VSL Sodba II Cpg 92/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92172/2017 z dne 11. 10. 2017 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 148,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 724,10 EUR, pod pretnjo, da bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo pa je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6V tej zadevi je sporno, ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da mora tožena stranka del kupnine v znesku 2.440,00 EUR, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, plačati v denarju, ali pa se tudi ta del kupnine, tako kot preostali del, kompenzira z delom tožene stranke na objektu tožeče stranke v L.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi spornim vprašanjem, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožeča stranka je toženi stranki na podlagi dne 25. 8. 2016 sklenjene prodajne pogodbe prodala in izročila prikolico, (2) pravdni stranki sta v listini z dne 25. 8. 2016 (priloga A2) zapisali, da kupnina za prikolico znaša 5.640,00 EUR, z delom tožene stranke na objektu tožeče stranke pa se bo kompenzirala le kupnina, ki presega znesek 2.440,00 EUR, (3) toženi stranki drugačnega dogovora, kot izhaja iz listine z dne 25. 8. 2016, ni uspelo dokazati, (4) tožena stranka je tožeči stranki za dobavo materiala in opravljeno delo na objektu tožeče stranke izstavila računa št. 16/2017 in 17/2017 v skupni višini 8.833,60 EUR, tožeča stranka pa je plačala 3.500,00 EUR, (5) tožena stranka je za neplačano razliko po računih št. 16/2017 in 17/2017 vložila predlog za izvršbo, na podlagi katerega se je začel izvršilni postopek VL 96849/2017 in (6) tožena stranka tožeči stranki ni podala pobotne izjave.

8Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, (1) da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo in (2) da ni prišlo do materialnopravnega pobota vtoževane terjatve s terjatvijo tožene stranke iz naslova njenega dela. Ker tožena stranka tožeči stranki kupnine, ki je bila dogovorjena v denarju, ni plačala, je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati vtoževani znesek skupaj s pripadki.

Odgovor na pritožbene očitke

9Pritožnica je trdila, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev spornega dejanskega stanja zaslišati tudi priče, ki jih je predlagala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te bi potrdile dogovor pravdnih strank, da se celotna kupnina kompenzira z delom tožene stranke. Menila je, da sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ne bi smelo zavrniti le zato, ker tožena stranka ni navedla naslova posamezne priče, ampak bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da naslove predlaganih prič sporoči.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi nobene od prič ni navedla poimensko. Zato pritožbeno sodišče ne ve, na katere priče se pritožbeni očitek sploh nanaša. Ne glede na navedeno pa pojasnjuje sledeče:

Sodišče prve stopnje dokaznega predloga za zaslišanje prič, med njimi tudi A. K. in M. iz B., ni zavrnilo le iz razloga, ker tožena stranka v vlogah naslova teh prič ni navedla. Kot to izhaja iz 5. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izvedbo tistih dokazov, ki jih ni izvedlo, zavrnilo tudi zato, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že z izvedenimi dokazi. Poleg tega je pojasnilo, da je tožena stranka zaslišanje prej imensko navedenih prič predlagala za potrditev dejstva, da sta ji priči pomagali pri dostavi in pokritju strehe. Priči torej nista bili predlagani za dokazovanje dejstev, ki so bila odločilna za presojo, kakšen je bil dogovor pravdnih strank glede načina plačila kupnine.

11Tožena stranka je v pritožbi sicer trdila, da bi predlagane priče vedele izpovedati prav o tem dejstvu (torej o medsebojnem dogovoru/kompenzaciji pravdnih strank). Vendar pa pritožbeno sodišče po vpogledu v dovoljene vloge tožene stranke ugotavlja, da tožena stranka v nobeni od teh vlog dokaznih predlogov za zaslišanje prič ni substancirala v smeri, kot jo zatrjuje v pritožbi. V prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2018 je zaslišanje prič J. Z., M. iz B., A. K. in še dveh delavcev, zaposlenih pri slednjem, predlagala (le) kot dokaz, da so ji te priče pomagale pri dostavi in pokritju strehe. Iz tega pa ne izhaja, da bi predlagane priče vedele karkoli izpovedati o vsebini samega dogovora o načinu plačila kupnine (torej kdo ga je sklenil, kdaj in kako je bil sklenjen in kakšna je bila njegova vsebina). Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje prič utemeljeno zavrnilo. Smiselno uveljavljena absolutno bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

12Tudi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti. Prvič zato ne, ker (1) s pritožbenim vztrajanjem, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor o kompenzaciji celotne kupnine in (2) s pritožbenim grajanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedbe strank, izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot že rečeno, v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Drugič pa zato ne, ker so pritožbene trditve (1) da vtoževani račun sploh nima navedenega datuma zapadlosti in (2) da obveznost tožene stranke po vtoževanem računu še ni zapadla v plačilo, nedovoljene pritožbene novote. Teh dejstev tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Zato jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

13Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

O stroški pravdnega postopka

14Tožena stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Stroški pritožbenega postopka

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).