VSK Sodba I Cp 666/2017

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba.

II. Druga do deveta tožena stranka so dolžni v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.361,52 EUR njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) lastnica parcele 2002/2 k.o.... k.o. B., do celote, in je naložilo toženi stranki (vsem tožencem), da je dolžna tožeči stranki solidarno povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.405,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se pritožujejo toženci. Z eno pritožbo se pritožuje prva tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec) po pooblaščencu, z drugo pa 2. do 9. tožena stranka (v nadaljevanju 2. do 9. toženec) po pooblaščencu. Sodbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo njeno razveljavitev (prvi toženec) oziroma spremembo in podrejeno razveljavitev (ostali toženci).

3Prvi toženec navaja, da so bili toženci izigrani. Tožnica je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na en način (s priposestovanjem in gradnjo na tuji zemlji), sodišče pa ji je priznalo pridobitev lastninske pravice na osnovi drugega načina (naknadno spremenjene zakonodaje). Sodbe ne bi priznal niti, če bi sodišče priznalo lastninsko pravico na podlagi zatrjevanih načinov. Obrambo je gradil na osnovi pravne podlage (navedb, trditev in dokazov), ki jih jo je v tožbi predstavila tožnica in jih vse pravočasno prerekal. Sodišče tega ni upoštevalo. V zvezi z navedenim napada dokazno oceno sodbe. Zatrjuje kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče ni navedlo sprejemljivih razlogov za neverodostojnost nekaterih prič (D.Ž, D.G.). Sodišče bi moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz (pričo) in jih potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. Po nepotrebnem se je ukvarjalo s pravnim poslom iz leta 1988. Nekaj dejstev je nespornih. Nesporna je pogodba o kupoprodaji, dejstvo, da prodajalec ni bil lastnik sporne parcele, nesporno je da je tožnica za navedeno vedela, zato se ni mogla vknjižiti kot lastnica, niti parcelo priposestvovati. Nesprejemljiva je razlaga sodišča, kako se lastniki niso obnašali oziroma kako bi se morali obnašati zoper posestnika. Sprašuje se, kako naj bi se lastniki obnašali, ko pa so se kot lastniki na sporni parceli vknjižili šele leta 2014 in šele takrat izvedeli za sporno parcelo. Sodišče je že samo ugotovilo, da tožnica s priposestvovanjem ni mogla pridobiti lastninske pravice. Prav ta način je tožnica utemeljevala v tožbenih trditvah. Drugačnega načina ni izpostavljala. Tožena stranka je opozorila na nespornost dejstva, da prvi toženec ni bil lastnik. Sodišče pravi, da je to bistveno vprašanje te pravde. Sodišče je nato ugotovilo, da trditev tožene stranke velja. Prvi toženec leta 1988 ni bil lastnik sporne parcele in je šele leta 2014 postal solastnik. Opozarja na krivo izpovedbo V.Š. M.S.L. Š. naj bi njej izpovedala, da je šla ona, njena pomočnica F. in g.Ž. skupaj z avtom čez mejo do g. G., ki se je jasno in glasno izkazoval kot lastnik nepremičnine. Sodišče sicer njene izjave, ki ni niti neposredna in v sodbi ni označena kot relevantna, ni preverilo, zato je sploh ne bi smelo upoštevati. Ta izjava priče Ž. ni bila predstavljena, da bi lahko nanjo odgovoril. On s .F. niti enkrat ni bil pri A. G. Izjava M.S. L., da se je imenovani izkazoval kot lastnik nepremičnine, je nepreverljiva in neupoštevna. Priči Ž. je znano in za svojim pričanjem stoji, da je prvemu tožencu in njegovemu sinu D.G. že ob prvem srečanju zadostno, tako da sta razumela, obrazložil, da A.G. ni lastnik, in kdo je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Pokazal jima je tudi zemljiškoknjižni izpisek. Sodišče je pod točko 18 zgrešeno ugotovilo in zmotno sprejelo zaključek, da je pravni prednik tožnice pogodbo z dne 10.8.1988 sklenil z osebo, ki se je takrat izkazovala kot lastnica. Ne drži, da se je prvi toženec izkazoval kot upravičenec do lastnine. Sodišče ni jasno navedlo, da se je prvi toženec izkazoval kot lastnik, ker v to ni bilo prepričano. Kot je navedeno, naj bi navedeno trdila tožnica in da je tako razumeti izpovedbe J.G. in D. G.. Tudi to ne drži. Kar je D.G. pojasnil, ne pomeni njegovega vedenja o lastništvu, temveč o posesti. Sodišču je bilo jasno predstavljeno pojasnilo, ki ga je prodajalec dal Kompasu. Sedanji toženci pa leta 1989 o gradnji „na njihovi zemlji“ niso niti vedeli, niti niso mogli znati, da je to njihova parcela; A.G. tudi nihče (od potencialnih dedičev) ničesar ni vprašal, na primer kdo gradi na njegovem. Poznejši vpisi so spremenili dejstvo, da prvi toženec ni veljavno kot lastnik sporne nepremičnine razpolagal z njo. Tožnica ni, ker ni mogla, na osnovi pogodbe iz leta 1988 izvenknjižno pridobiti pravice uporabe na sporni parceli, le zaradi posesti. 223. člen Zakona o združenem delu (v nadaljevanju: ZZD) ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastništva na sporni parceli. V zvezi z 19. točko obrazložitve tožbe prvi toženec navaja, da sodbe ne razume kot, da ga sodišče „obravnava kot prodajalca (delno) tuje stvari“ ampak kot prodajalca cele stvari. Člen 460 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katerega se sklicuje sodišče, ne velja več. Če sodišče razmišlja o varianti prodaje tuje stvari, ima tako razmišljanje v temelju napako. Prvi toženec ponavlja, da je pravnemu predniku tožnika povedal vse bistveno kar je kot sopogodbenik moral povedati; to je, da ni lastnik parcele, pravni prednik tožnika pa njemu zakaj parcelo tako hitro potrebuje, zakaj naj bi prav on podpisal pogodbo idr., skratka toliko okoliščin, da je očitno kot prodajalec ocenil, da s podpisom pogodbe nič ne reskira in da pravnemu predniku tožnika dela uslugo, posebej, ker ga je sodni cenilec „ustrašil“ da mu bodo parcelo sicer prisilno vzeli. Sodišče nekaterim dokazom tožnice verjame, čeprav so zelo dvoumni, druge ocenjuje kot neprepričljive (na primer pričanje Ž.). V konkretnem poslu je za Kompas sporno zemljišče pridobival g. Ž.. Sodni izvedenec M. je pokojni, ga. F. je pokojna, ga. Š. je nekaj povedala predstavnici tožnice, slednja je torej posredna priča, g. D.G. je neposredna priča, glede določenih dejstev prvi tožnik (pravilno: prvi toženec) zaradi starosti ni bil sposoben pričati in ostaja edini g. Ž., ki je bil neposredno seznanjen z vsem v zvezi s pridobitvijo sporne parcele za Kompas. On predstavlja neposredno verodostojno pričo vseh dogodkov v zvezi s pridobivanjem parcele, sodišče pa ga je vseeno štelo kot neprepričljivo pričo. Ni razlage in razloga zakaj. Prav g. Ž., je neposredno svoji tedanji direktorici Š. pomočnici direktorice F. poročal o načinu pridobivanja sporne parcele, ni jima ničesar zamolčal, predvsem ne o lastništvu, kajti v kratkem času je Kompas cilj dosegel. Kompas je torej vedel, da stvar ni last prodajalca. Ne sporni parceli je dokaj hitro zgradil brezcarinsko prodajalno in pričel zato relativno tudi hitro pridobivati dobiček. Zaposlil je 12 oseb, kar je bilo takrat v interesu tudi Občine S. V tem sporu ni potrebno ugotavljati dobre vere in priposestvovanja. Sodišče je samo ugotovilo, da v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti originalno lastninsko pravico s priposestvovanjem. Prvi toženec je bil prisiljen podajati navedbe o teh dveh pogojih, kar je vedel in kar je relevantno in se z izvajanjem sodišča (točka 22 in 23) ne strinja. Sodišče je, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve ugodilo zahtevku zaradi formalnih razlogov (zaradi zamenjave družbenopolitičnega sistema). Ta po mnenju pritožbe ne bi smel imeti nobenega vpliva na pravice. Sodišču ni bilo treba pomagati tožnici, ki je od toženke terjala določeno stvar na točno določeni pravni podlagi oziroma s točno določenimi razlogi. Tožnica je sporno parcelo na MMP L., na kateri ima objekt, želela dobiti v last, saj je vedela, da je nima v lasti in če naj bi jo pridobila že na osnovi v sodbi citiranih dveh zakonov, kot pravi sodišče, zakaj pa je sploh bila potrebna ta pravda.

42. do 9. toženec v svoji pritožbi najprej izpostavljajo tri sodbene zaključke in sicer da je pravni prednik tožnice dne 10.8.1988 sklenil prodajno pogodbo z osebo, ki se je takrat izkazoval kot lastnik zemljišča, čeprav je bil dejanski in zemljiškoknjižni lastnik v času sklenitve sporne pogodbe mrtev (18. točka); da je prvi toženec veljavno kot lastnik razpolagal s sporno nepremičnino, zaradi česar je slednja že s sklenitvijo pogodbe z dne 10.8.1088 prešla v družbeno lastnino (točka 17) ter da tudi če bi prvega toženca obravnavali kot prodajalca delno tuje stvari, morebitno pomanjkanje razpolagalne sposobnosti ni ovira za sklenitev zavezovalnega pravnega posla, je pa nujna za učinkovitost razpolagalnega pravnega posla, ki pa ni bil potreben. Pritožba zatrjuje, da ti zaključki temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, da so materialnopravno zmotni in protispisni. Tožnica ni zatrjevala, da je njen pravni prednik postal imetnik pravice uporabe na podlagi prodajne pogodbe. Lastninsko pravico vtožuje na podlagi priposestvovanja, podrejeno gradnje na tujem, ne pa na podlagi lastninjenja. S tem, ko je sodišče odločilo, da je že s sklenitvijo pogodbe prišlo do prenosa lastninske pravice na pravnega prednika tožnice, je odločilo mimo trditvene podlage tožnice in arbitrarno. V zvezi s tem zatrjujejo bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica je vse od leta 2008 vedela, da ni lastnica. S sklepom zemljiškoknjižnega sodišča o zavrnitvi vpisa njene lastninske pravice je izvedela, da ne razpolaga z listino, ki bi ji omogočila vknjižbo. Toženci so zatrjevali, da je tudi pravni prednik tožnice ves čas vedel, da je zemljiškoknjižni lastnik pokojni in da nepremičnino kupujejo od nelastnika. To je potrdil takratni pravnik pravnega prednika tožnice D. Ž.. Pritožba izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča (v nadaljevanju te točke: sodišča), ki je to pričo ocenilo za neverodostojno, ker je izpovedovala drugače kot toženca J.in D.G.. Slednja sta povedala, da je bilo nepremično premoženje med družinama A.G. in L.G. razdeljeno ter da naj bi po A.G. posest na vtoževanem zemljišču izvajal prvi toženec na podlagi soglasja med tedaj živečimi sorodniki. O tem, da naj bi bila dediščina neformalno razdeljena med toženci ali pred njimi njihovimi pravnimi predniki, med trditvami pravdnih strank ni ne duha ne sluha. Sodišče je nedopustno nadomestilo trditveno podlago tožečih strank (verjetno pravilno tožnice). Tudi če bi držalo, da je bila dediščina neformalno razdeljena, še vedno ne bi bil edini dedič prvi toženec, temveč bi jih bilo več. Izpovedba priče D.Ž. je bila smiselna in logična glede na takratno zakonodajo in omejitve, potrjena je bila s strani zaslišanih tožencev, ki so potrdili (predvsem D.G.), da je bilo Kompasu in tudi prvemu tožencu jasno, da prvi toženec ni lastnik, temveč da je zemljiškoknjižni lastnik njegov pravni prednik ter da se sporazum sklepa za pridobitve gradbenega dovoljenja v korist Kompasa in v izogib razlastitvi, s katero je bilo zagroženo s strani Kompasa. Glede na skladnost izpovedbe sina prodajalca in pravnika pravnega prednika tožnice glede odločilnih dejstev ter upoštevaje, da D.Ž nima nobenega interesa za izid postopka ter dejstvo, da sta bila edina dva od vseh zaslišanih v letu 1988 tudi osebno vpletena v dogovore glede sklenitve sporazuma, bi jima sodišče moralo pokloniti vero. Dokazna ocena je napačna, pomanjkljiva, sodišče se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov ter ni presojalo vsakega dokaza posebej ter vse skupaj kot veleva ZPP. Sodišče je kljub ugotovitvi, da je bil v italijanski in slovenski zemljiški knjigi pravilno vknjižen dejanski lastnik ter da je kupec Kompas to vedel, ugodilo zahtevku in štelo, da v času sistema družbene lastnine ni veljalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Niti za razpolaganje ni veljalo načelo, da je mogoče prenesti le toliko pravic kolikor jih imaš sam. Bistveno je, da noben pravni posel v nobeni ureditvi ni bil veljaven, kadar je bil pravi lastnik mrtev. Pravilno je stališče sodišča, da priposestvovanje v družbeni lastnini ni bilo mogoče. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, če bi ugotovilo, da sporazum namesto razlastitve oziroma prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Pritožniki ne sprejemajo stališča sodišča, izraženega v 16. točki obrazložitve sodbe, da ni pomembno, ali je bila prodajna pogodba obravnavana kot nadomestek za razlastitveni postopek ali kot navaden pravni posel. Po njihovem prepričanju sta ključnega pomena določbi v sporazumu, iz katerih izhaja, da je bilo predmet tega posla kmetijsko zemljišče in da si je prodajalec obdržal pravico, da na tem zemljišču opravlja določena, v pogodbi navedena dela, kar je sodišče brez ustrezne utemeljitve prezrlo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjujejo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztrajajo na tem, da sta bili obe pogodbeni stranki prepričani, da je predmet prodaje kmetijsko zemljišče. Poleg tega si je prodajalec vedoč, da ne more veljavno prodati sporni parceli, izboril pravico souporabe. Tudi iz tega razloga Kompas ni mogel postati izključni imetnik pravice uporabe. Tudi če bi držalo stališče, da je bil pravni posel v zavezovalnem delu veljavno sklenjen, bi imela tožnica kvečjemu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s čimer pa zaradi poteka 10-letnega zastaralnega roka ne bi bile uspešna. Brezpredmetno je, kakšne nadaljnje manevre je Kompas oziroma njegov pravni naslednik uporabljal, da bi si izboljšal možnosti za dosego pridobitve lastninske pravice (vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco za potrebe lastninjenja, pridobitev gradbenega dovoljenja, ipd). Ne strinjajo se z ugotovitvjo sodišča, da je irelevantno, da tožnica ni ugovarjala sklepom o dedovanju oziroma, da ni izločevala vtoževanih nepremičnin iz premoženja zapuščinske mase. Tožničina pasivnost je še en dokaz o vedenju, da je bila sporna pogodba sklenjena z nelastnikom ter da je zato še vedno neveljavna. Kaj sodišče meni s stavkom „ob tem ni nepomembno niti dejstvo, da so tožene stranke vedele za posest tožeče stranke in so jo (in jo še dopuščajo)“ in stavkom „pravna podlaga za izplačilo odškodnine v višini 147.218, 37 EUR toženim strankam, ob takšnem stanju stvari ni in je takšna zahteva neutemeljena“, pritožnikom ni jasno. Sodba je v tem delu nejasna in neobrazložena. Pritožniki so prikrajšani v svoji ustavni pravici do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

5Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo 2. do 9. toženca. Navaja, da je pritožba neobrazložena. Ne pove, v čem naj bi bila sodba materialnopravno zmotna oziroma zakaj bi zaključki sodišča temeljili na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Navedbe tožencev, da naj bi sodišče samo nadomestilo trditveno podlago označuje za arbitrarne in zavajajoče. Tožnica je navajala, da je ona oziroma njen pravni prednik pridobil lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL). Na naroku 19.4.2017 je celo dodatno opredelila vrstni red uveljavljanja podlag za tožbeni zahtevek, kjer je kot podlago navedla pridobitev lastninske pravice v okviru lastninjenja po ZLNDL oziroma ZLPP. Neresnična so namigovanja tožencev, da je bila nepremičnina tožnica pridobljena s silo, zvijačo ali grožnjo. Tožnica je vedno trdila, da je imel prvi toženec razpolagalno sposobnost. Prvi toženec se je izkazoval kot upravičenec do lastnine, kar izhaja tudi iz izpovedi toženca J.G. in D. G., ki sta potrdila, da je vtoževana nepremičnina spadala k družini A. G.. Sodišče pravilno ugotavlja, da se je hiša, v kateri so živeli, delila na dva dela in tako je še danes. Kot pravilno izhaja iz sodbe, je med takrat živečimi sorodniki obstajalo soglasje o tem, da je vtoževana nepremičnina njegova in je torej imel pravico z njo tudi razpolagati. J. G. je povedal, da do leta 2014 ni vedel nič o tem, da je lastnik parcele, niti mu oče o tem ni nič povedal. D. G. je povedal, da ni vedel, da je bilo leta 1988 zemljišče še od koga drugega. Dejstvo, da je bila vodena kot lastnina fizičnih oseb, ne pomeni, da ni bila v družbeni lastnini in da je pravni prednik tožnice na podlagi pogodbe z dne 10.8.1988 izvenknjižno pridobil pravico uporabe, potrjuje nesporno dejstvo, da je imel nepremično v posesti ter dejstvo, da ji je posest očitno prepustil prodajalec ter da niti prodajalec niti sedanji toženci gradnji ali posesti tožnice niso nasprotovali. Nenazadnje ne more biti dvoma o tem, da je bila ta nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Navaja še, da je v času sklepanja prodajne pogodbe ta parcela spadala v ureditveno območje naselja L., zato ne držijo pritožbene trditve, da je bila opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Kot izhaja iz sodbe, je pravni prednik tožnice leta 1988 kupil od prvega toženca sporno nepremičnino, mu jo tudi plačal in jo imel od takrat dalje v posesti. Pred tem jo je imel v posesti prvi toženec. Prvi toženec A. G. rojen leta 1937, ki je sin pokojnega A.G., rojenega leta 1898, takrat v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik. Vpisan je bil A.G. (A. G), rojen leta 1875, sin pokojnega J. (G.-ja), ki je umrl že leta 1925. Vpisan je bil tudi G.G.¹. V času sklepanja pogodbe je parcela spadala v Ureditveno območje Lipica. Parcela leži tik ob meji z Republiko Italijo. Pravni prednik tožnice je na podlagi dovoljenj, ki jih je dobil v letu 1989², leta 1992 na njej zgradil brezcarinsko prodajalno. Gradnji ni oporekal nobeden od takrat živečih sorodnikov pokojnega zemljiškoknjižnega lastnika (oziroma lastnikov). Vse od nakupa je pravni prednik tožnice nepremičnino v svojih evidencah vodil kot svojo, tako jo vodi tudi tožnica, ki je nadaljevala njegovo posest. Vzdrževala sta jo, plačevala vse stroške, davke in davščine. Vodena je bila kot družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi, vnešena je bila tudi v otvoritveno bilanco za potrebe lastninjenja na dan 1.1.1993. Toženci so bili vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki na podlagi sklepov o dedovanju po pok. A. G. (roj. 1875) in njegovem očetu G. G.. Ta dejstva za pritožnike niso sporna (jih ne izpodbijajo).

8Tožnica trdi, da je lastnica sporne parcele in hoče, da se ugotovi njena lastninska pravica. Navedla je več možnih pravnih podlag: priposestvovanje, lastninjenje (sklicevala se je na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL in Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, v nadaljevanju ZLPP) ter gradnjo na tujem.

9Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da priposestvovanje kot pravna podlaga ne pride v poštev, s čimer se toženci strinjajo (pritožbeno sodišče te pravne podlage za obdobje po ukinitvi družbene lastnine v letu 1997³ ne izključuje), enako je presodilo glede gradnje na tujem.

10Zahtevku je ugodilo, ker je presodilo, da je tožnica pridobila pravico uporabe s trenutkom sklenitve pogodbe iz leta 1988, ki je nadomeščala razlastitveni postopek, kasneje pa se je na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje, ta pravica transformirala v lastninsko pravico. Tožbeni zahtevek je presojalo v okviru trditvene in dokazne podlage strank. Drugačne pritožbene trditve⁴ so brez podlage in neutemeljene. V zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka zato niso podane. Tožnica je (poleg ostalega) zatrjevala, da je s prodajno pogodbo z dne 10.8.1988 pridobila pravico uporabe, ki je tako prešla v družbeno lastnino (list.št. 94), zatrjevala je tudi, da se je ta kasneje preoblikovala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Svoj zahtevek je tudi ustrezno pravno utemeljila. Priložila je pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani o načinu pridobitve pravice uporabe na nepremičnini v času družbene lastnine, s katerim so se toženci seznanili že pred prvim narokom za glavno obravnavo.

11Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se je prvi toženec v času sklepanja pogodbe izkazoval kot lastnik sporne nepremičnine, da je pravni prednik tožnice upravičeno verjel, da ima prodajalec razpolagalno sposobnost, da je med takrat živečimi sorodniki pokojnega zemljiškoknjižnega lastnika obstajalo soglasje o tem, da je nepremičnina last prvega toženca in da ima pravico z njo razpolagati, da se ostali toženci (oziroma njihovi predniki) niso šteli za lastnike in da je prvi toženec dejansko imel pravico razpolagati. Teh ugotovitev nobeden od pritožnikov ni izpodbil. Dokazna ocena je formalno pravilna in tudi prepričljiva. Prav zato, ker je prvostopenjsko sodišče ocenilo dokaze vsakega posebej, jih primerjalo med seboj in naredilo končno oceno dokazov, je rezultat drugačen od tistega, ki ga ponujata pritožbi in je tudi bolj prepričljiv. Prvi toženec napačno predstavlja nesporna dejstva. Ni res, da je nesporno, da prvi toženec ni bil lastnik in da je tožnica za to vedela. Pritožniki (2. do 9. toženec) ne povedo, do katerega dokaza se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, njihova pritožba in tudi pritožba prvega toženca sta pri uveljavljanju procesnih kršitev v zvezi z dokazno oceno tudi preveč pavšalni in neutemeljeni. Pritožniki neuspešno vztrajajo, da je tožnica vedela, da prvi toženec ni lastnik. Sklicujejo se na izpovedbo D.Ž., ki mu po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni poklonilo vere. Njegova izpovedba je bila pravilno ocenjena. D.Ž. v času sklenitve prodajne pogodbe ni bil pravnik pravnega prednika tožnice, kot napačno zatrjujeta obe pritožbi, ki njegovo verodostojnost utemeljujeta tudi na tem dejstvu. Zaposlen je bil na K.zidarju, TOZD Projektivni biro. Zadolžen je bil za svetovalni inženiring, ki je obsegal tudi pridobivanje zemljišč. Na K. se je zaposlil šele konec leta 1989 ali leta 1990⁵. To je razvidno iz njegove izpovedbe. Prvostopenjsko sodišče je podalo razumne razloge, zakaj tej priči tožencev ni verjelo in je s svojimi argumenti prepričalo pritožbeno sodišče. To, kar sta povedala deveti toženec J. G.in sin prvega toženca, D.G. (in je povzeto v sodbi), kaže na neverodostojnost izpovedbe D. Ž. in utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila dediščina neformalno razdeljena, da je posest na spornem zemljišču izvajal prvi toženec in so ga tudi ostali šteli za lastnika.

12Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke, ki jih toženci gradijo na nedokazani trditvi, da je bila sporna nepremičnina v času nakupa kmetijsko zemljišče. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo drugače, da je šlo za stavbno zemljišče, in je s svojimi argumenti prepričalo pritožbeno sodišče. Toženci s svojimi pritožbenimi navedbami niso vzbudili dvoma v pravilnost tega sodbenega zaključka. O tem vprašanju kakor tudi do trditev tožencev, da je prodajalec obdržal pravico, da na tem zemljišču opravlja določena dela, se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo, zato so neutemeljeni v tej zvezi zatrjevani pritožbeni očitki 2. do 9. toženca, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13Tožnica je zatrjevala, da je imel prvi toženec razpolagalno sposobnost in to je na podlagi celovite ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče⁶. Tega zaključka pritožbi nista izpodbili. Dejstvo je, da zemljiškoknjižno stanje v času sklenitve pogodbe ni odražalo dejanskega stanja, saj sta bila v zemljiški knjigi kot lastnika vpisana pravna prednika prvega toženca⁷, njegov ded in praded, ki sta bila takrat mrtva že več kot šestdeset let. Po njuni smrti je lastninska pravica prešla na njune dediče. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo, prepričljivo zaključilo, da so si dediščino razdelili⁸, kot tudi, da je bil lastnik prvi toženec. Parcelo je imel v posesti in uporabi, izkazoval se je kot upravičenec do lastnine in kot takega so ga šteli tudi drugi. On je sklenil pogodbo s pravnim prednikom tožnice in sprejel kupnino za prodano nepremičnino. Kot izhaja iz izpovedbe devetega toženca J.G., se ni štel za lastnika (niti njegova družina) in ni vedel, da je lastnik vse do leta 2014, ko ga je kontaktirala .T.B.⁹. Njegov oče . (ki je bil vnuk G. G.) mu o tem ni nič povedal. Sin prvega toženca D. ni vedel, da bi bilo sporno zemljišče leta 1988 še od koga drugega. Tudi ostali toženci (2. do 8.) se niso šteli za lastnike. Na to kaže tudi njihovo kasnejše ravnanje (niso se uprli gradnji, niso zahtevali varstva posesti in lastninske pravice, uporabnine, niso sprožili zapuščinskega postopka...). Dejstvo, da niso vedeli, da so lastniki, jim pri grajanju dokazne ocene in dokaznih zaključkov ne koristi. Ni logično in ni življenjsko, da prav nihče od njih ne bi vedel, da jim pripada lastnina na tej parceli na podlagi dedovanja, če bi jim res pripadala. Prvostopenjsko sodišče jim je pravilno pojasnilo, da dedič pridobi lastninsko pravico na podlagi dedovanja ob smrti zapustnika in ne z izdajo sklepa o dedovanju. Nobeden od njih v pritožbi ni podal tehtnih razlogov, s katerimi bi razumno upravičil svojo nevednost glede lastnine. Prepričljivo je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je bilo nepremično premoženje med družinama sinov G. G., A. G. in L. G., razdeljeno in je pripadlo prvemu tožencu. Zanj je imelo podlago v dejstvih, ki jih je ugotovilo na podlagi izpovedbe devetega toženca J. G. in tudi v ostalih sodbenih ugotovitvah, na katere je oprlo svojo odločitev. Vsa ta dejstva potrjujejo dokazni zaključek sodbe, da je bil v času sklenitve pogodbe dejanski lastnik sporne nepremičnine prvi toženec in je z njo veljavno razpolagal. Njegova pritožba in tudi pritožba ostalih tožencev je v tem delu brez tehtnih protiargumentov. Ni logično in ni življenjsko, da bi prvi toženec sklepal tako pogodbo, če ne bi bil lastnik in če ga kot lastnika ne bi šteli tudi ostali potencialni dediči. Vedel je, da bo pravni prednik tožnice gradil brezcarinsko prodajalno, taka gradnja vsem na očeh, pa ni mogla ostati skrita. To napotuje na sklep, da prvi toženec ne bi „reskiral“, če se ne bi štel za lastnika in drugič, da bi se v obdobju dvajsetih letih od sklenitve pogodbe vsaj kdo od ostalih tožencev obrnil na prvega toženca in tožnico (oz. njenega pravnega prednika), če prvi toženec ne bi upravičeno razpolagal s sporno nepremičnino. Ker toženci niso izpodbili ugotovitve o dobri veri kupca ob sklenitvi pogodbe, so vsi pritožbeni očitki, ki izhajajo iz trditve, da je pravni prednik tožnice vedel, da prodajalec ni lastnik, neutemeljeni.

14V sistemu družbene lastnine so imele družbene pravne osebe pravico pridobivati sredstva v družbeno lastnino od imetnikov lastninske pravice na podlagi pogodb. Stvar je prešla v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Toženci razen trditve, da prvi toženec ni bil lastnik, niso zatrjevali napak prodajne pogodbe iz leta 1988. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovitve, da je imel prvi toženec razpolagalno sposobnost, pravilno zaključilo, da je pravni prednik tožnice s sklenitvijo pogodbe pridobil pravico uporabe, ki se je kasneje na podlagi ZLPP ter ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. To svojo odločitev je pravilno pravno utemeljilo.

15Upoštevaje navedene razloge in ker ni zasledilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Pritožbeno sodišče je odločilo še, da morajo 2. do 9. toženec, ki so s pritožbo propadli, povrniti tožnici 1.361,52 EUR njenih stroškov odgovora na njihovo pritožbo¹⁰. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Kot izhaja iz neprerekanih trditev sodbe, je bila parcela 2002/2 k.o. B. vpisana v dva vložka in sicer v vl. št. 79 k.o. B., kjer je bil kot lastnik vpisan A.G. 1875, in v vl. št. 1797 k.o. B.a, kjer je bil vpisan njegov oče ., s pripisom, da je drugi del parcele vpisan v vl. št. 79 k.o. B.. Leta 2014 sta bila izvedena zapuščinska postopka po obeh vpisanih osebah, sodišče je štelo, da je bil A. lastnik parcele do 2/3 in G. do 1/3. Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Lokacijskega dovoljenja, delnega uporabnega dovoljenja in gradbenega dovoljenja.
³ Po uveljavitvi ZLNDL, če tožnica ne bi izkazala pravice uporabe.
⁴ Prvi toženec trdi, da so bili toženci izigrani, ker je tožnica uveljavljala pridobitev lastninske pravice na en način (s priposestovanjem in gradnjo na tuji zemlji), sodišče pa ji je priznalo pridobitev lastninske pravice na osnovi drugega načina (naknadno spremenjene zakonodaje). Ostali toženci trdijo, da tožnica ni zatrjevala, da je njen pravni prednik postal imetnik pravice uporabe na podlagi prodajne pogodbe, da vtožuje lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, podrejeno gradnje na tujem, ne pa na podlagi lastninjenja in da je sodišče s tem, ko je odločilo, da je že s sklenitvijo pogodbe prišlo do prenosa lastninske pravice na pravnega prednika tožnice, odločilo mimo trditvene podlage tožnice in arbitrarno.
⁵ Kot izhaja iz spisovnih podatkov je bil kasneje v sporu s K.
⁶ Drugi odstavek na strani 17 sodbe.
⁷ In ostalih tožencev.
⁸ Iz sodbe je razvidno na podlagi katerih dejstev in dokazov je sprejelo ta zaključek.
⁹ Njo je najela M.F., da bi uredila družinsko stanje lastnine.
¹⁰ Za sestavo odgovora 1.096,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, DDV 245,52 EUR.