VSL Sodba I Cpg 83/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki roku 15 dni od vročitve sodbe višjega sodišča plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.247,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo: I. ugotovilo, da ima tožeča stranka zoper toženo stranko terjatev v znesku 41.140,32 EUR s pripadki; II. ugotovilo, da tožena stranka zoper tožečo stranko nima terjatve, kot jo ima tožeča stranka do tožene in je razvidna iz točke I. te sodbe; III. ohranilo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi verodostojne listine v prvem in tretjem odstavku izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo zneskov, razvidnih iz točke I. sodbe in izvršilnih stroškov 307,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2014 dalje; IV. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 5.502,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Nesporno je, da je tožeča stranka toženi stranki (pritožnici) prodala in izročila blago, katerega plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku. Blago je bilo izročeno marca in aprila 2013. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila na dva načina. Najprej je zahtevala znižanje kupnine (v celoti), ker so bile na prodanem blagu skrite napake, o katerih je tožečo stranko obvestila. Podredno se je branila z ugovorom pobota. S pobotno terjatvijo je uveljavljala terjatev iz naslova škode, ki jo je utrpela zaradi skrite napake na dobavljenem blagu (17.245,30 EUR navadne škode in 35.000,00 EUR izgubljenega dobička). Nesporno je tudi, da je pritožnica tožečo stranko v januarju 2014 po elektronski pošti obvestila o napaki, ki jo zatrjuje v tej pravdi. O tem je bil obveščen tudi predstavnik tožeče stranke ob obisku pri toženi stranki v mesecu januarju 2014.

7Odločanje sodišča prve stopnje se je osredotočilo na vprašanje, ali je pritožnica (tožena stranka) skrito napako uveljavljala pravočasno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da temu ni tako, zato je odločilo, kot je višje sodišče povzelo v 1. točki obrazložitve.

8Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na 462. in 465. člen Obligacijskega zakonika – OZ.

9Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejstva obstoja skrite napake (kar je bilo sicer med strankama sporno dejstvo). Ugotovilo je, da napake tožena stranka zaradi narave samega blaga ni mogla odkriti prej kot takrat, ko je izvajala tiskanje na kupljeno blago. Blago je bilo zvito v role in ga je bilo smiselno in pravilno odviti šele tik pred tiskom. Poleg tega so bile napake vidne šele ob pogledu z razdalje na dnevni svetlobi (gl. razloge v 10. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovilo je, da pritožnica skrite napake ni pravočasno grajala oziroma o tem ni navedla zadosti konkretnih dejstev. Pri tem se je oprlo na prvi odstavek 462. člen OZ.

10Ta je od pritožnice zahteval, da prodajalko (tožečo stranko) o skriti napaki nemudoma obvesti (prodajna pogodba je gospodarska pogodba). Nemudoma višje sodišče razume šteto od dneva, ko je kupec napako opazil, vsekakor pa je to pred iztekom osmih dni, kolikor je rok za obvestilo o skriti napaki pri negospodarski prodajni pogodbi – na kar je pravilno opozorila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Sodišče prve stopnje je v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo.

11Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče uporabiti 465. člena OZ. Pritožnica je namreč zatrjevala, da gre za skrito napako, za katero je tožeča stranka vedela. OZ v 465. členu določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

12V tem delu je očitno, da želi pritožnica doseči, da bi bilo obvestilo, ki ga je januarja 2014 nesporno naslovila na tožečo stranko, upoštevno v tem sporu (smiselno velja tudi za sestanek v januarju 2014). Glede vedenja tožeče stranke o napaki višje sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Trditveno in dokazno breme o tem, da je tožeča stranka za domnevno napako na blagu vedela, je bilo na toženi stranki, ki je to dejstvo zatrjevala. Tožena stranka je v zvezi s tem zatrjevala izključno le, da je do podobnih napak prihajalo tudi v preteklosti in predlagala dokaze (zlasti zaslišanje direktorja tožene stranke, priče S. V. in korespondenco iz marca leta 2013 – ki se nesporno ne nanaša na marčevsko dobavo). Tožeča stranka se je branila, da ima pri proizvodnji standard ISO 9001 in da za tako napako na blagu ni vedela, niti do nje ne more prihajati oziroma tudi, da do nje ni prišlo. Vendar so prepričljivi argumenti sodišča prve stopnje (gl. zlasti razloge v 11. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da bi morala pritožnica vedenje tožeče stranke o napaki na stvari zatrjevati glede na konkretno blago, torej blago, ki je bilo dobavljeno marca in aprila 2013. Sodišče stopnje je pravilno opozorilo na dolgotrajno sodelovanje med pravdnima strankama (tj. od leta 2004 dalje) in nelogičnost pritožničine trditve. Pravilno je tudi poudarilo, da je zatrjevanje predhodnih napakah ostalo pavšalno. Višje sodišče temu dodaja, da če bi pritožničina trditev držala, potem napaka, ki bi se pojavljala redoma, po naravi stvari nima lastnosti napake, temveč je lastnost stvari, ki jo je tožena stranka dopuščala. Tožena stranka je imela na voljo tudi druge izdelovalce platna, kot je to izpovedal sam direktor tožene stranke, pa je kljub temu celo desetletje dobavljala blago pri tožeči stranki. Blago je tudi plačala, celo del tega, katerega plačilo je sedaj sporno (30. 10. 2013 v znesku 3.000 EUR).

13V nadaljevanju višje sodišče odgovarja na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na takojšnje grajanja skrite napake. Pritožnica ponavlja stališča, ki jih je zavrnilo že sodišče prve stopnje in o tem navedlo jasne in prepričljive razloge, zato jih višje sodišče ne ponavlja več kot je to potrebno za odgovor na pritožbo.

14Kupec iz gospodarsko prodajne pogodbe mora o skritih napakah na blagu prodajalca nemudoma obvestiti. Ne drži pritožničino stališče, da je sodišče prve stopnje njen ugovor pravočasne graje stvarnih napak zavrnilo, ker ga je štelo za nedokazanega, ne pa zato, ker bi bile njene trditve nepopolne. Drži sicer, da razlogi sodišča prve stopnje v tem delu niso najbolj jasni, saj sodišče hkrati ugotavlja pomanjkljivo trditveno podlago in hkrati ugotavlja nedokazanost trditev tožene stranke. Vendar je iz celotne obrazložitve mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje pritožnici najprej očitalo presplošne trditve o grajanju napak. Kdaj natančno naj bi pritožnica za napako izvedela in kdaj je o tem obvestila tožečo stranko, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Sodišče prve stopnje je v razlogih 13. točke obrazložitve navedlo, da bi morala tožena stranka ponuditi podrobnejše podatke o grajanju napak, v razlogih 14. točke obrazložitve pa še, da četudi bi se iz priloženih elektronskih sporočil (tistih pred 24. 1. 2014; kar bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju) dalo sklepati, da tožena stranka graja napako, ne bi bilo jasno, kdaj je bila z napako seznanjena in tudi v tem primeru ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bilo grajanje pravočasno. S tem se višje sodišče v celoti strinja.

15Pritožnica navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat navedla, da je napako nemudoma grajala, to je povedal tudi njen zakoniti zastopnik, ko je bila zaslišan. Vendar to ne zadošča. Zakon je v tem delu do kupca strog, zahteva takojšnje grajanje skrite napake, kar pomeni, da je ob sporu na toženi stranki trditveno breme o tem, kdaj je za napako izvedela in kdaj je o tej napaki prodajalca obvestila. Čeprav tega sodišče prve stopnje ni posebej opozorilo, je pomembno tudi, da gre za sukcesivno dobavo; blago je bilo dobavljeno v marcu in aprilu. Trditev, na katerem blagu je do te napake prišlo – marčevska ali aprilska dobava – in kdaj je bila grajana konkretna napaka (tj. napaka iz katere dobave), pritožnica ni dala. Rok šestih mesecev iz drugega odstavka 462. člena OZ za marca izročeno blago se je iztekel najkasneje septembra meseca, mesec dni kasneje pa za aprilsko dobavo.

16Pritožnica na več mestih opozarja na časovno oddaljenost dogodkov in, sklicujoč se na konkretne sodne odločitve, želi prepričati višje sodišče, da zakoniti zastopnik po toliko letih ni mogel povedati drugače kot ohlapno. S tako pritožbeno trditvijo pritožnica ne more uspeti. Prvič zato, ker že trditve niso bile zadosti konkretne, dokazovanje pa je namenjeno ugotovitvi resničnost zatrjevanega in ne dopolnjevanju trditev. Drugič zato, ker pritožnica spregleda, da se je sodni spor med strankama začel relativno hitro po spornih dogodkih (na to je opozorila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo), pa pritožnica teh trditev ni podala. Nasprotno. V prvi vlogi, tj. v ugovoru zoper sklep o izvršbi (vloga z dne 19. 12. 2014) je navedla le, da je stvarne napake pravočasno reklamirala, kot izhaja iz priložene korespondence. Ta je iz 29. 1. 2014, kar je po prepričanju sodišč obeh stopenj prepozno (drugi odstavek 462. člena OZ). Pritožnica je šele v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da naj bi o napaki obvestila tožečo stranko že julija 2013, in sicer naj bi I. d.o.o. pritožnico o tem obvestila julija, toženec pa tožečo stranko nato nemudoma po telefonu, kar naj bi izhajalo tudi iz elektronskega sporoča z dne 17. 7. 2013, ko je zakoniti zastopnik pri tožeči stranki poizvedoval, kaj je bil razlog za napake na dobavljenem blagu.

17Drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje o vsebini elektronskega sporočila z dne 17. 7. 2013 ni konkretno opredelilo, vendar se je zadosti, ko je v razlogih 14. točke obrazložitve povedalo, da iz elektronske korespondence pred januarjem 2014 izrecno grajanje napak ni razvidno, pa tudi če je na to sklepati, ne bi bilo jasno, kdaj je bila tožena stranka z napako seznanjena in tudi v tem primeru ne bi moglo ugotoviti, ali je bilo grajanje pravočasno. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na trditve tožeče stranke v vlogi z dne 10. 7. 2018, ko je opozorila, da tožena stranka opozarja na napake, ki so ji bile očitno znane že junija (in ne julija), glede na računa I. d.o.o. in I. Š. z dne 30. 6. 2013. Pravilno je torej opozorilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni dala trditev, kdaj je obvestila tožečo stranko o napakah, še več, kdaj je bila o tej napaki s strani obeh pravkar imenovanih tožena stranka sploh obveščena. V zvezi s tem tožeča stranka v odgovoru na pritožbo torej utemeljeno opozarja, da zakon zahteva takojšnje grajanje napake, tj. vsekakor prej kot v osmih dneh. Pri tem pa ne drži pritožbena navedba, da tudi iz izjave priče R. S. izhaja, da je bil o tej napaki tožeča stranka obveščena že v juliju 2013. Imenovani je povedal, da je bila tožeča stranka obveščena o težavah na panojih za P. in M., vendar junija 2013 (tj. ne julija), pri čemer so bile to težave glede gub na oglasnem panoju, ter še, da zadeva ni bila predstavljena tako, da bi tožena stranka imela težave z dobavljenimi tiskovinami. Priča je torej povedala o drugačni napaki, ki pa je pritožnik ni uveljavljal v tem postopku (ta naj bi se kazala v vertikalnih lisah).

18Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo pritožničinin ugovor zmanjšanja plačila zaradi nepravočasno grajanih napak. Že to je zadoščalo za odločitev o pritožbi. Višje sodišče kljub temu odgovarja še na pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka v zvezi z izpovedbo direktorja tožene stranke (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži, da je zakoniti zastopnik najprej povedal, da so o napaki tožečo stranko po telefonu obvestili takoj, ko jih je poklical njihov naročnik in jih obvestil o napaki. Vendar pa je to v nadaljevanju pojasnil in na primeru Y. povedal, kako je zadeva potekala. Tu (pri Y.) se je napaka pojavila oktobra (višje sodišče je zgoraj že opozorilo na iztek šestmesečnega roka za marčevsko dobavo!). Zakoniti zastopnik je izpovedal, da so najprej pristopili k odpravi napake tako, da so pri konkurenci natisnili izdelek, zatem pa so o napaki obvestili tožečo stranko, točno kdaj, ni vedel povedati. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni govoril o obračunu stroškov in finančni porazdelitvi škode med strankama. Tako vsebino izpovedanega želi višjemu sodišču prikazati pritožba, vendar neutemeljeno. Pač pa tudi iz tega zaslišanja izhaja to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje: tudi direktor tožene stranke ni znal povedati, kdaj je tožečo stranko obvestila o napakah. Ni pa utemeljena pritožbe graja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je upoštavalo izpovedbo glede Y. Sodišče je le povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika, ki je na primeru pojasnil, kako je potekalo obveščanje prodajalca o napakah na blagu. In prav nič drugače ni v zvezi z izpovedjo priče S. V. V zvezi s to pričo najprej višje sodišče opozarja, da je bil S. V. pri toženi stranki zaposlen kot tehnični direktor, vendar on ni bil zadolžen za komuniciranje s tožečo stranko. To tudi jasno izhaja iz njegove izpovedbe, ko je povedal, da se ne spomni več natančno, a misli, da je direktor J. R. o napakah obvestil R. S., ki je bil skrbnik tožene stranke pri tožeči stranki. Tudi iz pripravljalni vlog tožene stranke izhaja, da ta priča tudi ni bila predlagana za ugotavljanje tega dejstva (torej pravočasnosti graje stvarne napake) temveč za ugotavljanje obstoja stvarne napake kot take ter v zvezi s 465. členom OZ. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na tisti del pritožbe, v katerem pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče priče S. V. ni zaslišalo. Ta dokaz ni imel pravno pomembne zveze z vprašanje pravočasnosti obvestila o stvarnih napakah iz prvega odstavka 462. člena OZ (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP in sedmi odstavek 236.a člena ZPP).

19Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Stroški tožeče stranke so odmerjeni na podlagi stroškovnika (list. št. 196), ki je skladen z Zakonom o odvetniški tarifi, zato višje sodišče stroškovne odločitve ni posebej obrazložilo.