UPRS Sodba II U 108/2017-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v 4. točki izreka, dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 16. 2. 2016 skupno 1.310.211,70 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikove terjatve po pogodbi - notarskem zapisu št. SV 872/2014 z dne 26. 11. 2014, ki jo ima do A. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 625.000,00 EUR na v odločbi naveden račun. Hkrati je bilo odločeno, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, pritožba dolžnika oziroma ugovor dolžnikovega dolžnika pa ne zadržita začete davčne izvršbe oziroma njegove izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku tega sklepa, zato je bilo zoper njega na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) treba začeti davčno izvršbo. Izvršba je bila opravljena v skladu s 173. členom ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

2Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, družba A. pa ugovor. Oba postopka je Ministrstvo za finance s sklepom z dne 5. 1. 2017 združilo v en postopek na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da lahko zarubljeni terjatvi ugovarja samo dolžnikov dolžnik, ne pa tudi davčni dolžnik, torej tožnik. Gre namreč za ugovor, s katerim se varujejo izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika (174. člen ZDavP-2). Dolžnik sicer lahko ugovarja sredstvu izvršbe, kolikor je to izbrano v nasprotju z načeli izvršilnega postopka, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na konkretno s sklepom zarubljeno terjatev in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega. Glede na to je pritožbeni organ tožnikovo pritožbo po prvem odstavku 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil.

3Glede ugovora dolžnikovega dolžnika pa drugostopni organ ugotavlja, da iz notarskega zapisa št. SV 128/2015 z dne 20. 2. 2015, s katerim je bil delno sporazumno razveljavljen notarski zapis prodajne pogodbe št. SV 872/2014 z dne 26. 11. 2014, izhaja, da se kupnina dogovorjena v notarskem zapisu prodajne pogodbe št. SV 872/2014 zniža iz dogovorjenih 650.000,00 EUR na 346.617,00 EUR. Stranki notarskega zapisa št. SV 128/2015 z dne 20. 2. 2015 sta se tudi dogovorili, da je ta notarski zapis glede vseh njunih dogovorjenih obveznosti, to je plačila kupnine v znesku 346.617,00 EUR z zapadlostjo, kot izhaja iz notarskega zapisa prodajne pogodbe, v skladu z določbo 4. člena Zakona o notariatu v zvezi z 20. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, neposredno izvršljiv. Drugostopni organ ugotavlja, da tožnik in njegov dolžnik nista v celoti razveljavila pogodbe, kot to zatrjujeta v pritožbi. Glede na to je pritožbeni organ v skladu z 251. členom ZUP ugovoru tožnikovega dolžnika delno ugodil, tako da je sklep odpravil v zvezi z zarubljeno terjatvijo za razliko do zneska 346.117,00 EUR, torej za 278.383,00 EUR.

4Tožbo v upravnem sporu je vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je izvršilni naslov, kot izhaja iz 4. točke izpodbijanega sklepa, tudi odmerna odločba št. DT 0610-3161/2014 z dne 22. 7. 2015, s katero je bil tožeči stranki odmerjen davek po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013 in se mu je naložilo plačilo obveznosti v skupnem znesku 1.262.062,59 EUR. Dne 10. 2. 2017 pa je tožeča stranka prejela odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-21-138/2015-7 z dne 20. 1. 2017, s katero je ministrstvo pritožbi tožeče stranke ugodilo in zgoraj navedeno odmerno odločbo - izvršilni naslov v tej zadevi - odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 281. člena ZUP in navaja, da se z odpravo odločbe vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej v stanje, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. Navedeno pomeni, da šteje, kot da odločba z dne 22. 7. 2015 ne bi nikoli obstajala, kar pomeni, da je treba odpraviti tudi vse pravne posledice, ki so na podlagi omenjene odločbe nastale. To pa pomeni, da ima zavezanec, če je bila na podlagi odmerne odločbe opravljena izvršba, odmerna odločba pa pozneje odpravljena ali spremenjena, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo odvzeto. Glede na to tožeča stranka zahteva, da se odpravijo vse posledice, odpravljene odločbe, zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

5Razen tega dodaja, da izpodbijani sklep temelji na razveljavljeni listini, to je notarskem zapisu št. SV 872/2014 z dne 26. 11. 2014, ki je bil z notarskim zapisom št. SV 128/2015 z dne 20. 2. 2015 razveljavljen. Ker izpodbijani sklep temelji na razveljavljenem notarskem zapisu, tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo kršeno tudi materialno pravo. Izpodbijanega sklepa pa se tudi ne da preizkusiti, ker glede tega, zakaj je bil izdan izpodbijani sklep in od kod znesek, ki naj bi predstavljal terjatev tožeče stranke, ni bil ustrezno obrazložen. Tožeča stranka namreč meni, da znesek 346.617,00 EUR ne obstaja, razen tega nima tožeča stranka do družbe A., nobene terjatve. Ob predlogu, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Dodaja, da zaradi odprave odmerne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov v tej zadevi in ki je bila vrnjena v ponovni postopek, niso nastopile posledice odprave v smislu citirane določbe prvega odstavka 281. člena ZUP. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se presoja na dan izdaje, to je na dan 16. 2. 2016, odmerna odločba pa je bila odpravljena in vrnjena v nov postopek z odločbo z dne 20. 1. 2017. To pa pomeni, da je bil sklep o izvršbi dne 16. 2. 2016 izdan zakonito. Takrat je bila namreč odmerna odločba izvršljiva, naknadna njena odprava pa ima lahko zgolj za posledico postopanje prvostopnega organa po 155. členu ZDavP-2, kar pa ne pomeni nezakonitosti sklepa o izvršbi. Glede obstoja terjatve pa tožena stranka navaja, da lahko tovrstne ugovore poda dolžnikov dolžnik, ne pa tožeča stranka, ki za to nima pravnega interesa. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja še, da je bil postopek o izvršbi na podlagi sklepa št. 4934-556148/2015-63 09-700-01 z dne 25. 5. 2017 v celoti ustavljen. Meni, da to kaže na to, da so vse njene tožbene navedbe utemeljene in postavlja še podredni ugotovitveni zahtevek, glede na to, da je bil izvršilni postopek s sklepom ustavljen, naj sodišče ugotovi, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep Ministrstva za finance št. DT-4934-556148/2015-40 09-700-01 z dne 16. 2. 2016, nezakonit.

8Tožba ni utemeljena.

9Tožeča stranka s tožbo izpodbija zoper njo izdan sklep o izvršbi na denarno terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika.

10143. člen ZDavP-2 določa, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, v višini njegovega dolga. Dolžnikovemu dolžniku se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpise račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

11Prvostopni organ je postopal v skladu z zgoraj navedenimi določili in ker tožnik svojega davčnega dolga, ki izhaja iz v sklepu o izvršbi navedenih izvršilnih naslovov, ni poravnal, izdal sklep o izvršbi. Izvršba je bila dovoljena na denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika iz notarskega zapisa št. SV 872/2014 z dne 26. 11. 2014. Drugostopni organ je glede zneska tožnikove terjatve do njegovega dolžnika ugodil ugovoru dolžnikovega dolžnika in znesek zarubljene terjatve v višini 625.000,00 EUR odpravil za znesek 278.383,00 EUR glede na to, da je bil z notarskim zapisom št. SV 128/2015 z dne 20. 2. 2015 znesek kupnine znižan na 346.617,00 EUR. Dolžnikov dolžnik ima namreč pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da še ni dospel v plačilo, in da ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (174. člen ZDavP-2), vendar ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, se z ugovorom varuje izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika. Tožnik kot dolžnik lahko izpodbija sklep o izvršbi glede sredstva izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega. Tožnik zato v upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam. Tožnik kot dolžnik pa tovrstnih ugovorov v tožbi ne more uveljavljati, zato je glede tega tožba neutemeljena.

12Tožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem uveljavlja, da je bil izvršilni naslov, odločba št. DT 0610-3161/2014 z dne 22. 7. 2015, v pritožbenem postopku odpravljen in zadeva vrnjena v nov postopek. Sodišče namreč presoja v upravnem sporu zakonitost izpodbijanega akta glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. V času izdaje sklepa o izvršbi pa je zgoraj navedeni izvršilni naslov obstajal. Okoliščina, da je bil izvršilni naslov odpravljen po izdaji sklepa o izvršbi, pa je podlaga za postopanje organa, ki opravlja izvršbo, po 155. členu ZDavP-2, v katerem so določeni primeri, ko davčni organ postopek ustavi.

13Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, pa niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.