VSL Sklep VII Kp 19671/2011

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 105,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahtevo obsojenega A. A. za obnovo kazenskega postopka, vloženo po zagovorniku dne 16. 3. 2016.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in zahtevi za obnovo postopka ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje pridružuje prvostopenjski ugotovitvi, da dejstva in dokazi, ki jih obsojenec ponuja v zahtevi za obnovo, očitno niso takšna, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova, zato je odločitev o zavrženju zahteve za obnovo pravilna in utemeljena na določbi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

5Pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi nejasnih oziroma medsebojno nasprotujočih si razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja iz vsebinskega nestrinjanja pritožnika s sprejeto odločitvijo in ne more biti uspešno. Obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna, koherentna in razumljiva, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da zgolj "tendenciozno varuje pravilnost pravnomočne sodbe". Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je v izpodbijanem sklepu izostala opredelitev o številnih odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse bistvene vidike vložene zahteve za obnovo postopka in obsojenca ni prikrajšalo za učinkovito sodno varstvo.

6Sodišče prve stopnje ni prezrlo pomena, ki ga je obramba pripisovala sklenjeni sodni poravnavi med oškodovancem B. B. in Republiko Slovenijo z dne 6. 11. 2015, vendar izpostavljene okoliščine utemeljeno ni štelo kot relevantne za odločitev v konkretni kazenski zadevi. Ob upoštevanju obrazloženih ugotovitev I. in II. stopenjske sodbe glede obsojenčeve izpolnitve vseh bistvenih elementov konkretnega kaznivega dejanja in njegove krivde je zavzelo pravilno stališče, da morebitno oporečno ravnanje Okrajnega sodišča v Grosupljem zaradi zamika z zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke v korist oškodovanca na obsojenčevi nepremičnini ne more vplivati na sodno odločitev v tej zadevi. Konkretneje je v točkah 4. in 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je sodišče v temeljnem postopku na podlagi obsojenčevih navedb razpolagalo s podatki o stanju zemljiške knjige v kritičnem obdobju, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega (obdobje od 20. 5. 2010 do 25. 8. 2010), prav tako pa je ugotovilo, da oškodovanec zaradi že vpisanih hipotek drugih upnikov v času, ko je bilo odločeno o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (tj. s prodajo dolžnikovih premičnin), ne bi mogel biti poplačan iz obsojenčeve nepremičnine. Na tej podlagi je sprejelo pravilen zaključek, da v letu 2015 sklenjena sodna poravnava med oškodovancem in RS za vsebinsko odločitev v tej zadevi že prima facie ne more imeti nobenega pomena.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka preučilo celotno spisovno dokumentacijo, zato ni bilo nobene potrebe, da v izpodbijanem sklepu znova ponavlja obsojenčev zagovor v smeri, da je v času storitve kaznivega dejanja štel, da se bo oškodovanec lahko poplačal iz njegove nepremičnine. V temeljnem postopku je tosmerno zagovarjanje presojalo že sodišče prve stopnje in ga zavrnilo z upoštevanjem obsojenčevih navedb, da so imeli hipoteko na njegovi nepremičnini vpisani tudi drugi upniki in da oškodovanec iz tega naslova ni mogel biti poplačan, kar je med drugim povzeto v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožba z vnovičnim izpostavljanjem tega dela obsojenčevega zagovora pravilnosti prvostopenjskega sklepa ne more omajati.

8Jedro vložene zahteve za obnovo postopka in sedaj obravnavane pritožbe predstavljajo trditve, da bi oškodovanec ob dolžnem oziroma zakonitem ravnanju Okrajnega sodišča v Grosupljem prišel do poplačila svoje terjatve iz obsojenčevega nepremičnega premoženja, kar za odločitev v tej kazenski zadevi ni relevantno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno izhajalo iz stanja zemljiške knjige, kakršno je bilo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja leta 2010 in kakršno je bilo tedaj znano tudi obsojencu, zato je navedbe obrambe o subjektivnih znakih očitanega kaznivega dejanja pravilno presojalo v tem okviru. Izpostaviti gre zlasti 5. točko obrazložitve sklepa, da ob obstoječem dejanskem stanju v okviru obsojenčevega ravnanja, ki je med postopkom rubeža premičnin iz svojega stanovanja zavestno odtujil pohištvo in druge premične stvari, in ob dejstvu, da se oškodovanec v izvršbi v kritičnem času ni mogel poplačati s preostalim obsojenčevim premoženjem, ni mogoče pritrditi zahtevi za obnovo postopka, da sklenjena sodna poravnava izključuje obsojenčev obarvan naklep oziroma namen oškodovanja. Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim naziranjem soglaša, saj obsojenec v času storitve očitanega kaznivega dejanja sploh ni bil seznanjen z napako Okrajnega sodišča v Grosupljem pri zaznambi vrstnega reda hipotek, niti oškodovanec glede na pravno stanje v zemljiški knjigi v tistem obdobju ni imel nobene dejanske možnosti za uspešno poplačilo iz obsojenčeve nepremičnine, zato pritožbeno sklicevanje na več let kasneje odkrito nepravilnost sodišča in sklenjeno sodno poravnavo na obstoj objektivnih in subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja ne more vplivati.

9Sodišče druge stopnje sprejema prvostopenjsko oceno, da citiranje kazenskopravne teorije o pretrganju vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo škodno posledico ne postavlja pod vprašaj pravilnosti zaključkov pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih. V tej zvezi je ključno, da za napako Okrajnega sodišča v Grosupljem v času storitve kaznivega dejanja v letu 2010 ni vedel nihče in da so se vsi (vključno z obsojencem) glede vrstnega reda hipotek zanašali na tedanje stanje v zemljiški knjigi, kakršno je bilo utemeljeno upoštevano tudi v pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper obsojenca. Pritožba sklenjeni sodni poravnavi pripisuje zmotne učinke in spregleda, da je bila s strani RS oškodovancu priznana odškodnina zaradi nedopustnega ravnanja države, ki je imela za posledico nezmožnost oškodovančevega poplačila iz obsojenčeve nepremičnine. V kazenskem postopku pa je bila, nasprotno, obravnavana škoda, ki je oškodovancu nastala kot posledica obsojenčevega ravnanja zaradi nezmožnosti poplačila iz njegovega premičnega premoženja. Očitno je, da vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in oškodovancu nastalo škodo ni mogla pretrgati v času storitve kaznivega dejanja neznana napaka izvršilnega sodišča, niti več let kasneje sklenjena sodna poravnana, saj bi se oškodovanec ob izostanku obsojenčevega kaznivega dejanja vendarle lahko poplačal iz obsojenčevih premičnin v postopku rubeža, a mu je obsojenec z inkriminiranim ravnanjem to preprečil.

10Pritožba ne more uspeti z navajanjem, da je B. B. s sklenitvijo sodne poravnave prenehal status oškodovanca, saj je bila s kaznivim dejanjem obsojenca prekršena njegova premoženjska pravica do poplačila iz obsojenčevih premičnin v postopku rubeža in je torej v kazenskoprocesnem smislu po določbi 144. člena ZKP oškodovanec kaznivega dejanja. Kasnejši prehod terjatve na drugega upravičenca (konkretno RS) na obstoj oškodovanja ne vpliva in je relevanten le z vidika aktivne legitimacije v postopku izvršbe za izterjavo priznanega premoženjskopravnega zahtevka.

11Pojasnjeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v celoti sprejelo obrazložene ugotovitve I. in II. stopenjske sodbe glede obsojenčeve izpolnitve objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, zato pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da v izpodbijanem sklepu ni opredelitve o motiviranem naklepu obsojenca in njegovem zagovoru, da ni imel namena oškodovati upnika. Obstoj subjektivnih znakov kaznivega dejanja je ugotovljen s pravnomočno obsodilno sodbo, zato se sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno posebej opredeljevati do sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 462/2007 z vidika motiviranega ravnanja storilca pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Obrazložilo pa je, in to je v konkretni zadevi bistveno, da sklenjena sodna poravnava med oškodovancem in RS kot novo dejstvo, ki ga v zahtevi za obnovo zatrjuje obramba, obsojenčevega obarvanega naklepa ne more izključiti, čemur je sodišče druge stopnje pritrdilo v 8. točki tega sklepa.

12Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa v višini 105,00 EUR je odmerjena glede na obsojencu izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7111 v zvezi s taksnima številkama 71113 in 7143 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obtoženca.