VSM Sklep I Cpg 130/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v tačkah I, II in IV izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo, s katero bo odločeno o vrednosti spornega predmeta v tem postopku oziroma o pritožbi zoper sklep z dne 1. 2. 2019.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 1. 2. 2009 zavrglo. V točki II izreka je zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 4. 2. 2009. V točki III izreka je predlogu tožeče stranke, da se njena obveznost plačila sodne takse odloži, ugodilo, pri čemer je plačilo sodne takse za pritožbo odložilo do pravnomočnosti tega sklepa, in sicer točke I izreka. Iz točke IV izreka izhaja, da tožeča stranka sama krije svoje stroške.

2Pritožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija v točkah I, II in IV izreka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v točki I izreka oprlo na določbo tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa čeprav je izhajalo iz stališča, da se zahtevek, ki ga zajema tožba, nanaša na denarni znesek. Glede na navedeno bi moralo pritožbo zoper sklep z dne 1. 2. 2019 vsebinsko obravnavati.

Sodišče prve stopnje je z nazadnje citiranim sklepom spremenilo vrednost spornega predmeta in jo določilo v višini 200.887,61 EUR. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna in odstopa od sodne prakse višjih sodišč. Odločba VSRS II Ips 165/2003 z dne 10. 7. 2003 za predmetno zadevo ni aplikativna. Zaradi tega tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da odloči, da je njena pritožba z dne 21. 3. 2019 dovoljena, saj ji bo v nasprotnem primeru odvzeta ustavno varovana pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Kot je že bilo omenjeno, pritožnica vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki je o vrednosti spornega predmeta odločalo kot o denarnem zahtevku, pritožbo vsebinsko obravnavati. Takšno stališče zasleduje novejša sodna praksa višjih sodišč v zvezi z primeri ugotavljanja terjatev, prijavljenih v stečaju (odločba VSM I Cpg 149/2016 z dne 5. 6. 2016). Višje sodišče v Mariboru je v njej zavzelo stališče, da gre za uveljavljanje nedenarnega zahtevka. Enako stališče izhaja tudi iz komentarja ZPP (Ude L. in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 215 in 216).

Razlogi odločbe za preizkus njene pravilnosti niso zadostni in so med seboj celo v nasprotju. Če bi v obravnavani zadevi res šlo za denarni zahtevek, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti tretjega odstavka 44. člena ZPP, ampak 39. člen citiranega zakona. V obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je v tožbi postavljen zahtevek denarne ali nedenarne narave. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo in o tem (v posledici tega) ni navedlo ustreznih razlogov. S tem je poseglo tudi v tožničino pravico iz 22. člena Ustave RS.

Tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vsebinsko odloči o pritožbi tožeče stranke z dne 21. 3. 2019. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v točkah I, II in IV izreka razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu vrne v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

5Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja naslednje:

6V obravnavani zadevi je primarno bistvena presoja pravne narave zahtevka iz ugotovitvene tožbe, ki procesno sicer ni izražen v dajatveni obliki - ali gre za denarni ali za nedenarni zahtevek. Tožeča stranka zatrjuje, da je tako postavljen zahtevek nedenarni. Pri takšnih zahtevkih je intervencija sodišča na mestu le, ko nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča (glej tretji odstavek 44. člena ZPP).

7Pri ugotovitvenih tožbah je sporna pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi. Gre za oceno interesa, ki ga ima tožeča stranka za takšno ugotovitev. V primerih ugotavljanja terjatev zoper prezadolženega dolžnika, zlasti, če gre za stečajnega dolžnika, vrednost ugotovitve terjatve ne more pomeniti realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Pravilo, da je tudi takrat, ko je predmet ugotovitvenega zahtevka denarna terjatev (znesek), vrednost spornega predmeta že vnaprej določena z zneskom iz ugotovitvene tožbe, zato ni brez izjem. (Ude L. in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 215). Nekateri teoretiki zastopajo stališče, da je vrednost spornega predmeta enaka znesku zahtevka le, če gre za dajatvene in ne ugotovitvene zahtevke¹.

8Pritožnica utemeljeno opozarja na stališče Višjega sodišča v Mariboru v odločbi VSM I Cpg 149/2016 z dne 6. 5. 2016 (ki obravnava identični položaj), da pri nedenarnih zahtevkih pravni in ekonomski interes nista vedno enaka. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem iz te odločbe, da tožeča stranka v sedaj obravnavani pravdi do tožene stranke nima denarnega zahtevka, ampak ima tak (denarni) zahtevek do stečajnega dolžnika, pri čemer tudi v primeru uspeha z ugotovitveno tožbo ne ve, v kolikšnem znesku bo poplačana v stečajnem postopku. Tožba tožeče stranke (upnika) na ugotovitev, da terjatev drugega upnika (tožene stranke) v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika ne obstoji, zato predstavlja uveljavljanje nedenarnega zahtevka. Ekonomski interes tožeče stranke v razmerju do tožene stranke se ne izkazuje v zahtevi po plačilu zneska iz tožbenega zahtevka, ampak v ugotovitvi, da v stečajnem postopku uveljavljena terjatev tožene stranke v razmerju do stečajnega dolžnika, ne obstoji, kar predstavlja njen pravni interes. Če bi se namreč ugotovilo, da terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika ne obstoji, bi (lahko) prišla tožeča stranka v stečajnem postopku do višjega poplačila svoje terjatve (kolikšno bo poplačilo, bo znano šele s sklepom o razdelitvi).

9V obravnavani zadevi torej tožeča stranka uveljavlja nedenarni in ne denarni zahtevek, kot je to v sklepu z dne 1. 2. 2019 zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zatrjuje namreč, da terjatvi tožene stranke (146.062,91 EUR in 54.824,70 EUR) ne obstojita, kar pomeni, da zatrjuje neobstoj pravice. Omenjeni terjatvi, zajeti v tožbenem zahtevku, torej ne predstavljata med strankama tega postopka spornih zneskov, ampak je med njima sporna pravica tožene stranke do terjatve, ki jo je slednja prijavila v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o.

10Glede na specifičnost primera in glede na zgoraj navedene razloge za obravnavani primer po oceni pritožbenega sodišča citirana odločba VS RS ni neposredno uporabljiva.

11Glede na navedeno ni dvoma, da je sodišče prve stopnje (ki je sicer zavzelo stališče, da gre za denarno terjatev) ob izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo določbo 44. člena ZPP (tretji odstavek) in pritožbo kot nedovoljeno nepravilno zavrglo. S tem je storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, kar je terjalo razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu.

12Odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa v izpodbijanem delu temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Dika, stran 17.