VSRS Sklep X Ips 272/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Slovenskega državnega holdinga, d. d., št. 2015/009625/KK z dne 4. 8. 2015, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za ugotovitev ničnosti odločbe št. Z/04-87/24-DBD z dne 19. 10. 2006. S to odločbo je S., d. d., med drugim odločila, da je družba K., d. d., Ljubljana – v likvidaciji (tožeča stranka) upravičena do odplačnega prevzema 27.632 delnic Zavarovalnice po ceni 54.348,00 SIT za delnico, ki se revalorizira z indeksom cen življenjskih potrebščin od 1. 1. 2001 do dneva plačila upravičenca (I. točka izreka). S pridobitvijo teh delnic pridobi upravičenec pravico do odplačnega prevzema nadaljnjih 58.103 delnic Zavarovalnice po ceni 2.702,42 SIT za delnico, povečani za stroške financiranja od 22. 4. 2003 do zadnjega dne meseca, ki se izteče pred prejetim plačilom s strani upravičenca (II. točka izreka). Tožeča stranka se je zoper navedeni sklep pritožila in tožena stranka je z odločbo z dne 5. 2. 2016 njeno pritožbo zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje poudarja, da je tožeča stranka v upravnem postopku uveljavljala ničnost v obnovljenem postopku izdane odločbe z dne 19. 10. 2006 iz razloga po 1. in 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ni sporno, da je tožeča stranka pri organu prve stopnje vložila zahtevo za določitev upravičenca do delnic, izdanih za nenominirani kapital zavarovalnice, torej je bila odločba izdana na zahtevo tožeče stranke in čeprav je v sporni odločbi odločeno tudi o spremenjeni ceni delnice, pa ta protipravnost sama po sebi še ne povzroči ničnosti (glej npr. sodbo VSRS III Ips 129/2014 z dne 19. 1. 2016), zato ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Glede razloga iz 1. točke, ki ga tožeča stranka uveljavlja v zvezi z v izreku določeno ceno delnice, pa je pojasnilo, da je Vrhovno sodišče že večkrat ponovilo stališče, da cena delnice ne more biti predmet odločanja v upravnem postopku. Čeprav je organ prve stopnje v sporni odločbi odločal tudi o spremenjeni ceni delnice, pa ta protipravnost sama po sebi še ne povzroči ničnosti, prav tako nepravilna uporaba pomensko odprtih zakonskih določb ne privede do ničnosti (tako tudi v že omenjeni sodbi VSRS). Res gre pri določitvi cene v upravni odločbi za protipravno ravnanje, vendar je tožeča stranka z umikom pritožbe zoper upravno odločbo in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejela ter s tem izključila protipravnost. Zato po presoji sodišča prve stopnje tudi ničnostni razlog iz 1. točke ni podan. Sodišče pa tudi ni ugotovilo zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo ugovarja že sami dovoljenosti revizije, sicer pa podredno predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne, saj je sodišče prve stopnje jasno in pravilno obrazložilo svojo odločitev in ugotovljeno dejansko stanje z uporabo ustreznih pravnih pravil in sodne prakse Vrhovnega sodišča.

5Tožeča stranka je bila z odgovorom seznanjena.

K I. točki izreka

6Revizija ni dovoljena.

7Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga².

8V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse vrhovnega sodišča.³ Tako mora revident natančno in konkretno navesti okoliščine, ki utemeljujejo pomembnost vprašanja, ter pojasniti, zakaj bi bila odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9Vprašanje, ki ga postavlja revidentka "ali se v tej zadevi z uveljavljanjem ničnosti odločbe, ki nedvomno predstavlja kršitev postavljenega prava, uveljavlja javni interes" tem zahtevam ne ugodi.

10Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi bilo izkazano izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije. Revidentka namreč ob postavljenem vprašanju ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo pomembnost, niti ni pojasnila, zakaj bi bila odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. S tem ni zadostila cilju, ki ga zasleduje ureditev izrednega pravnega sredstva revizije v upravnem sporu, saj je cilj revizije poleg varstva pravic posameznika predvsem zaščita pravne enotnosti in razvoj prava. Pri takem konceptu revizije subjektivni vidik, to je varstvo pravic strank v konkretnem primeru, ni primaren. Poudarjen je objektivni pomen tega pravnega sredstva.

11Glede na obrazloženo revidentka pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

12Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi v zadevah X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 86/2015 in drugih.