VSRS Sodba II Ips 476/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 24. 1. 2003, v kateri je bila poleg nje udeležena tudi zavarovanka tožene stranke (stranska intervenientka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Zoper to sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči slepo sledili izvedenskemu mnenju dr. Č., ne da bi se pred tem poglobili v njene substancirane ugovore zoper to mnenje in predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca. Izvedencu Č. očita, da ni natančno ugotovil ne mesta ne kota trčenja, neraziskani pa so ostali tudi sledovi hladilne tekočine na voznem pasu tožnice in eventualni drugi sledovi na voznem pasu stranske intervenientke. V kolikor bi sama res zavozila na levi vozni pas, poudarja, bi moralo biti njeno vozilo poškodovano po desni sprednji strani, ne po levem sprednjem delu in levi strani, prav tako pa kolesa avtomobila stranske intervenientke po nezgodi ne bi ostala usmerjena v levo, tj. proti vozilu tožnice. Ne drži, nadaljuje, da je bilo edino v postopku sporno dejstvo zgolj to, na katerem voznem pasu je prišlo do trka. Res je, da je bilo to dejstvo odločilno, a bi bilo treba za njegovo ugotovitev popreje spoznati celoten potek nezgode. To pa brez upoštevanja tožničinih ugovorov na podano izvedensko mnenje oziroma novega izvedenskega mnenja ni bilo mogoče. Meni tudi, da je stranska intervenientka z vožnjo med desetimi in dvajsetimi centimetri izven idealne sredine voznega pasu proti sredinski črti najmanj soprispevala k nastanku nesreče. Zaključek pritožbenega sodišča, da je za zadevo pomembno le to, da je stranska intervenientka ob nezgodi vozila po svojem voznem pasu, pa je materialnopravno zmoten.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženi stranki in stranski intervenientki. Slednji nanjo nista odgovorili.

5Revizija ni utemeljena.

6Kljub uvodni navedbi, da revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožnica v njej večinoma le polemizira z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, pri čemer ji kot vzvod za projiciranje dejanske slike zadeve, kot jo vidi sama, služi očitek kršitve določb 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vendar revizijsko sodišče ni dejanska, temveč izključno pravna instanca, zato je pritožbeno preizkušena dejstvena podlaga sodb nižjih sodišč za revizijsko sodišče zavezujoča (tretji odstavek 370. člena ZPP). Bodisi izrecne bodisi v preobleko procesne kršitve odete revizijske navedbe, usmerjene v njeno relativizacijo ali predrugačenje (npr. navedbe o tem, kako in na katerem mestu bi moralo biti poškodovano tožničino vozilo ali kje bi se morali nahajati sledovi razbitega stekla in razlite hladilne tekočine tega vozila, če naj držijo dejanski zaključki sodišča), so zato neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

7Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride v poštev le, kadar sodišče (in ne morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidita stranki) in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja na podlagi tožnikovih pripomb izvedenca Č. pozvalo k dopolnitvi mnenja. Po dopolnitvi pa je na tožnikovo vztrajanje omenjenega izvedenca še zaslišalo in tako poskrbelo za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev prav vseh v tožnikovih pripombah problematiziranih vprašanj, kar je v obrazložitvi svoje sodbe nato tudi argumentirano razložilo. S tem je v celoti izpolnilo dolžnost, ki mu jo sodišču kot procesnemu subjektu, ki vodi dokazni postopek, nalaga zakon.

8Dejansko podlago sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča tvorijo naslednja dejstva:

- tožnica in stranska intervenientka (zavarovanka toženke) sta se 24. 1. 2003 zaleteli na ... obvoznici,

- stranska intervenientka je tik pred trčenjem znotraj svojega voznega pasu vozila 10 oziroma največ 20 cm izven idealne sredinske linije,

- stranska intervenientka ni vozila prehitro,

- nobena od voznic pred trčenjem ni zavirala,

- tožnica je bila tista, ki je zavozila na nasprotni vozni pas, kjer je nato tudi prišlo do trka.

Te ugotovitve tudi po oceni Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da stranski intervenientki ni očitati nikakršne odgovornosti za nastalo škodo. V njenem postopanju ob nezgodi in tik pred njo namreč ni prepoznati prav nobenega od revizijsko spornih elementov civilnega delikta. Zadevna presoja sodišča druge stopnje je povsem na mestu.

9Ker uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).