VSK Sodba II Kp 28937/2016

I. Pritožbi zagovornice obsojenega G. F. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravi posebni pogoj, da obsojenec v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača premoženjsko pravni zahtevek oškodovani družbi A. d.o.o. v višini 510.000,00 EUR, ki je bil obsojencu določen v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 28937/2016 z dne 14. 7. 2016.

II. Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obsojenemu G. F. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo istega sodišča I K 28937/2016 z dne 14. 7. 2016, in mu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter sklenilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer je sodno takso po tar. št. 74010 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v višini 65,00 EUR.

2Zoper sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila pritožbo, kot navaja, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe KZ-1 ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe.

3Pritožba je utemeljena.

4Obsojenčeva zagovornica ima prav, ko trdi (in te trditve podkrepi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 8567/2013 z dne 25. 5. 2017), da za izpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe v zgoraj navedeni pravnomočni sodbi (da obsojenec v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača premoženjsko pravni zahtevek oškodovani družbi A. d.o.o. v višini 510.000,00 EUR) ne obstajajo zakonski pogoji. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, čeprav dodatni pogoj nima podlage v nobenem pravnem naslovu, niti v zgoraj navedeni pravnomočni sodbi (ker sodišče v adhezijskem postopku ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe) niti zahtevek ni bil prisojen v posebni pravdi, o čemer se je sodišče prve stopnje v postopku preklica pogojne obsodbe posebej prepričalo (oškodovana družba je celo izjavila, da zoper obsojenca niti ni uveljavljala nobene odškodninske tožbe - točka 9 izpodbijane sodbe). Ker torej izpodbijana sodba o preklicu pogojne obsodbe temelji na neizpolnitvi dodatnega pogoja, glede katerega oškodovana družba nima potrebnega pravnega naslova, jo je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je ta posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, odpravilo. Pri tem se je oprlo na določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP, ki sodišču daje možnost, da v postopku za preklic pogojne obsodbe odpravi posebni pogoj. S tem ni poseglo v pravnomočno sodbo mimo v zakonu predvidenih možnosti in je vzpostavilo stanje, v katerem ostaja v veljavi le pogojna obsodba v svoji temeljni obliki.

5Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obsojenega G. F. ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo posebni pogoj, kot izhaja iz izreka te sodbe (četrti odstavek 506. člena ZKP).

6Ker je obsojenec s pritožbo svoje zagovornice uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 507. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP in prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka za preklic pogojne obsodbe bremenijo proračun.