VSRS Sklep X Ips 341/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) po pooblaščencu vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-172/2014 13 10321-02 z dne 22. 10. 2014, s katero je davčni organ ugotovil, 1. da revident ni vodil poslovnih knjig in evidenc v skladu z določili 10. in 31. člena Zakona o davčnem postopku in 2. da je revident na obrazcu DDV-O, ki ga je predložil za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013, neupravičeno izkazal: pod rubriko 25-obračun DDV na podlagi samoobdavčitve kot prejemnik blaga in storitev po stopnji 22 % znesek -440.000,00 EUR; pod rubriko 31.a - nabave blaga in storitev v Sloveniji, od katerih obračuna DDV prejemnik znesek -2.200.000,00 EUR; pod rubriko 34-nabavna vrednost nepremičnin znesek -2.200.000,00 EUR in da je pod rubriko 41-odbitek DDV od nabav blaga in storitev, pridobitev blaga in prejetih storitev iz drugih držav članic EU in od uvoza po stopnji 22 % neupravičeno zajel znesek 440.000,00 EUR.

4Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska ali pri obveznosti plačati določen znesek.² Revidentu pa se z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, ne nalaga plačila določenega denarnega zneska, ampak se z njo zgolj ugotavljajo nepravilnosti pri vodenju poslovnih knjig in pri izpolnitvi davčnega obračuna, kar ni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarju. Odmera davka na dodano vrednost v zvezi z nakupom sporne nepremičnine je bila namreč predmet ločenega postopka. Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

6Revident dovoljenosti revizije po ostalih kriterijih iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne uveljavlja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

7Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do takrat veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Glej npr. sklepe X Ips 336/2010 z dne 30. 9. 2010, X Ips 219/2017 z dne 13. 9. 2017, X Ips 669/2008 z dne 7. 7. 2010, X Ips 199/2010 z dne 9. 1. 2012, enako tudi Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010.