VSRS Sodba VIII Ips 443/2008

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 6507710 z dne 4. 7. 2006 in št. 6507710 z dne 20. 9. 2004, ter za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da se je tožnik, ki je sicer invalid III. kategorije s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 28. 10. 1997 dalje, dne 19. 6. 2002 odjavil iz evidence brezposelnih oseb. Ker je nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu vezana na redno javljanje zavodu za zaposlovanje, tožnik od odjave iz evidence brezposelnih oseb do nadomestila ni več upravičen.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločbo št. 6508810 (pravilno: 6507710) z dne 20. 9. 2006 odpravilo, odločbo Območne enotes Nova Gorica št. 6507710 z dne 4. 7. 2006 pa spremenilo tako, da se tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu preneha izplačevati s 4. 7. 2006. Presodilo je, da tožniku pravica do nadomestila ne more biti odvzeta za nazaj, ampak šele z dnem dokončne odločitve tožene stranke.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (s sklepom o popravi) je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 10. 12. 1997 priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 28. 10. 1997 dalje. Po tretjem odstavku izreka te odločbe se nadomestilo plače za čas čakanja izplačuje za mesece, v katerih se zavarovanec redno javlja zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov v mesečnih zneskih za nazaj. Glede na pogoje, ki jih mora zavarovanec izpolnjevati po 123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), je mogoče pravico do navedenega nadomestila plače priznati le, če so hkrati izpolnjeni vsi kumulativno predpisani pogoji, med njimi tudi prijava pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik se je 19. 6. 2002 odjavil iz evidence brezposelnih oseb na lastno željo in od tega dne dalje pogoja za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo ni več izpolnjeval. Zato je bilo s tem dnem izplačevanje nadomestila tudi pravilno ustavljeno. Nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ni trajno pridobljena pravica, poleg tega pa ustavitev izplačila nadomestila ne pomeni hkrati ukinitve te pravice. Tožnik je prenehal izpolnjevati pogoje za izplačilo nadomestila 19. 6. 2002, zato po tem datumu do plačila ni bil več upravičen.

4Revizija je utemeljena.

5Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Po drugem odstavku 188. člena ZPIZ/92 se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje je povezana s statusom nezaposlenosti oziroma vpisom v evidenco brezposelnih oseb, ki jo na podlagi četrte alineje 66. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji) vodi Zavod za zaposlovanje. Obveznost javljanja brezposelnih oseb na zavodu izhaja iz 19. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 17/99 in naslednji). S tem, ko se je tožnik odjavil iz evidence brezposelnih oseb, je dolžnost javljanja prenehala, s tem pa tudi pravice, ki so bile vezane na redno javljanje. Po drugem odstavku 123. člena ZPIZ/92 je pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu vezana na redno (mesečno) javljanje zavodu za zaposlovanje.

7Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 10. 12. 1997 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 28. 10. 1997 dalje. Čas prejemanja nadomestila je bil določen v tretjem odstavku citirane odločbe, po katerem je tožnik upravičen do plačila določenega mesečnega zneska in sicer za mesece, v katerih se redno javlja zavodu za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov. Tožniku pravica do nadomestila tako ni bila priznana za nedoločen čas, ampak samo za posamezne mesece, v katerih se je redno javljal zavodu za zaposlovanje, in v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov. Za čas od 19. 6. 2002, ko se je odjavil iz evidence brezposelnih in se torej ni več javljal na zavodu, mu pravica ni bila priznana, zato vanjo tudi ni moglo biti poseženo. Z odločbo o ustavitvi pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dne 4. 7. 2006 odločba z dne 10. 12. 1997 ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Zato odločba z dne 4. 7. 2006 ne pomeni posega v tožnikovo pravico za nazaj, pač pa gre zgolj za ugotovitev, da tožnik od 19. 6. 2002 dalje ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila.

8V zadevi VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, ne gre za enak primer. V njej je zavzeto stališče o tem, da odločba, izdana v obnovi postopka, lahko učinkuje od prvega naslednjega dne po izdaji in ne za nazaj. V spornem primeru pa odločba z dne 4. 7. 2006 ni bila izdana v obnovi postopka. Izdana je bila zato, ker tožnik od 19. 6. 2002 ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila. Sicer pa je bilo tudi v citirani zadevi odločeno o ustavitvi izplačevanja nadomestila za nazaj, sicer ne za tako dolgo obdobje, kot v spornem primeru, vendar pa brez dvoma za nazaj, saj je bila s sodbo Vrhovnega sodišča spremenjena dokončna odločba tožene stranke z dne 8. 4. 1998 in tožniku priznana pravica do nadomestila plače do 1. 4. 1998. Podlaga za spremembo je bila dne 5. 3. 1998 pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanca.

9Tudi iz nekaterih drugih odločitev Vrhovnega sodišča izhaja, da v podobnih primerih ne gre za retroaktivno veljavnost izdanih odločb oziroma za posege v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj. V zadevi VIII Ips 561/2007 z dne 24. 3. 2009, ki se sicer nanaša na nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije, je tožena stranka ustavila pravico do tega nadomestila za nazaj z dnem, ko je bila rehabilitacija končana, torej z dnem, ko zavarovanec pogojev za prejemanje nadomestila ni več izpolnjeval. Vrhovno sodišče je v tej zadevi soglašalo s presojo nižjih sodišč, da tožena stranka ni odločila retroaktivno, saj je v 119. členu ZPIZ/92 jasno določeno, da zavarovanec pridobi pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo po končani poklicni rehabilitaciji, zato z dnem končanja poklicne rehabilitacije preneha pravica do izplačevanja nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije.

10Po prvem odstavku 275. člena ZPIZ-1 mora oseba, ki je prejela na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih; po tretjem odstavku zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, znesku le tega in načinu povračila. Iz te določbe izhaja, da zavod znesek, ki ga je oseba prejela, ne da bi za to imela podlago v priznani pravici, izterja na podlagi odločbe, s katero se ugotovi, da je prišlo do preplačila v določenem znesku. Posebna odločba, da se izplačilo ustavi, ni predvidena.

11Z izpodbijanima odločbama tožniku pravica do izplačila nadomestila ni bila odvzeta oziroma ukinjena, saj je najkasneje od 19. 6. 2002 sploh ni bilo (iz sodbe sodišča prve stopnje celo izhaja, da se tožnik na zavodu tudi pred tem ni javljal). Zato je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da je z njima poseženo (za nazaj) v tožnikove pravice. Ker je imel tožnik pravico do izplačila nadomestila le za tiste mesece, ko se je javljal na zavodu oziroma ko se upravičeno ni mogel javiti in te pravice od odjave iz evidence brezposelnih ni več imel, njegov zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb ni utemeljen. Pravilno odločitev sodišča prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.