VDSS Sodba Pdp 877/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.911,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 170,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 740,22 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper I. in IV. točko izreka navedene odločbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni pravilno interpretiralo, kaj je 24-urni počitek. Ni upoštevalo okoliščin misije in omejitev, ki jih ima življenje v misiji. Ukrepi so namenjeni varnosti pripadnikov. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev. To je potrebno upoštevati pri oceni, kaj je počitek doma in kaj v tujini. Nošenje uniforme nima vpliva na regeneracijo posameznika. Udeležbe na izletih so bile prostovoljne. Sodišče je zavzelo drugačna stališča kot prvostopenjsko sodišče v istovrstni zadevi IV Pd 941/2016, v kateri je bilo ugotovljeno, da ni šlo za kršitev pravice do tedenskega počitka. Tudi krajši sestanki ne pomenijo kršitve te pravice. Enako velja za tožnikov primer, čeprav je bil poveljnik oddelka. Sodišče je temu dejstvu napačno dalo prevelik pomen. Pripravljenost na delo se ne všteva v delovni čas. Sicer pa je napačno verjelo tistim, ki so nižji po činu, namesto višjim po činu, ki so bili tožniku nadrejeni častniki. Ti so izpovedali tudi o tem, da so bile evidence mesečne obremenjenosti, ki jih sodišče prav tako ni upoštevalo, sestavljane za nazaj. Iz evidenc je razbrati, da je tožniku počitek bil omogočen. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam tožene stranke, izjavam tožniku nadrejenih ter podatkom evidenc, sodba nima ustrezne dokazne ocene. Zato je podana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 8. člena ZPP. Sodišče je mimo trditvene podlage ugotovilo tožnikovo prikrajšanje na premoženjskem področju. Tudi zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na misiji velja poseben plačni režim, kot ga določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V času koriščenja dopusta se obračuna plača le v višini nominalne osnove, torej se mora tudi pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka upoštevati plača brez dodatkov. Napačna je tudi odločitev o obrestnem zahtevku. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bila tožena stranka s plačilom v zamudi ob tožnikovi vrnitvi z misij. Ker se sodišče ni opredelilo do relevantnih ugovorov tožene stranke, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Glede na napačno odločitev o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani del odločitve spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma, da se izpodbijani del odločitve razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5Tožnik je bil v obdobju od 25. 4. 2014 do 29. 10. 2014 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu. V tem času je izrabil posebni misijski dopust v trajanju 19 dni. Pravica do tega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 23 dni, zaradi česar mu je prisodilo odškodnino, o kateri je pravilno odločilo tudi po višini.

6S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi strankinim navedbam, s tem tudi ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preizkus sodbe vseeno možen. Če sodišče ne sledi strankinim ugovorom, iz sodbe pa so jasno razvidna stališča in razlogi o odločilnih dejstvih, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

7Ni res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam tožene stranke, izjavam tožniku nadrejenih ter podatkom evidenc. Tudi s tem v zvezi torej ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve 8. člena ZPP, češ da sodba glede navedenih okoliščin ne vsebuje ustrezne dokazne ocene, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. V ozadju pritožbenih navedb glede postopkovnih kršitev je vztrajanje tožene stranke pri drugačnih materialnopravnih izhodiščih, kot jih je zavzelo sodišče prve stopnje. Ne drži, da je sodišče nekritično sledilo stališčem tožnika, pač pa se je oprlo na stališča sodne prakse v tovrstnih primerih.

8To velja tudi glede obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo. Gre za vprašanje materialnega prava, zato ni relevanten ugovor tožene stranke, da tožnik o tem ni podal zadostnih (dejanskih) trditev. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnem primeru VIII Ips 226/2017 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre vseeno za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo zakonsko pravno podlago. Zlasti prvi odstavek 156. člena ZDR-1, po katerem ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Zobr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere.

10To, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

11Tožena stranka se torej svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji. Pritožba se glede tega neutemeljeno sklicuje tudi na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta s sodbo in sklepom tukajšnjega sodišča Pdp 307/2018 z dne 12. 9. 2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Četudi sodišče prve stopnje ni povsem pravilno razlogovalo o temelju odškodninske odgovornosti, saj je elemente obrazložilo na način, kot da gre za deliktno, namesto za pogodbeno odškodninsko odgovornost, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Nakazano je že bilo, da s tem v zvezi ne drži pritožbeni ugovor, da naj sodišče v tožnikovih navedbah ne bi imelo zadostne podlage za odločitev o vtoževani odškodnini. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost, škoda ter vzročna zveza med njima - po pravilu domnevne vzročnosti. Ta odgovornost ni krivdne (subjektivne) narave, zato sodišče o tem niti ni bilo dolžno posebej razlogovati. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive, česar pa ne uveljavlja, saj veže nastanek škode le na kršitev pogodbe oziroma na kršitev obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka.

13Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da zgolj s strani tožene stranke sestavljene evidence o mesečni obremenjenosti pripadnikov ne dokazujejo, da je bil tožniku na označene dneve tedenski počitek dejansko omogočen. V sodnem sporu je možno preveriti, ali je formalna označba v evidencah tudi dejansko pravilna. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se je oprlo na izpovedi prič, ki so bile po činu nižje od tistih prič, ki so bile tožniku nadrejene. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik v času misije KFOR ... ni imel zagotovljenega tedenskega počitka. Ugotovilo je, da v dneh, ko iz evidenc izhaja, da naj bi imel počitek, ni bil popolnoma prost delovnih obveznosti. Ves čas je bil v uniformi in baze sam ni smel zapuščati. Zlasti pa je sodišče utemeljeno izpostavilo njegove zadolžitve, ki jih je imel kot poveljnik oddelka in je tako moral vsak dan skrbeti za vojake v svojem oddelku. Tudi je moral npr. vsak dan pred nočnim počitkom ob 22. uri preveriti, da so vojaki v bivalniku in o tem poročati nadrejenim. Prav tako je moral biti vseskozi dosegljiv in je delodajalec moral vsak trenutek vedeti, kje se nahaja. V zvezi s tem je upoštevalo tudi pisno izjavo priče A.A., ki je bil tožniku nadrejeni častnik. Iz pisne izjave priče B.B., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta, je pravilno razbralo, da tožnikovega dela ni poznal. Priča C.C., ki je bil tožniku prav tako nadrejen, je načeloma res izjavil, da je bil vsakemu pripadniku zagotovljen prost dan za vsak teden dela na misiji. Konkretno o tem, kako je bilo to v tožnikovem primeru, ali je moral tožnik na te dneve opravljati kakšne aktivnosti, pa ni vedel povedati, češ da mu ni bil direktno nadrejen. Bistveno je, da bi moral biti tožnik na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato je upravičen do odškodnine.

14Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini odškodnine upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov. V zvezi s tem ni utemeljeno sklicevanje na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz omenjenega primera VIII Ips 226/2017 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot izhodišče za izračun urne oziroma dnevne postavke ter posledično odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v višini 3.911,84 EUR.

15Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prvega dne, ko se je tožnik vrnil z misije, kar pomeni, da tudi zavrača očitano kršitev neobrazloženosti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ni bistven datum, ko je tožnik vložil tožbo oziroma, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

16Sodišče prve stopnje je torej tožbenemu zahtevku v pretežnem delu pravilno ugodilo. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

17Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).