VSL Sklep III Cpg 252/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je 26. 11. 2015 vložila upnica Banka X. d. d., ter (II.) ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Višje sodišče je o dolžnikovi pritožbi odločilo s sklepom Cst 57/2017 z dne 14. 2. 2017, s katerim je zavrnilo dolžnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep, odločilo pa je tudi, dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Na dolžnikovo ustavno pritožbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019 (med drugim) ta sklep višjega sodišča razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo odločanje.

4V obrazložitvi je navedlo, da pri odločanju ni prišlo do kršitve prepovedi retroaktivne veljave predpisa in kršitve načela varstva zaupanja v pravo v zvezi z upoštevanjem sprememb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ko je sodišče v zvezi z ovirami za odpust obveznosti uporabilo novelo ZFPPIPP-G. Ugotovilo pa je kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ko za odstop od enotne in ustaljene sodne prakse v zvezi s procesno legitimacijo za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti ni posebej podalo razlogov za ta odstop.

5Pritožba je utemeljena.

6Višje sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi rok za prijavo terjatev iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP potekel 16. 2. 2015, pravni prednik Banke X. d. d., ki je vložila ugovor proti odpustu obveznosti, pa je terjatev prijavil 2. 3. 2015.

7V bazi sodne prakse sta odločbi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 408/2014 z dne 30. 9. 2014, na to odločbo se je skliceval tako dolžnik v ustavni pritožbi, in Cst 95/2014 z dne 11. 3. 2014. Ostale odločbe, na katere se je dolžnik skliceval v ustavni pritožbi, kot izhaja iz povzetka njegovih navedb v odločbi Ustavnega sodišča, se niti ne nanašajo na stečajne postopke. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da se sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 61/2018 z dne 6. 2. 2018 in Cst 394/2014 z dne 9. 9. 2014 nanašata na situacijo, ko upnik v stečajnem postopku terjatve sploh ni prijavil. Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 pa se nanaša na pasivno procesno legitimacijo v pravdnem postopku, ki je tekel po napotitvi stečajnega sodišča na pravdo. Iz zadnjih treh navedenih odločb in iz sklepa Cst 408/2014 izhaja, da se sodišče s procesno legitimacijo ukvarja po uradni dolžnosti, sicer pride do kršitve 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporablja tudi v postopkih zaradi insolventnosti.

8Višje sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi vprašanje aktivne procesne legitimacije upnika Banke X. d. d. za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti ni bilo obravnavano, razen glede vstopa Banke X. d. d. kot novega upnika v smislu tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP. To vprašanje se je izpostavilo šele pred Ustavnim sodiščem, kar pomeni, da se v postopku pred rednim sodiščem o tem še ni razpravljalo. Pri tem pa iz povzetka navedb Banke X. d. d., ki jih je Ustavno sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve svoje odločbe, izhaja, da se upnica ne strinja s tem, da tega položaja ne bi imela.

9Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je potrebno strankama tega ugovornega postopka dati možnost, da se izjavita v zvezi s procesno legitimacijo upnice za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Ta postopek bi sicer višje sodišče lahko samo izvedlo. Vendar pa po pregledu spisa ugotavlja, da je Banka X. d. d. to terjatev odstopila novemu upniku C. d. o. o. (procesno dejanje 292), vloga je bila vložena 24. 11. 2017. Nadalje je iz stečajnega spisa tudi razvidno, da je C. d. o. o. v obravnavani zadevi 23. 1. 2019 prijavil terjatev, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 25. 2. 2019 to prijavo zavrglo, ker gre za isto terjatev, o kateri je sodišče že odločalo v postopku preizkusa terjatev, ni pa ovire, da bi upnik na podlagi napotitve iz sklepa o preizkusu terjatev ponovno vložil tožbo (sklep procesno dejanje 335). Prav tako višje sodišče iz spisa ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Mariboru tožbo Banke X. d. d. na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvenih pravic zavrglo, Višje sodišče v Celju pa je tak sklep potrdilo (obe odločbi sta prilogi k procesnemu dejanju 333 in 334 – gre za vlogi D. D. in E. E.). Glede na ta dodatna dejstva pa višje sodišče ugotavlja, da kršitev, na katere je opozorilo Ustavno sodišče, samo ne more odpraviti. Iz spisa namreč ni razvidno, kdo je sedaj upnik terjatve, ki jo je v stečajnem postopku prijavila prednica Banke X. d. d., zato tudi ni jasno, s kom bi moralo višje sodišče izvesti razjasnjevalni postopek. Šele ko se bo ugotovilo, kdo je sedaj upnik te terjatve in ali je tudi obvestil upravitelja o spremembi upnika (vlogo bi sicer lahko upravitelju poslalo tudi sodišče, vendar pa iz spisa to ni razvidno), bo mogoče upnika pozvati, da se izjavi glede aktivne procesne legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Višje sodišče pa prav tako ugotavlja, da je en dan pred sejo senata višjega sodišča upraviteljica vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

10Višje sodišče tako ugotavlja, da je v obravnavani zadevi odprtih veliko dejanskih vprašanj, o katerih se še niti ni razpravljalo, s tem, ko bi samo prvič o tem odločalo, pa bi strankam odvzelo pravico do pritožbe. Gre za konkurenco med 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in pravica do pravnega sredstva). Izpodbijani sklep je bil izdan 28. 11. 2016 in je višje sodišče o njem odločilo 14. 2. 2017. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo prejelo 14. 4. 2017, o njej pa je odločilo z odločbo z dne 4. 4. 2019, ki jo je višje sodišče prejelo 18. 4. 2019. Do občutnega zastoja v postopku je torej že tako ali tako prišlo. Tudi, če bi višje sodišče o zadevi samo odločilo, kar pa bi odvzelo strankam možnost pritožbe pred rednim sodiščem, bi moralo najprej izvesti razjasnjevalni postopek, kot je obrazložilo že zgoraj. Na drugi strani je pravica do pritožbe, ki je prav tako ustavna pravica, njena uveljavitev pa je povezana s tem, da bo o zadevi najprej odločilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še dejanja, na katera je opozorilo višje sodišče. Strankama bo torej moralo dati možnost, da se izjasnita glede aktivne procesne legitimacije v zgoraj navedenem smislu. Najprej pa je treba razčistiti, kdo je sedaj sploh upnik terjatve, ki jo je prijavil pravni prednik Banke X. d. d., kot pomembno pa višje sodišče izpostavlja tudi vprašanje vložitve tožbe, za katero je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 25. 2. 2019 navedlo, da ni ovire za njeno ponovno vložitev.

12V skladu s 165. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka (priglasil jih je dolžnik) pridržalo za končno odločbo, torej za odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.