VSK Sodba Cpg 59/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.243,42 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018.

2Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 44.918,82 EUR, to je obresti od depozita, ki ga je imela tožeča stranka pri prvi toženki, za obdobje od 30.8.2007 do 27.8.2009. Tožeča stranka je 30.8.2007 zastavila vezano hranilno vlogo v višini 1 Mio USD za zavarovanje zahtevkov, ki jih je prva toženka imela do L. d.o.o. iz kreditne pogodbe št. 1833-2005 z dne 3.2.2005 skupaj z aneksi št. 1 in 2 (listina z naslovom "Zastavitev hranilnih vlog, hranilnih pisem, vezanih denarnih vlog, vrednostnih papirjev"). Stranki pa sta 27.8.2009 podpisali še en dokument z naslovom Zastavitev hranilnih vlog, hranilnih pisem, vezanih denarnih vlog, vrednostnih papirjev, s katerim je zastavitelj zastavil vezano hranilno vlogo v višini 1 Mio USD za zavarovanje zahtevkov, ki jih je prva toženka imela do L. d.o.o. iz kreditne pogodbe št. 1833-2005 z dne 3.2.2005 skupaj z aneksi št. 1, 2 in 3. Tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo pri drugem dokumentu za novacijo prvega pravnega posla, zato je tožena stranka pri realizaciji zavarovanja utemeljeno posegla tudi po znesku obresti, nateklih med 30.8.2007 in 27.8.2009. Pri tem je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče P.K., ker ni bil dovolj substanciran.

3Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču najprej očita, da je kršilo njeno pravico do izjave, s tem pa tudi njeno možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni zaslišalo predlagane priče. Tožeča stranka je namreč dokazni predlog v zadostni meri obrazložila, zato je stališče sodišča, da naj bi šlo za informativni dokaz, napačno. Tožnica je trdila, da je bila volja strank skleniti novacijo in da bi priča o tem vedela izpovedati. Če ne drugega bi vedela izpovedati, kakšna je bila volja tožeče stranke. Pri tem ni pomembno, kdaj in s kom je bil tak dogovor sklenjen (logično, da s prvo toženko). V zvezi s tem je nedopustno, da sodišče daje navodila, kako bi morala priča izpovedati. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče najprej zavrnilo predlagani dokaz, nato pa sklenilo, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 324. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da v primeru novacije prejšnja obveznost preneha, če novacije ni, pa obstaja nova obveznost poleg stare. V posledici je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka nikoli ni jamčila z 2 Mio USD (če ni novacije, obstajata obe obveznosti) in tudi ni položila depozita v višini 2 Mio USD. Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila na novo, saj se je prvi depozit vodil na kontu št. 403778517, drugi pa na kontu 403778038. Brez namena novacije ne bi imelo nobenega smisla sklepati še ene pogodbe o zastavi depozita. Do vseh naštetih trditev se sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni opredelilo.

4V odgovoru na pritožbo sta toženi stranki pritrdili razlogom sodišča prve stopnje in predlagali zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je pri poslu, sklenjenem med tožnikom in drugo toženko, katerega vsebina izhaja iz listine z naslovom Zastavitev hranilnih vlog, hranilnih pisem, vezanih denarnih vlog, vrednostnih papirjev z dne 27.8.2009, šlo za novacijo pravnega posla, kakršen izhaja iz listine z enakim imenom z dne 30.8.2007.

7Materialno pravo v zadevi je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Po določbi 323. člena OZ obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta¹, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo in če je nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Oba pogoja morata torej biti izpolnjena kumulativno. Določba, na katero se sklicuje pritožnik, torej 324. člen OZ, pa velja v primeru, da so izpolnjeni pogoji za novacijo iz 323. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo², da ni šlo za novacijo, tožeča stranka tudi ni dvakrat izpolnila svoje obveznosti, neuporaba določbe 324. člena OZ ne pomeni zmotne uporabe prava.

8Iz listin, ki jih je v dokaz svojim trditvam, da sta se stranki sporazumeli obstoječo obveznost nadomestiti z novo, priložil tožnik, tak sporazum izrecno ne izhaja. Tožnik je res predlagal tudi zaslišanje priče P.K., vendar se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dokazni predlog ni bil v zadostni meri substanciran, da bi ga sodišče lahko izvedlo. V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo³ zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke. Očitana kršitev postopka zato ni podana, v razlogih sodbe pa tudi ni nobenega nasprotja (dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen, na podlagi izvedenih dokazov pa tožeča stranka svojih trditev ni izkazala). Povedano pa hkrati pomeni, da je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni izkazala, da bi se stranki sporazumeli, da bosta obstoječo obveznost nadomestili z novo, pravilen. Za drugačen zaključek namreč ne zadoščajo trditve o drugem kontu, na katerem se je (za tožečo stranko nesporno ves čas isti) depozit vodil. Tožnik namreč ne trdi, da bi ponovno vplačal depozit, računi, na katerih se depoziti vodijo, pa so interna stvar banke. Tožeča stranka spregleda in ne pojasni edine razlike med obema listinama, to je, da se zavaruje tudi obveznost, kakršna izhaja iz tretjega aneksa h kreditni pogodbi. Listina v prvotni vsebini namreč ne bi omogočala zavarovanja obveznosti, kakršna izhaja iz tretjega aneksa⁴.

9Izpolnjen pa ni niti drugi pogoj za novacijo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni šlo za spremembo predmeta obveznosti (predmet je ves čas zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene med L. d.o.o. in drugo toženko), tudi pravna narava obveznosti se ni spremenila. Temu zaključku sodišča prve stopnje pritožba niti konkretizirano ne nasprotuje. Ker ni šlo za novacijo, poplačilo tudi iz obresti, nateklih v spornem obdobju ni bilo protipravno, temveč je temeljilo na veljavnem pravnem poslu, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora drugi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.243,42 EUR (tar.št. 3210 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

¹ Ne zadošča torej volja ene stranke, temveč je potreben sporazum med obema strankama pravnega posla. Zaslišanje predlagane priče, s katerim naj bi tožeča stranka izkazala, da je bila njena volja prejšnji dogovor nadomestiti z novim, zato tudi iz tega razloga ne bi bilo relevantno.
² Pravilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
³ Toženki sta logično pojasnili razloge za sklenitev nove pogodbe in sicer naj bi z njo želeli doseči, da bi tožnik jamčil z zastavljenim depozitom tudi po sklenitvi tretjega aneksa, saj so se s tem aneksom pogoji odplačila kredita spremenili.
⁴ Na podlagi takega zapisa je najbolj logično sklepanje, da je šlo po pravni naravi za aneks k prvotnemu dogovoru.