil prav zapustnik.

20Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da bi moralo ob upoštevanju toženkine izpovedi, izpovedi prič Z. J. in H. R. ter ostalih dokazov v spisu ugotoviti, da je toženka pridobivala višje dohodke, zapustnik pa tekom življenja nizke oziroma nobenih, saj je živel kot svobodni umetnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi navedenih prič ugotovilo stanje nepremičnine ob daritvi (16. točka), ugotovilo je tudi, da je imela toženka sorazmerno visoke dohodke, kar je dokazala, med drugim, z izpovedjo navedenih prič. Ni pa toženka dokazala, niti tega ni mogoče ugotoviti na podlagi izpovedi obeh prič, da je v spornem obdobju k gradnji hiše prispevala več kot zapustnik, zato je sodišče pravilno upoštevalo zakonsko domnevo. Izpoved H. R. sicer zaradi njenih družinskih vezi s toženko in njene mladosti v relevantnem obdobju ni tako verodostojna, iz izpovedi Z. J. pa jasno izhaja, da je toženka res imela visoke dohodke, da pa je parcelo odkupil zapustnik, nato pa sta v gradnjo vlagala material z G. in s tem materialom hišo pripeljala do tretje faze, ko se je relevantno obdobje s sklenitvijo darilne pogodbe zaključilo. Pri tem se je sodišče opredelilo tudi do toženkinih navedb v zvezi s kreditom za obnovo stanovanja in ji v 19. točki pojasnilo, da ta sredstva niso upoštevna, saj jih je toženka vložila po tem, ko je bila darilna pogodba že sklenjena. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno dokazno oceno, s katero se pritožnica ne strinja, vendar zgolj s tem ne more utemeljiti svojih pritožbenih očitkov.

21Glede zapustnikovega premoženja toženka tudi ni dokazala, da je bil zapustnik brez sredstev. Po presoji sodišča tudi ni splošno znano dejstvo, da bi zapustnik delal zastonj. Temu dejstvu nasprotuje že izpoved tožnika, zapustnikovega sina, ki o tem izpove le preko svoje izkušnje, ko mu je oče podaril 17 % popusta na sliko, o tem, kako je bilo z drugimi, pa ne ve. Tudi sodišču to dejstvo ni znano, zato bi ga morala toženka dokazati, pa tega ni storila. Z. J. je izpovedala, da je slike sicer prodajal „pod ceno“, kar pomeni zgolj, da bi jih zapustnik lahko prodal dražje, ne pa, da jih je prodal „napol zastonj“, kot to pavšalno zatrjuje toženka v pritožbi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapustnik lahko ustvarjal prihodke, tudi visoke, kljub nezaposlenosti. Glede na neprerekano dejstvo, da je bil priznan akademski slikar, pri čemer je tožnik v zvezi s tem postavil tudi konkretne navedbe (prvi častni občan Občine, oče ... pustovanja, avtor vseh pustnih likov, mednarodne razstave ...), toženka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da so bili prispevki zapustnika v skupnem obračunu manjši od deleža 1/2 in da je darilna pogodba le do te višine urejala lastninska razmerja med partnerjema.

22Ob upoštevanju, da velja zakonska domneva, da partnerja v (izven)zakonski zvezi prispevata za premoženje v enakih delih; da je bil zapustnik znan akademski slikar; da je tudi Z. J., na izpoved katere se toženka v pritožbi sklicuje, izpovedala, da je zapustnik odkupil zemljišče, preden sta začela z gradnjo, nato pa sta v gradnjo vlagala oba, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da sta hišo kot skupno premoženje v spornem obdobju pridobila zapustnik in toženka v enakih delih.

23Sodišče se je smiselno opredelilo do navedb toženke, da je prispevala denar za nakup parcele. V 15. točki sodbe je obrazložilo, da sta v nakup parcele vlagala oba, da je torej k njemu prispevala tudi toženka, da pa je zaradi različne narave vlaganj v skupnostih potrebno vlaganja oceniti globalno in ne računsko.

24Na podlagi vsega navedenega je tudi pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je zapustnik na toženko z darilno pogodbo prenesel lastninsko pravico na 1/2 in ne zgolj na 1/3 nepremičnine.

25V zvezi s pritožbenim očitkom glede pasivnosti prvega toženca pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre tako pri ocenjevanju vrednosti darila kot pri upoštevanju nujnega deleža pri tožbah na razveljavitev darilne pogodbe zaradi njegovega prikrajšanja za uporabo materialnega prava, ki ni v domeni strank in zato njihova aktivnost ni pomembna. Neprerekana so lahko le dejstva (2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZD ne sme poseči v nujni delež prvega toženca, pri čemer njegova aktivnost ali pasivnost v postopku ni pomembna. Prav tako je zgoraj pojasnjeno, da je določanje vrednosti darila v domeni sodišča (52. člen ZD) in zato ni pomembno, ali je toženec tožnikovo oceno prerekal ali ne. Sodišče vrednost določi na zakonsko predviden način, stranke pa pri tem zatrjujejo dejstva in ponudijo dokaze, na podlagi katerih sodišče vrednotenje opravi.

26Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjski odločitvi o stroških postopka. Toženka napačno vrednoti uspeh tožnika v pravdi. Med drugo toženko in tožnikom sta bila sporna tako temelj kot višina, pri čemer je po temelju tožnik uspel 100 %, po višini pa 5,10 %. Skupno je bil tako uspeh tožnika približno polovičen. Ob upoštevanju dejstva, da so bili tožnikovi stroški višji (izvedenina), in bi bil ob uporabi načela uspeha v pravdi upravičen do delne povrnitve, so pritožbeni očitki sodišču prve stopnje neutemeljeni. Ker se je pritožila le toženka, pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v njeno škodo (359. člen ZPP), je potrdilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu.

27Toženka ni uspela s pritožbo, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

28Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo toženke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Tako imenovana skupna gradnja, pri čemer sta zapustnik in toženka ustvarila novo stvar in na njej pridobila lastninsko pravico s tem, ko sta skupaj na golem zemljišču zgradila hišo (23. člen ZTLR).
² Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, 2008, Podjetje in delo.
³ Glej npr. sodbo in sklep VSK, Cpg 218/2014 z dne 26. 8. 2014.
⁴ Ob tem je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, pač pa je odgovor na posamezne navedbe stranke lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in iz celotnega konteksta obrazložitve. To stališče je prisotno v utrjeni sodni praksi Ustavnega sodišča RS, glej med drugim sklep USRS Up-429/01 z dne 24. 6. 2003.
⁵ Glej odločbo USRS Up-77/04 in druge.