VSRS Sodba XI Ips 9146/2009 (XI Ips 117/2009)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 9146/2009 zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik dne 11.12.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi in obdolženca izpusti na prostost.

3Vrhovna državna tožilka meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj je policija ob pridržanju ravnala v skladu z določbami 157. člena ZKP in je obdolženca poučila o njegovih pravicah, potem pa je v skladu s četrtim odstavkom tega člena zaslišanje odložila za predviden čas. Sodišče je ustrezno obrazložilo tako obstoj utemeljenega suma kot tudi obstoj pripornega razloga in sorazmernost izrečenega ukrepa, ostale navedbe zahteve pa se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Zahteva za varstvo zakonitosti, ki v večjem delu predstavlja ponovitev pritožbenih navedb, najprej na strani 2 in 3 graja postopek policijskega pridržanja in zatrjuje, da je bila obdolženemu kršena ustavna pravica do zagovornika, saj mu ta ni bil postavljen, čeprav bi pravičnost to terjala. Iz odločbe o pridržanju izhaja, da je bil obdolženi ob odvzemu prostosti poučen o svojih pravicah po 4. členu ZKP ob 7.40 uri, pri čemer je zahteval odvetnika. O pridržanju je bila obveščena odvetnica B.K., ki pa na policijo ni prišla. Iz uradnega zaznamka o izjavi obdolženega je razvidno, da so policisti zbiranje obvestil od obdolženega začeli ob 11.00 uri, iz česar je mogoče ugotoviti, da je bila spoštovana določba četrtega odstavka 157. člena ZKP in zatrjevana kršitev ni podana, kot je pravilno odločil že zunajobravnavni senat ob odločanju o pritožbi.

7Navedbe zahteve o tem, kdaj je bila dejansko obdolženemu odvzeta prostost, predstavljajo nedopusten razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato zahteva z njimi ne more uspeti, tudi sicer pa zahteva ne pojasni, kako naj bi ta zatrjevana nepravilnost vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora. Ugotovitev točnega časa odvzema prostosti je namreč pomembna zaradi določitve dopustnega časa trajanja pripora, na zakonitost odreditve pa nima vpliva, saj je ta odvisna od obstojev pogojev za pripor (utemeljen sum, priporni razlog in neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi).

8Nedopusten razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi vse obširne navedbe zahteve v zvezi z obstojem utemeljenega suma na straneh 3, 4 in 5, katerega obstoj želi vložnik izpodbiti z izpostavljanjem domnevnih nasprotij v izpovedbah oškodovancev Z. in R.V. ter prič.

9Vrhovno sodišče se strinja z razlogi pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor tudi neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Ugotovljeno je namreč bilo, da je obdolženi v obravnavanih dogodkih trikrat kršil prepoved približevanja, izrečen z odredbo PP Žalec z dne 15.11.2009, pri čemer je prepoved približevanja kršil že pred tem in sicer neposredno po tistem, ko mu je bil ukrep odrejen. Zoper obdolženca že teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pri čemer dejstvo, da se mu očita storitev kaznivega dejanja na škodo druge oškodovanke za odločitev v tej zadevi ni pomembna, kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za dalj časa trajajoče in stopnjujoče se verbalno in fizično nasilje obdolženca nad oškodovanko, pri čemer obdolženca od izvajanja teh dejanj ni odvrnil niti izrečen ukrep prepovedi približevanja, kar kaže na njegovo veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper oškodovanko (tega zaključka ne spremeni niti sicer pravilna navedba zahteve, da so v spisu podatki o nasilju šele od meseca novembra dalje in ne, kot očitno pomotoma zapiše sodišče, že od meseca septembra). Sodišče je ocenilo, da kakšen drug ukrep ne bi bil primeren za odpravo ponovitvene nevarnosti, zato je odreditev pripora ocenilo kot nujno za zagotovitev varnosti oškodovancev ter kot sorazmerno. Zaključkov o obstoju pripornega razloga in sorazmernosti ukrepa ne morejo omajati navedbe zahteve, ki deloma predstavljajo razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (v delu, kjer zahteva navaja, da se obdolženi nima namena vračati na dom, saj ima urejeno bivanje v Ljubljani pri prijateljici) deloma pa nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki sodišča o obstoju pogojev za pripor, katerim pa Vrhovno sodišče pritrjuje.

10Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih lahko zahteva uspe, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.