VSRS Sklep I Up 109/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo na podlagi tretjega odstavka 7. člena ZUS-1, na ugotovitev neobstoja terjatve in plačilo iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2013.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je bilo posledično treba tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Dodatno še dodaja, da ima tožnica, če meni, da je toženka oziroma upravni organ ravnal protipravno, možnost uveljavljati odškodninski zahtevek pred sodiščem splošne pristojnosti. Tudi zaradi možnosti obstoja tega sodnega varstva bi bilo treba tožbo v upravnem sporu zavreči, saj je ta po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1 dopustna le, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

3Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o pritožničini tožbi tako, da ji v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na sodni praksi Vrhovnega sodišča (konkretno 7. točki sklepa I Up 129/2015 z dne 24. 6. 2015), v obravnavani zadevi ni pravilno, saj ne gre za vprašanje položaja stranke ali stranskega intervenienta v postopku odmere NUSZ, temveč za varovanje pritožničine pravice do sredstev iz naslova NUSZ v razmerju do toženke. Poudarja, da je tožbo v obravnavani zadevi vložila po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1 in ker stališče sodišča prve stopnje, da ima drugo sodno varstvo, po njenem mnenju ni pravilno, bi zato sodišče prve stopnje moralo tožbo obravnavati.

4Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica od toženke s tožbo v upravnem sporu zahteva plačilo iz naslova NUSZ za leto 2013 oziroma zatrjevani izpad sredstev iz tega naslova, ker meni, da je toženka oziroma Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje zaradi napačne razlage materialnega zakona neupravičeno ugodila pritožbam zavezancev L., d. o. o., M., d. d., I., d. o. o., in S. L. zoper odločbe o odmeri NUSZ, jih odpravila in jim zato vrnila plačane zneske v skupni višini 73.180,72 EUR. Toženka je nato pobotala svoje terjatve v navedenem znesku iz naslova NUSZ za leto 2014, zato pritožnica s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da navedena terjatev toženke do pritožnice ne obstaja. Ker gre v navedeni zadevi za spor med dvema javnopravnima subjektoma glede javnopravne dajatve, gre po mnenju pritožnice za javnopravni spor po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1.

7Navedeni tretji odstavek 7. člena ZUS-1, na katerega se pritožnica sklicuje, določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o javno pravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica kljub svojemu vztrajanju v pritožbi, da vlaga tožbo po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, po vsebini izpodbija odločitev tožene stranke, ki je pritožbam omenjenih zavezancev ugodila in odpravila prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ in jim na tej podlagi vrnila že plačane NUSZ. To pa pomeni, da pritožnica v bistvu izpodbija konkretne akte iz 2. člena ZUS-1, zato gre po vsebini za tožbo oziroma upravni spor po 2. členu ZUS-1, za katerega pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da lokalne skupnosti po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča niso stranka v postopkih odmere in izterjave NUSZ in da zato posledično ne morejo uveljavljati kakšnih svojih pravic oziroma pravnih koristi iz navedenega naslova v upravnem sporu.

9Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča I Up 129/2015 z dne 24. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa občina pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da ji je odmerjeno v določeni višini. Tudi odprava odločbe o odmeri NUSZ ne more vplivati na pravice in pravne koristi, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Po presoji Vrhovnega sodišča bi tako pritožnica imela pravico oziroma pravni interes le v primeru, da bi bilo NUSZ odmerjeno in plačano, ne pa tudi odvedeno v občinski proračun. Enako pa velja posledično za zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve kot posledice primarne odločitve tožene stranke.

10Vrhovno sodišče pri tem tudi ne more spregledati, da je bilo o odmeri NUSZ oziroma o odpravi spornih odločb že pravnomočno odločeno z odločbami tožene stranke, kar dodatno potrjuje odločitev, da tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za javnopravni spor iz tretjega odstavka 7. člena ZUS-1, temveč za spor po 2. členu ZUS-1. Zato se tudi do vprašanja, ali je zagotavljanje varstva pravic in interesov lokalnih skupnosti v postopkih odločanja oziroma odmerjanja o NUSZ v zakonodaji ustrezno urejeno, v obravnavani zadevi ne opredeljuje.

11Zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).