VSK Sodba I Cp 825/2016

I. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da se znesek 4.813,52 EUR nadomesti z zneskom 2.813,52 EUR in v drugem odstavku III. točke izreka tako, da se znesek 1.033,97 EUR nadomesti z zneskom 939,54 EUR. Pritožba prvega toženca se v ostalem, pritožba tožnika pa v celoti zavrne in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 179,67 EUR v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da je prva tožena stranka (v nadaljevanju: prvi toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati znesek 4.813,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek in zahtevek za plačilo odškodnine zoper drugega toženca je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožnika je zavezalo k plačilu pravdnih stroškov drugega toženca v znesku 1.062,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prvega toženca pa k plačilu pravdnih stroškov tožnika v višini 1.033,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku z dne 19.5.2009 odgovoren prvi toženec. Zahtevek zoper drugega toženca je sodišče zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati, da bi ga drugi toženec poškodoval. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku na račun odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 1.000,00 EUR, na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR in na račun strahu 2.000,00 EUR. Na račun materialne škode mu je sodišče priznalo za strošek klasične protetične oskrbe 399,52 EUR, na račun škode za uničena očala 185,00 EUR, na račun stroškov za obiske zobozdravnika v zvezi s popravilom proteze 104,00 EUR, na račun materialne škode torej skupaj 813,52 EUR.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavani nezgodi, ni podana odgovornost drugega toženca. Opozarja, da je potrebno pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti upoštevati, da gre za obrnjeno dokazno breme. Tudi sicer meni, da so podani vsi štirje elementi civilnega delikta. Sodišču očita, da je drugega toženca oprostilo odgovornosti za škodo predvsem na podlagi izpovedi priče M.B., čeprav je ta izpovedala neresnice. Zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja krivega pričanja, je tožnik 2.11.2016 zoper navedeno pričo vložil kazensko ovadbo. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker mu na zadnjemu naroku ni dovolilo, da bi podal celostni povzetek zadeve s poudarkom, da gre v tem primeru za civilni delikt in da bi bilo primerno, da bi sodišče, glede na zavržen fizični napad, ocenilo tudi upravičenost izreka dodatne denarne odškodnine obema napadalcema, kot korektiv za zelo „moderatno“ oceno vtoževane nematerialne škode. Izpostavlja, da se v primerih, ko gre za škodno dejanje povzročeno z nasilnim dejanjem na zavržen način, v civilnih postopkih dopušča uporabo instituta penalne odškodnine. Ta izhaja in temelji na načelih in določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). S prisojanjem denarne odškodnine, ki nima ničesar skupnega s kazenskopravnim pojmom denarne kazni, se lahko izboljša satisfakcija žrtve, pri storilcih pa doseže specialno pa tudi generalno preventivni namen. Prenizko je sodišče odmerilo tudi odškodnino za nematerialno škodo. Tožnik meni, da je upravičen do odškodnine v celotnem vtoževanem znesku. Izpostavlja direktno posledico psihosomatske razrvanosti, ki jo tožnik še vedno čuti in zaradi katere je bil prisiljen opustiti svoj ljubljeni hobi - športno letenje. Tudi sicer prisojena odškodnina ne ustreza pravnim in dejanskim kriterijem za utrpljene škode. Meni, da sodišče niti približno ni upoštevalo izsledkov izvedenca psihološke stroke dr. M. in dr. Z. in tudi obeh travmatologov. Za pravilno in pravično odločitev je potrebno upoštevati tožnikov zahtevek, ponujeno podlago za vtoževano višino in pravilno interpretirati in vrednotiti izsledke izvedencev v postopku, ki smiselno potrjujejo tožnikove navedbe in argumente. Tudi njegov zahtevek za pretrpljeno materialno škodo ni bil v ničemer pretiran in več kot primerno in pošteno zastavljen. Zmotna je ugotovitev sodišča, da gre pri potrebni sanaciji poškodovanega zobovja za bodočo škodo. Tožnik izpostavlja, da je z zobno oskrbo pred škodnim dogodkom lahko jedel fige, danes ne more jesti niti grozdja, ker ostri delci hrane pogosto zlezejo pod protezo, ki grobo žulijo, povzročijo poškodbe na nebu, ki so boleče in se počasi celijo. Z nekorektnim preobračanjem smisla besed in povedi, selektivnim in nepravilnim interpretiranjem izvedenskega mnenja dr. O., je sodišče tožniku prisodilo iz naslova sanacije zobovja odškodnino v znesku 399,52 EUR, kolikor naj bi za klasično protetično oskrbo gornje totalne proteze priznal ZZZZS, čeprav je sodišču poznano, da je tožnik s svojo nadstandardno zobno protezo zagotovil samoplačniško za poznani znesek. Materialne škode oziroma cene zobozdravstvenih storitev se ne more vrednotiti skozi administrativne netržne kalkulativne veličine iz sfere socialnega oziroma zdravstvenega zavarovanja ampak so relevantne in upoštevanja vredne le tržne cene. V celoti neupravičeno je bil zavržen rehabilitacijski načrt zobovja tima dr. G., dr. N., ki glede na stanje stroke in današnje veljavne standarde, v celoti ustreza konceptu primerne strokovne rehabilitacije tožnikovega zobovja, ki bi približno ustrezalo stanju pred napadom. V skladu s sodno prakso ima tožnik polno pravico do celovite oskrbe zobovja. Nerazumljivo in protislovno je zaključevanje sodišča v točki 20 sodbe, da je pri napadu lahko prišlo do poškodbe nosilnega zobovja, hkrati pa je z navajanjem, da do drugih poškodb tožnikovega zobovja ni prišlo, tožbeni zahtevek za priznanje funkcionalno estetske rehabilitacije v celoti zavrnilo. V kolikor napadalca tožnika ne bi napadla z udarci in povzročila obtoževane škode, bi tožnik lahko še danes zadovoljivo koristil in užival prejšnje protetične rešitve. Za povzročitev sedanjega nevzdržnega stanja pa morata napadalca nositi vso odgovornost in zagotoviti tožniku zobno oskrbo, ki ne bo slabša od tiste, ki jo je užival pred napadom. Nepravična je zavrnilna odločitev sodišča za priznanje nujnih stroškov in izdatkov v zvezi z zdravljenjem zobovja. Enako je neutemeljeno priznana odškodnina za očala zgolj v znesku 185,00 EUR, ko tožbeni zahtevek v tej točki glasi na znesek 300,00 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po višini in temelju v celoti ugodi.

4V delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine in posledično na višino dosojenih pravdnih stroškov, se pritožuje prvi toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma do sodbo ustrezno spremeni. Iz naslova odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti je namreč sodišče tožniku priznalo 2.000,00 EUR, kar je občutno preveč glede na primerljivo sodno prakso. V zvezi z navedenim se pritožba sklicuje na odločbo II Ips 648/92, v kateri je sodišče oškodovancu na račun fizičnih bolečin in nevšečnosti dosodilo 625,94 EUR odškodnine. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti je bistveno previsoka, saj poškodbe tožnika niso bile hude, da bi bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana. Že v citiranem primeru je sodišče oškodovancu dosodilo 834,58 EUR odškodnine za kar 10 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je posledica trajnih poškodb in trajno spremenjenega izgleda. Glede domnevne post travmatske stresne motnje je potrebno opozoriti, da je izvedenec v svojem mnenju zgolj povzel trditve tožnika, ki so bile podlaga, da je bila ta motnja sploh omenjena v diagnozi. Tudi izvedenec M. je med ostalim navedel, da je sam tožnik izpovedal, da minimalnih težav v psihičnem smislu sam ne smatra kot pomembnih, ampak kot zanemarljivih. Sodni izvedenec je v svojem mnenju na strani 10 je zapisal, da pri pregledu ni prisotne simptomatike, ki bi nakazovala na prisotnost posttravmatske stresne motnje. Po mnenju prvega toženca je tako tožnik navedeno navajal v namen višanja dosojene odškodnine. Tudi odškodnina za strah v znesku 2.000,00 EUR je bistveno previsoka. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnikov primarni strah trajal nekaj ur, pri čemer je bil sprva visoke intenzitete, ki pa se je zmanjševala do prihoda na pregled v ambulanto. Glede sekundarnega strahu pa je izvedenec navedel, da je tožnik zaradi poteka zdravljenja bil zaskrbljen in ne prestrašen. Strah naj bi bil prisoten samo zaradi tuhtanja glede možne ponovitve dejanja. V skladu s sodno prakso (npr.VSM sodba I Cp 862/200) pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki sekundarnega strahu ne zajema tudi zaskrbljenosti in strahu pred morebitnimi ponovnimi poškodbami, ampak samo strah pred izidom zdravljenja, česar pa pri tožniku ni bilo. V zadevi II Ips 678/2008 je bilo dosojeno oškodovancu 1.200,00 EUR za hud primarni strah ob nesreči in 17 dni hudega sekundarnega strahu, pri čemer je oškodovanec v utrpel hujše poškodbe in je bil kar 11 dni hospitaliziran.

Previsoko je odmerjena tudi odškodnina na račun materialne škode. Nasprotuje predvsem dosojeni odškodnini zaradi poškodb tožnikove snemne proteze in priznanih potnih stroškov za prevoze do Sežane v zvezi s popravilom proteze ter potne stroške za obisk psihologa v Ljubljani. Iz dopolnjenega izvedenskega mnenja jasno izhaja, da izvedenec ne razpolaga z medicinsko dokumentacijo, ki bi izkazovala, da je prišlo do poškodbe zaradi škodnega dogodka z dne 19.5.2009. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da se tožnik po poškodbi sploh ni oglasil pri zobozdravniku, zato tovrstna dokumentacija ne obstaja. Iz tega naslova tako ni mogoče ugotoviti, da obstoji povezava med škodnim dogodkom in zatrjevanimi poškodbami snemne proteze. Zaradi neobstoja vzročne zveze je sodišče nepravilno postopalo, ko je tožniku na ta račun priznalo odškodnino. Iz istega razloga pritožnik nasprotuje tudi priznanju odškodnine v obliki povrnitve potnih stroškov za prevoze do Sežane zaradi popravila navedene proteze. Povračilu potnih stroškov za prevoze do Ljubljane pa prvi toženec nasprotuje, ker meni, da post travmatske stresne motnje dejansko ni bilo, ampak jo je tožnik navajal samo z namenom pridobitve odškodnine, tako da so bili prevozi v Ljubljano iz tega naslova nepotrebni. Prvi toženec podrejeno izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na višino pravdnih stroškov. Ker je dosojena odškodnina previsoka, je previsok tudi znesek dosojenih pravdnih stroškov, ki bi jih moral pokriti prvi toženec. Pritožnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in odloči v skladu s pritožbo, ki jo je vložil sam.

6Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba prvega toženca je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika glede temelja zahtevka v zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugega toženca:

7Kot je v 13. točki razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče, bi bil drugi toženec tožniku odškodninsko odgovoren za zatrjevano škodo, če bi bili zanj ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Vse elemente odškodninskega delikta, razen krivde, ki se predpostavlja (prvi odstavek 131. člena OZ), mora dokazati tisti, ki uveljavlja odškodnino (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V obravnavani zadevi tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja drugega toženca in ker že to ni bilo izkazano, se sodišču z drugimi niti ni bilo potrebno ukvarjati. Sicer pa ne drži, da je sodišče svoje zaključke o poteku škodnega dogodka oprlo zgolj na izjavo priče M. B. (zunajzakonska partnerica drugega toženca), ki naj bi izpovedovala neresnico. Status priče oziroma njeno razmerje, do katerega od procesnih udeležencev, še ne določata njene (ne)verodostojnosti, temveč sta izkustvena in logična sprejemljivost ter zlasti skladnost z drugimi dokazi tisti, po katerih se je treba pri presoji posamezne izpovedbe ravnati. Verodostojnost priče sodišče oceni na podlagi neposrednega zaznavanja in s primerjavo z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je izpoved priče, upoštevajoč tudi preostalo dokazno gradivo, verodostojna. Poleg navedenega pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.4.2015, na kateri je bila zaslišana priča M.B. in tudi zapisnika o naroku z dne 28.9.2016 (list. št. 141), ko je sodišče prve stopnje zaključilo z obravnavanjem te zadeve, izhaja, da tožnik sploh ni grajal verodostojnosti (resničnosti) izpovedbe navedene priče. V tej zvezi so zato te pritožbene navedbe in dokazni predlogi tudi pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

O pritožbah obeh strank glede višine odškodnine za nematerialno in materialno škodo:

8Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče je za primer odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tako stopnjo, kot tudi trajanje fizičnih bolečin ter nevšečnostim med zdravljenjem. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino desnega čelno-senčnega predela, udarnino in odrgnino desne ličnice, rano ustne sluznice desnega lica ter udarnino levega stegna. Izvedenec je ocenil, da je tožnik do tri dni trpel trajanje bolečine hude intenzitete, nadaljnjih 14 dni bolečine lahke intenzitete. Zaradi poškodbe glave in obraza je bil pregledan na Urgentni kirurški ambulanti, dvakrat pri osebnem zdravniku, dvakrat je bil RTG slikan. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil izpostavljen kakim posebnim nevšečnostim, pa tudi telesne bolečine niso bile močne intenzitete ter so razmeroma hitro izzvenele, zato je dosojena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR povsem primerna in ni mogoče pritrditi pritožbi prvega toženca, da je ta v primerjavi z primerljivo sodno prakso pretirana. Zavzemanje prvega toženca za primerjave nominalnih zneskov odškodnin ni utemeljeno, saj so bile odškodnine v navedenih primerih prisojene v različnih časovnih obdobjih. Sodišče zato primerjavo opravi tako, da jih preračuna v število oziroma odstotek povprečnih plač na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je primerjalo tudi višino odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri, v katerih je oškodovanec pretrpel fizične bolečine in nevšečnosti podobnega obsega in intenzivnosti¹ in ob upoštevanju okoliščin na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, ugotovilo, da je odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, ki jo je priznalo sodišče pravilno odmerjena, pritožba obeh pravdnih strank v tem delu pa neutemeljena. Je pa sodišče, upoštevaje že zgoraj citirano sodno prakso, ki na račun odškodnine v podobnih primerih ne priznava odškodnine višje od ene povprečne plače, priznalo nekoliko previsoko odškodnino iz naslova strahu. Upoštevaje navedeno in vse konkretne okoliščine tega primera je zato pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova ustrezno znižalo in tožniku na račun strahu priznalo le 1.000,00 EUR.

9Trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče pri tožniku ni ugotovilo. Tožnik se sicer z navedeno ugotovitvijo sodišča ne strinja in izpostavlja, da je prav zaradi posledic škodnega dogodka opustil športno letenje, vendar tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti izpovedal, zato teh trditev ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se denarna odškodnina prisodi le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki. To pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila posttravmatska stresna motnja pri tožniku podana, vendar so težave do sedaj že izzvenele. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi prvega toženca tudi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo.

10Ni pa mogoče slediti pritožbi drugega toženca, da je sodišče neutemeljeno priznalo odškodnino na račun premoženjske škode zaradi poškodbe snemne proteze in potne stroške za prevoze v zvezi s popravilom le te. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v 25. točki razlogov izpodbijane sodbe, da je do poškodbe snemne proteze prišlo, je zanesljiva in je pritožba zgolj z sklicevanjem na izvedeniško mnenje ni uspela omajati. Po drugi strani pa tudi ni utemeljena pritožba tožnika. Zaključki sodišča v 20. točki razlogov izpodbijane sodbe so prepričljivi ter ustrezno argumentirani in jih pritožba ni uspela omajati. Sicer pa ne drži navedba tožnika, da je sodišče tožniku na račun odškodnine zaradi poškodovanja snemne proteze priznalo toliko kot priznava ZZZS, saj je izvedenec pri oceni stroškov upošteval le te za primer samoplačniške oskrbe (točka 8.1. dopolnitve izvedeniškega mnenja na list. št. 105 spisa). Ob tem, ko ni sporno, da je sam tožnik izpovedal, da je za očala ob nakupu dal med 180 in 190 EUR, je neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za plačilo odškodnine za poškodovana očala v znesku 300,00 EUR.

11V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na tako imenovano penalno odškodnino, ki lahko med drugim upošteva tudi gmotno stanje poškodovalca in oškodovanca in stopnjo odgovornosti (krivde) prvega za povzročeno škodo, velja pojasniti, da naša zakonodaja ne pozna takšne vrste odškodnine (izjemno le pri gmotni škodi - četrti odstavek 168. člena OZ).

12Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odmerilo stroške postopka na prvi stopnji. Pri tem je izhajalo iz prvotne odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo sodišče in je pritožbi ne grajata. Sodišče je tožniku priznalo 2.714,83 EUR, glede na njegov 53% uspeh mu gre 1.438,85EUR. Prvemu tožencu je sodišče priznalo 1.062,83 EUR, glede na njegov uspeh v pravdi (47%) pa mu je tožnik dolžan povrniti 499,31 EUR. Po pobotanju je tako prvi toženec dolžan tožniku povrniti še 939,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve prvostopenjske sodbe.

13Ker je prvi toženec delno (41%) uspel s pritožbo, mu mora tožnik povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu z odvetniško tarifo odmerilo na 179,67 EUR.

¹ primerjaj: odločbe VS RS II Dor 160/2010, II Dor 349/2013 in II Ips 31/2009).