188. člen ZPIZ

S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.

Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence oseb, prijavljenih pri zavodu za zaposlovanje, mu je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo. Nadomestilo, ki ga je prejel po ustavitvi izplačevanja, je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.

Tožniku pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ni bila priznana za nedoločen čas, ampak samo za posamezne mesece, v katerih se je redno javljal zavodu za zaposlovanje in v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov. Za čas od 19. 6. 2002, ko se je odjavil iz evidence brezposelnih in se torej ni več javljal na zavodu, mu pravica ni bila priznana, zato vanjo tudi ni moglo biti poseženo.

Tožnik nima pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se v času, ko naj bi mu bilo to nadomestilo izplačevano, ni javljal in ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje.

Soglasje oziroma volja za prenehanje delovnega razmerja delavca mora biti jasno in nedvomno izražena. Ravnanja tožnika, ki je s podpisom potrdil prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ki je umaknil tožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja. Tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ima zato pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje.

Tožnik je za isto časovno obdobje prejel tako nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev kot plačo. Zmotno je stališče, da bi moral Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vrniti preplačilo tožnikov delodajalec, saj je preveč izplačana nadomestila dobil tožnik, pri čemer je po 275. členu ZPIZ-1 za dolžnost vračanja izrecno zadolžena oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan znesek, do katerega ni imela pravice.

Čeprav je res, da delovno dovoljenje izrecno ni določeno kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila po 123. členu ZPIZ niti po kakšnem drugem členu tega zakona, ne gre prezreti, da je možno delovnemu invalidu to pravico priznati samo pod pogojem iz drugega odstavka 188. člena ZPIZ, ki določa, da se nadomestila plače nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.) bilo ugotovljeno, da tožnik ni mogel biti prijavljen na zavodu kot brezposelna oseba (ker ni imel delovnega dovoljenja, niti brez dovoljenja ni mogel biti iskalec zaposlitve), se revident zavodu ni imel več kaj javljati, zato tudi ni bilo pogojev, določenih v zakonu, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestilo plače.

Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec iz 12. člena ZPIZ (1992) upravičen do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, niso nedvoumne, saj je trajanje izplačevanja vezano predvsem na nastop dela na drugem ustreznem delu oziroma na pričetek dela, nima pa ustreznih določb za primer zavarovanca iz 12. člena ZPIZ. Kljub temu je treba vprašanje izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev reševati v okviru institutov ZPIZ, na pa z instituti zakona, ki ureja status brezposelnosti in pravice iz tega naslova. To ne glede na to, da primera, kot je obravnavan, določbe 16. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadlj.) sploh ne pokrivajo, saj za brezposelno osebo štejejo iskalca zaposlitve, ki ni lastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja. Ker tožnik v letu pred prijavo na zavod ni bil lastnik podjetja, ampak je to postal kasneje, zanj te določbe ne moremo uporabiti. Možno je smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena ZPIZ,

Izrek sodbe, ki zavrača razveljavitev obeh upravnih odločb iz predsodnega postopka in hkrati posega in razveljavlja del drugostopenjske odločbe, je nejasen oz. sam s seboj v nasprotju in hkrati v nasprotju z razlogi sodbe ter listinsko dokumentacijo, saj ni niti razčiščen obseg in s tem predmet izpodbijane tožbe.

Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94), zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje, se revident zavodu ni bil več dolžan javljati, zato tudi ni bilo pogojev, da bi se mu izplačevalo sporno nadomestila plače.

Ker je po ugotovitvah zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje, ni bilo več razloga, da bi se revident javljal zavodu, zato tudi ni bilo več pogojev za izplačevanje nadomestila plače.