VSRS Sklep I Kr 16/2019

Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

A.

1Pravna oseba A., storitveno podjetje, d.o.o. je vložila zahtevo za sodno varstvo zoper sklep, s katerim je prekrškovni organ, Postaja prometne policije Celje, zavrnil predlog pravne osebe za vrnitev v prejšnje stanje in kot prepozno zavrgel njeno zahtevo za sodno varstvo.

2Okrajno sodišče v Celju se je s sklepom z dne 21. 12. 2018 izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču na Ptuju. V sklepu se je sklicevalo na drugi odstavek 80. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem je za odločanje o prekrških, ki sta jih storili pravna in odgovorna oseba, pristojno sodišče, ki je pristojno za pravno osebo. Slednja ima sedež na Ptuju, ki je zato pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo.

3Okrajno sodišče na Ptuju je po prejemu spisa dne 12. 3. 2019 pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Določbe drugega odstavka 80. člen ZP-1 ni mogoče uporabiti neodvisno od temeljnega pravila, to pa je določeno v prvem odstavku 72. člena ZP-1, ki določa splošno krajevno pristojnost po kraju storitve prekrška. Prekršek je bil po podatkih spisa storjen na območju Okrajnega sodišča v Celju. Poleg tega je Okrajno sodišče v Celju v zadevi že odločalo o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku iz leta 2015. Ni podlage, da bi se v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe in odločbe o prekršku s strani Vrhovnega sodišča krajevna pristojnost spremenila.

B.

4Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je dne 15. 12. 2015 izdal odločbo o prekršku št. 5550076016397, s katero je pravno osebo A., d.o.o. spoznal za odgovorno storitve prekrška po 3. alineji tretjega odstavka 40.č člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), neposrednega storilca in odgovorno osebo pravne osebe, voznika E. F., pa za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 40.č člena ZDCOPMD. Zoper odločbo o prekršku je pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 15/2016 z dne 9. 6. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku. Zoper odločbo o prekršku in sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec, kateri je Vrhovno sodišče s sodbo IV Ips 5/2018 dne 18. 4. 2018 ugodilo, izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.

5V ponovljenem postopku je prekrškovni organ dne 22. 7. 2018 izdal novo odločbo o prekršku št. 5550083204500, s katero je pravno in odgovorno osebo spoznal za odgovorni istih prekrškov kot v prvotnem postopku. Zoper novo odločbo o prekršku je pravna oseba vložila za sodno varstvo, hkrati pa je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, ker je pravno sredstvo vložila šele po poteku osemdnevnega zakonskega roka. Prekrškovni organ je s sklepom št. 2240-3717/2015/38 dne 22. 11. 2018 predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, zahtevo za sodno varstvo pa zavrgel.

6Zoper navedeni sklep je pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ posredoval Okrajnemu sodišču v Celju. To se je izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču na Ptuju, ki pa je pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti.

7Vrhovno sodišče je že odgovorilo na vprašanje, ali obstaja v postopku z zahtevo za sodno varstvo časovni trenutek, po katerem se sodišče, ki je prejelo zahtevo za sodno varstvo v reševanje, po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno. Tretji odstavek 59. člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo, kolikor v tem (devetem) poglavju ni drugače določeno, napotuje na smiselno uporabo določb rednega sodnega postopka, ki urejajo pritožbeni postopek. Določbo tretjega odstavka 59. člena ZP-1 pa je po stališču Vrhovnega sodišča treba razumeti tako, da smiselna uporaba določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, glede posameznih vprašanj, ki jih tudi redni pritožbeni postopek posebej ne ureja, zajema tudi uporabo vseh tistih določb rednega postopka, ki se po vsebini in smislu navezujejo tudi na pritožbeni postopek oziroma katerih učinek se po njihovi naravi razteza na pritožbeni postopek kot del rednega sodnega postopka. To pa velja tudi za določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1. Omenjena določba napotuje na smiselno uporabo določb zakona o kazenskem postopku med drugim o glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem in na smiselno uporabo določb kazenskega postopka glede prenosa krajevne pristojnosti. Preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti je v skrajšanem postopku (časovno) omejen do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 436. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadelavanju ZKP). Sodišče se zato po razpisu glavne obravnave ne more več po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno. Določbo drugega odstavka 436. člena ZKP je ob upoštevanju določb tretjega odstavka 59. člena ZP-1 in prvega odstavka 67. člena ZP-1 treba prilagojeno (smiselno) uporabiti tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Navedeno pomeni, da je tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejen.¹

8Iz povzetih podatkov spisa izhaja, da gre v predmetni zadevi za fazo ponovljenega postopka o prekršku, v kateri je treba odločiti o zahtevi za sodno varstvo pravne osebe. O zahtevi za sodno varstvo je pred vrnitvijo zadeve prekrškovnemu organu v nov postopek s strani Vrhovnega sodišča že odločalo Okrajno sodišče v Celju. Zaradi takšnega predhodnega odločanja in ker gre zdaj po razveljavitvi s strani Vrhovnega sodišča za ponovno sojenje o istem prekršku, se Okrajno sodišče v Celju ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 436. člena ZKP po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče odločilo, da je za odločanje v predmetni zadevi krajevno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

¹ VSRS Sklep I Kr 23/2017 z dne 6. 7. 2017.