VSC Sodba Cp 248/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvah pod točko II in III izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še nadaljnjih 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 3.496,50 EUR od 12. 6. 2015 do 28. 8. 2015, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.756,60 EUR (namesto 1.399,31 EUR).

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 460,33 EUR.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 1. 2018 razsodilo:

- pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 3.496,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2015 dalje do plačila;

- pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v presežku za znesek 11.703,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.496,50 EUR od 12. 6. 2015 do 28. 8. 2015;

- pod točko III izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 1.399,31 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe in posledično odločitev o stroških (to je odločitvi pod točko II in III izreka). V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi še za nadaljnjih 7.500,00 EUR in za zahtevane zakonske zamudne obresti. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici za vse iztoževane oblike nepremoženjske škode glede na ustaljeno sodno prakso, prisodilo prenizke denarne odškodnine. Tako bi glede na primerljivo poškodbo in bolečinska obdobja, kot so jih utrpeli oškodovanci v zadevah VS RS II Ips 845/2009, II Ips 121/2012 in II Ips 921/2017 (14 povprečnih plač, 16 povprečnih plač, 12,6 povprečnih plač), sodišče prve stopnje moralo tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi 16.000,00 EUR, kar ustreza 14 povprečnim plačam in ne 12.000,00 EUR. Upoštevajoč prisojene odškodnine za strah oškodovancema v zadevah II Ips 921/2017 (2,5 povprečni plači) in II Ips 845/2009 bi sodišče prve stopnje moralo tožnici tudi iz naslova strahu prisoditi vseh zahtevanih 1.700,00 EUR, saj iztoževani znesek ne dosega niti zneska dveh povprečnih plač. Upoštevajoč navedene primerljive zadeve in prisojene odškodnine oškodovancem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (od 14 do 20 povprečnih neto plač) pa je sodišče prve stopnje tožnici prenizko prisodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iztoževana odškodnina v znesku 12.000,00 EUR (kar predstavlja 10,4 povprečne plače) ni bila pretirana. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o prisoji zakonskih zamudnih obresti. Tožnica trditev toženke o uporabi določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ni prerekala, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo materialno pravo in v zvezi s tem sodbo VS RS II Ips 93/2015 poznati in uporabiti samo. Zato pa je odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti za prisojeno odškodnino zmotna.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju še dodaja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanju odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami¹.

6Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu tožničine utrpele nepremoženjske škode. To je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 12, 13, 15, 16, 17 (utrpele in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem), 21 (strah) ter 24 do 28 obrazložitve (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti). Pritožbeno sodišče zato takšnih ugotovitev ponovno ne povzema, se pa nanje v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi očitki o zmotno uporabljenem materialnem pravu zaradi napačne uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin pritožbeno sodišče ponovno le izpostavlja, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 53 let, utrpela zlom zunanjega dela vratu leve stegnenice, odlom velike grče leve stegnenice, zlom devetega in desetega rebra levo, izpah bližnjega členka palca in drugega prsta levega stopala, obtolčenine in podplutbo prsnega koša in trebuha, obeh goleni in leve roke. Tožničino kirurško zdravljenje je trajalo približno deset mesecev, med zdravljenjem pa je prišlo do hudih komplikacij (tromboze v globokih venah, nastanek cist in mikrokalcinacij plitvo pod kožo obtolčenega dela desne dojke), bergle je uporabljala nepretrgoma šest mesecev in občasno še dva do tri mesece, sekundarni strah, kot hujša zaskrbljenost za izid zdravljenja, pa je trajal nepretrgoma skupaj deset mesecev. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova utrpelih in bodočih fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v znesku 12.000,00 EUR (od zahtevanih 20.000,00 EUR), iz naslova strahu v znesku 1.200,00 EUR (od zahtevanih 1.700,00 EUR) ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000,00 EUR (od zahtevanih 12.000,00 EUR), skupaj tako 22.200,00 EUR, kar predstavlja približno 19 povprečnih neto plač na dan izdaje sodbe. Utemeljene so pritožbene trditve tožnice, da odmerjene odškodnine glede na težo in obseg utrpelih poškodb in ugotovljen obseg nepremoženjske škode ne odražajo ustrezno objektivnih meril odmere denarnih odškodnin. Neutemeljeno sicer zatrjuje, da pritožbeno izpostavljene odločbe Vrhovnega sodišča predstavljajo odločbe o prisojenih odškodninah za primerljivo škodo. Oškodovanci v izpostavljenih odločbah so bistveno mlajši od tožnice, tožnica pa je sicer utrpela hujše in več poškodb. Vendar pa navedene in druge odločbe o odmeri odškodnin za primerljivo škodo², potrjujejo utemeljenost pritožbenih trditev tožnice, da bi ustrezno upoštevanje objektivnih meril odmere denarnih odškodnin nalagalo odmero denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 16.000,00 EUR, iz naslova strahu v celotno zahtevanem znesku 1.700,00 EUR. Takšne pritožbene trditve tožnice pa so glede odmere denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le delno utemeljene. Ugotovljena intenzivnost tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnica je zaradi bolečin v levem kolku pri gibanju, ležanju na levem boku in pritiskanju na poškodovani predel, omejena v vsakdanjem življenju predvsem pri hoji po stopnicah, ne zmore tekoče hoje navzdol, hitre hoje, teka in skokov, omejena pa je tudi pri klečanju in počepanju na levo nogo) in pričakovana dolžina njihovega trajanja bi, upoštevajoč tudi primerljivost narekovala odmero denarne odškodnine v višini 10.000,00 EUR (in ne 12.000,00 EUR, kot to pritožbeno zatrjuje tožnica). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino v znesku 22.200,00 EUR zvišalo še za nadaljnjih 5.500,00 EUR tako, da ta skupaj znaša 27.700,00 EUR, kar predstavlja približno 25 povprečnih neto plač. Takšna odškodnina predstavlja primerljivo odškodnino za podobno škodo in je primerno umeščena v odškodnine za različno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo še nadaljnjih 5.500,00 EUR, nadaljnjo pritožbo tožnice glede višine odškodnine pa kot neutemeljeno zavrnilo.

7Utemeljene so pritožbene trditve o materialno pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o nastopu zamude toženke in posledično nastopom njene dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 20.a člena ZOZP namesto pravilno 299. člena OZ. Kot utemeljeno pritožbeno izpostavlja pritožnica, je sodna praksa že zavzela stališče (sodba VS RS II Ips 93/2015), da trenutek, ko zavarovalnica pride v zamudo, ZOZP veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek, pri čemer to določa le za primer, ko odgovornost zavarovalnice (in povzročitelja, za katerega odgovarja) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. V primeru, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, pa ZOZP ne določa nastopa zamude zavarovalnice. Zato v teh primerih pride v poštev 299. člen OZ. Glede na med strankama nesporna dejstva, da je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela 28. 5. 2015, po tožeči stranki določen izpolnitveni rok pa je potekel 11. 6. 2015, se tako izkaže kot utemeljen tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine od 12. 6. 2015 dalje. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnice tudi glede odločitve sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tej odločitvi spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), takšen začetek teka obresti pa upoštevalo tudi pri prisoji še nadaljnje odškodnine.

8Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje znaša nov uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 89 %, uspeh tožene stranke pa 11 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank (odmera katerih pritožbeno ni bila izpodbijana) in ugotovljen nov uspeh, je tako tožnica upravičena do povrnitve 1.757,70 EUR (kolikor znaša 89 % od 1.974,94 EUR) in toženka do povrnitve 1,10 EUR (kolikor znaša 11 % od 10,00 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1.756,60 EUR, namesto 1.399,31 EUR, kolikor ji je prisodilo sodišče prve stopnje.

9Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Tožnica je s pritožbo uspela v višini 73 % (od 7.500,00 EUR je uspela s 5.500,00 EUR). Zato je v sorazmerju s takšnim uspehom upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnice znašajo 630,59 EUR in jih predstavlja sodna taksa za pritožbo 345,00 EUR, nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT 500 točk (1 točka = 0,459 EUR), izdatki za stranko po 11. členu OT 10 točk, 22 % DDV v znesku 51,50 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožnica upravičena do povrnitve 460,33 EUR.

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugih.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 484/2007, II Ips 94/2004