VSK Sodba I Cp 36/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (od 24.1.2011) dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 928,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec po pooblaščencu. Izpodbija ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da vprašanje tajnosti podatkov, vprašanje zasebnosti in vprašanje posega v čast in dobro ime nimajo nobenega pravnega skupnega imenovalca, na vsako izmed njih je potrebno odgovoriti ločeno in v zvezi z vsakim presojati predpostavke domnevne odškodninske odgovornosti. Sodba vsebuje dva ločena razdelka, pod točko 23 presoja kršitev tajnosti podatkov in poseg v zasebnost tožnika, pod točko 40 pa poseg v čast in dobro ime tožnika. Ne glede na to v nadaljevanju prihaja sodišče pri obrazložitvi samo s sabo v nasprotje ter navedeni ločeni vprašanji medsebojno prepleta iz tega pa izpeljuje napačne zaključke. Pritožba se strinja z oceno sodbe v točkah od 29 do 33, da o tajnosti podatkov ne moremo govoriti, saj je bilo o tožniku obširno poročano v medijih, kot tudi v tretjem vmesnem poročilu, vse pred domnevno spornimi izjavami. V tem kontekstu je nerazumna in nelogična nadaljnja pravna ocena v 34., 38. in 39. točki obrazložitve, da je kljub temu, da toženec že pojmovno ni mogel razkriti nobenega tajnega podatka o tožniku, vseeno posegel v njegovo zasebnost. Sodišče navaja, da toženec, sicer z imenovanjem tožnika z imenom in priimkom ni posegel v njegovo zasebnost, da pa je to storil s tem, ko je ponovno navedel njegovo zaposlitev in da se tretje vmesno poročilo nanaša nanj. Takšni razlogi so pravno nelogični in nerazumni, v nasprotju sami s sabo (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Nekaj kar je bilo že javno znano, kar je v absolutnem interesu javnosti (kako se porablja javni denar in to celo za domnevno nezakonita ravnanja) in kar v celoti sledi trojnemu testu ESČP nikakor ne more poseči v zasebnost tožnika. Že pojmovno je nemogoče, da bi toženec lahko posegel v zasebnost tožnika. Toženec ni razkril, da je oseba, ki se omenja v poročilu, tožnik. Ne drži, da je toženec kot nek edini uradni vir potrdil, da je bil tožnik uslužbenec S.. Obstoj vladne skupine za nadzor S., takratno ministrovo poročilo na seji vlade, navajanja predsednika vlade itd, vse jasno kaže, da ni šlo za objavo nekih novinarskih anonimk, ki bi jim toženec dal legitimnost. Tožnika sta kot nekdanjega uslužbenca S. že pred tem omenjala poslanca F.K. in T.S.. Toženčeve izjave ne morejo biti v ničemer sporne, saj so temeljile na dejstvih, ki so temeljila na uradnih dokumentih oziroma ugotovitvah uradnih organov. Nečesa kar je splošno znano ni mogoče še enkrat razkriti javnosti, še manj pa s tem posegati v tajnost in zasebnost tožnika. Toženec ne more poseči v zasebnost, ki jo tožnik v tem delu ni več imel. Tožnik ni mogel pridobiti nazaj svoje zasebnosti v tem delu v času, ko je sporne izjave o njem podal toženec. Pritožba zaključuje, da manjka temelj odškodninske odgovornosti.

Toženec ne soglaša s pravno oceno prvostopenjskega sodišča, da se z neupravičeno uporabo tajnih podatkov lahko poseže v zasebnost in čast in dobro ime posameznika. Pojem zasebnosti, časti in dobrega imena ni enak pojmu tajnosti. Da je prišlo do posega v zasebnost v čast in dobro ime zaradi kršitve tajnosti je oksimoron in pravni nesmisel. Nepravilna je argumentacija sodišča v 41. in 54. točki. Pritožba označuje argumente sodišča (v točkah 48 do 53) za pravno zmotne in netočne. Pravna ocena je celo v nasprotju z napotki in sodbo višjega sodišča z dne 17.2.2015, ki je domnevno napačno pravno oceno prvostopenjskega sodišča vezalo na vprašanje zasebnosti in tajnosti. Višje sodišče ni dalo napotka, da se glede časti in dobrega imena tožnika odloči drugače.

Ne drži, da naj bi toženec tožnika dne 15.7.2010 prvič javno povezal z vsebino tretjega vmesnega poročila o delovanju S.. Sodišče v tem delu prihaja samo s seboj v nasprotje. Pritožba se sklicuje na 32. točko obrazložitve. Toženec je bil v tistem času poslanec in predstavnik ljudstva, ki že po svoji naravi ne predstavlja nikakršen uradni vir, saj poslanci zgolj razpravljajo o zadevah, ki so v interesu javnosti oziroma o zadevah, ki so na posamezni seji na dnevnem redu, nikakor pa državni zbor ni sodna ali druga institucija, ki bi lahko dajala uradne zaključke in pravnomočno ugotavljala določena dejstva. Nepravilna je argumentacija v 48. in 52. točki sodbe, da naj bi toženec s svojo sporno izjavo prekoračil kriterije nujnosti, sorazmernosti in primernosti. Sodišče napačno vrednoti te kriterije in jih napačno aplicira na predmetni primer. Sporna izjava ima dva dela: v prvem je toženec povzel vse, kar je bilo v javnosti že prej znano o tožniku, in sicer da je tožnik povezan z ustanovitvijo spornega podjetja V. d.o.o. Gre za javno povzemanje ugotovitev državnih organov, ki so jih pred 00.00.2000 objavili številni mediji. Že pojmovno ni mogoče govoriti o razžalitvi in posegu v čast in dobro ime. V drugem delu izjave "iz sporočila izhaja, da so bila takrat odtujena znatna sredstva verjetno tudi oprema in seveda pridobljena nekatera znanja in informacije, ki bi lahko pomenile potencialno nevarnost za uporabo v nezakonite namene" pa je šlo za njegovo mnenje in stališče o ugotovljenih nepravilnostih v S..

Pritožba povzema razloge iz 50. točke obrazložitve (da je imel toženec upravičen razlog verjeti, da je podan utemeljen sum, da so bila preko družbe V. nezakonito odtujena sredstva S., ker je to pisalo v zgoraj citiranih poročilih vladne delovne skupine za oceno dela S. in poročilu o delu komisije za nadzor O., torej poročilih državnih organov, na katera se je lahko zanašal tudi zato, ker je vedel, da so bili na podlagi le-teh sproženi ustrezni postopki) in zatrjuje, da je nesmiselno in v nasprotju s takšno argumentacijo nadaljnje navajanje sodišča, da naj bi toženec kljub temu posegel v čast in dobro ime tožnika, med drugim tudi zato, ker zgoraj navedeni postopki še niso bili zaključeni s pravnomočno sodno odločbo. Gre za argumentacijo, ki je v nasprotju s sodno prakso in ESČP. V predmetnem primeru je izpolnjen tako imenovani trojni test ESČP, ki ga je sodišče v sodbi napačno apliciralo na predmetni primer. V predmetnem primeru gre za temo, ki je absolutno javnega pomena. Sodna praksa Ustavnega sodišča RS, kot tudi sodna praksa ESČP kot osrednje kriterije glede navedenih posegov postavljata javni interes po objavi in strokovnost poročanja o zadevi. Ta vključuje dobro vero, ki je izkazana takrat, kadar tisti, ki izjavo poda, verjame oziroma lahko utemeljeno domneva, da so podatki, ki jih podaja, resnični. Uporaba javnih sredstev za osebne namene in neupravičeno prisluškovanje takratnemu predsedniku Urada za intelektualno lastnino sta tematiki, ki sta bili v tistem trenutku absolutno zanimivi za javnost.

Pritožba zatrjuje, da so dejstva, da je državni tožilec umaknil obtožbo tožnika brezpredmetna, saj je morebitno odškodninsko odgovornost potrebno presojati na podlagi okoliščin, ki so bile znane v času, ko je toženec podal izjavo. Sporni stavek toženca se je nanašal na temo, ki jo je javnost poznala, bila je v njenem interesu, toženec pa ni podal nobene izjave oziroma ničesar s čimer bi javnost že ne bila seznanjena. Toženec ni prestopil meje sorazmernosti med škodo in javnim interesom. Takšna izjava je bila nujna v demokratični družbi. V takšnih okoliščinah svoboda izražanja pretehta nad osebnostnimi pravicami tožnika. To velja tudi v primeru v kolikor poročilo vladne delovne skupine in ostale ugotovitve državnih organov ne bi obstajalo. V tem primeru je obstajalo. Toženec ne samo da je imel svoje utemeljene razloge za domnevno sporno izjavo, da je slednjo podal, celo razpolagal je s poročilom, ki je njegovo izjavo neposredno potrjevalo. Od posameznika, ki izraža svoja mnenja, stališča in sodbe v zadevah javnega pomena ni mogoče zahtevati, da vsako od svojih trditev dokaže.

Toženec opozarja še, da je protipravnost dejanja, ki sicer lahko pomeni razžalitev, izključena tudi, če je to dejanje storjeno pri opravljanju kakšne družbene dejavnosti in se pri tem sklicuje na dejstvo, da je takrat opravljal družbeno dejavnost poslanca državnega zbora RS. Dodaja še, da razprave na seji DZ RS z dne 00.00.2000 ni sprožil sam, zahtevali so jo poslanci ZARES, toženec je na seji zavaroval integriteto S. in tožnika. Toženec ni bil predstavnik državnega organa, temveč poslanec v parlamentu, katerega naloga in funkcija je, da javnost opozarja na zadeve, ki so v javnem interesu. Dejstvo, da je toženec bil poslanec ne pomeni, da ne sme podajati svojih stališč, mnenj in prepričanj. To bi veljalo tudi v primeru, če bi bil toženec dejansko državni organ oziroma predstavnik državnega organa. Sodišče določene kriterije, predvsem pa kriterij nujnosti, razlaga napačno. Ključno je, ali je toženec podal izjavo, ki je bila v javnem interesu in ali je bila podana sorazmernost med njegovo izjavo in domnevnim posegom v osebnostne pravice tožnika. Po mnenju toženca je bilo tem kriterijem zadoščeno. Pritožba povzema obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 297/2010 z dne 23.6.2011.

Pritožba graja tudi višino prisojene odškodnine. Trdi, da tožnik ni izkazal duševnih ali kakšnih drugih bolečin, ne z listinskimi dokazi ne s pričami niti ne s svojo lastno izpovedbo. Tudi če jih je trpel, niso mogle biti posledica izjave toženca. Sodišče bi moralo, v kolikor bi bila vzpostavljena vzročna zveza, razmejiti in obseg škode, ki je tožniku nastal zaradi domnevno spornega ravnanja toženca in škodo, ki je bila posledica predhodnih izjav in poročanja o tej zadevi. Sklicuje se na 186. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, pri čemer sodišče ni nikjer pojasnilo, kolikšen znaša del, ki naj bi ga povzročil toženec. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, kolikšen del prisoja tožniku po temelju iz naslova posega v zasebnost in kolikšen del zaradi posega v osebnostne pravice (čast in dobro ime). Tudi v zvezi s tem pritožba očita prvostopenjskemu sodišču kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prepričan je, da tako odmerjena odškodnina v vsakem primeru odstopa od redne sodne prakse v podobnih primerih in je previsoka.

3Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preučilo argumente pritožbe, a ga niso prepričali.

6Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju izčrpno odgovorilo na vse pravno relevantne argumente toženca, s katerimi je nasprotoval odškodninskemu zahtevku tožnika. Sodba ima jasne razloge o tem, zakaj je toženec odškodninsko odgovoren tožniku, zato so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba s pavšalno pritožbeno grajo ni izpodbila, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

7Tožnik ni javna oseba, toženec pa ni novinar. Tožnik je bivši uslužbenec S., ki predvsem zaradi narave svojega dela ni nastopal v javnosti. Javnost je zvedela zanj, ko so mediji poročali o njegovem delu in razmerju s S.. Na očitke v zvezi s tem ni smel odgovarjati, ker je bil zavezan k molčečnosti. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo tožniku, da je toženec, kot predsednik Komisije z izjavo, ki jo je podal na nujni seji Komisije nedopustno posegel v njegovo ustavno pravico do zasebnosti in do časti in dobrega imena.

8Ni dvoma, da je bil toženec kot predsednik omenjene Komisije dolžan varovati tajne podatke, za katere je izvedel pri opravljanju funkcije. Dolžan je bil varovati tudi osebne podatke. Podatek o zaposlitvi tožnika pri S. je tak podatek, ki pa je bil po sodbenih ugotovitvah razkrit že prej in ga ni razkril toženec. Da je tožnik bivši uslužbenec S., je bilo v medijih objavljeno že prej. Na spletni strani Vlade RS je bilo objavljeno tretje vmesno poročilo delovne skupine za oceno dela S. na področju financ z dne 00.00.2000, v katerem sicer ni bilo objavljeno ime in priimek tožnika, objavljeni pa so bili določeni podatki, ki so dopuščali identifikacijo tožnika (bivši operativni delavec agencije, ki je bil v agenciji zaposlen do xy.xy.2000...., za katerega je agencija ugotovila, da ima ponarejeno spričevalo..., lastništvo podjetja V. je bilo preneseno na ženo omenjenega delavca pol leta po njegovem odhodu...). Podatki niso bili anonimizirani do te mere, da njegove identitete ni bilo mogoče razkriti. Po objavi tega poročila, so se v medijih pojavili prispevki novinarjev, ki so razkrili identiteto tožnika.

9Vprašanje je, ali je tudi toženec z navajanjem osebnih podatkov o tožniku, ki bi jih moral sam kot predsednik Komisije varovati, pa so bili pred tem že razkriti, posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti. Dejstvo je, da je toženec, ki je razpolagal z zaupnimi podatki, do katerih novinarji niso imeli dostopa, na 7. nujni seji Komisije tožnika (z imenom in priimkom) kot bivšega zaposlenega v S. povezal z ugotovitvami tretjega vmesnega poročila delovne skupine za oceno dela S., njegova izjava, ki je po oceni prvostopenjskega sodišča povzročila škodo tožniku, pa je bila povzeta v medijih. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje da je tudi sam nedopustno posegel v tožnikovo zasebnost. V razlogih sodbe ni zatrjevanih nasprotij, toženec pa jih s svojimi argumenti ni ovrgel. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo, da je prišlo do posega v pravico do zasebnost zaradi kršitve tajnosti, to je konstrukt pritožbe. Dejstvo, da je bila tožba vložena le zoper toženca in ne tudi ostale, ki so posegli v tožnikovo zasebnost, ni pravno relevantno.

10Sporno je tudi, ali je toženec s svojo izjavo posegel v čast in dobro ime tožnika. Pritožba meni da je ključno, ali je toženec podal izjavo, ki je bila v javnem interesu in ali je bila podana sorazmernost med njegovo izjavo in zatrjevanim posegom. Pritožba ni prepričala pritožbenega sodišča, da je bila izjava podana v javnem interesu. Tudi če je imel toženec upravičen razlog verjeti, da je podan utemeljen sum, da so bila preko družbe V. nezakonito odtujena sredstva S., ker je to pisalo v poročilih vladne delovne skupine za oceno dela S. in poročilu o delu komisije za nadzor O., na katera se je skliceval toženec, pa na podlagi teh poročil ni imel utemeljenega razloga verjeti, da se sredstva, ki so bila prenesena na V., uporabljajo v nezakonite namene kot na primer nedovoljeno tajno prisluškovanje in sledenje. Pritožbeno sodišče se strinja, da je z izjavo, ki jo je obravnavalo prvostopenjsko sodišče, posegel v tožnikovo čast in dobro ime. Sodba ima o tem izčrpne razloge, ki jih toženec ni izpodbil. Izražanje mnenj predsednika Komisije in njegove izjave v javnosti pa imajo tudi zato, ker ta razpolaga s številnimi podatki, ki so zaupni, drugačen pomen, kot izjave novinarjev. Zagotovo imajo večjo težo in se v javnosti štejejo za bolj verodostojne. Njegove vrednostne sodbe, ki so povezovale tožnika z afero, so zato predstavljale protipraven poseg v tožnikovo osebnostno pravico. Dejstvo, da je bil toženec tudi poslanec, za odločitev ni relevantno. Upoštevati je potrebno, da je podal izjavo kot predsednik Komisije. Nihče mu ne oporeka pravice da izraža svoja mnenja, vendar pa ne sme nedopustno posegati v pravice drugih.

11V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da je tožnik utrpel škodo in da jo je utrpel prav zaradi ravnanja toženca. Podlaga za te zaključke je v izpovedbi tožnika. Zoper dokazne zaključke pritožba nima ustreznih argumentov. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje solidarne odgovornosti, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 186. člen OZ. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ko je za poseg v osebnostne pravice tožnika iz 35. člena Ustave RS, ki je bil storjen z obravnavano izjavo, odmerilo tožniku enotno odškodnino v skladu z 179. členom Obligacijskega zakonika. Pavšalne in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe na račun višine odškodnine, ki je po mnenju pritožbenega sodišča, primerna (odškodnina ni previsoka, tudi če se upošteva zgolj poseg v čast in dobro ime).

12Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).