VSL Sodba II Kp 80485/2010

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Odločilo je o stroških kazenskega postopka, oškodovano družbo C. d.d. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo je obtoženčev zagovornik predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji navedb pritožbe in razlogov sodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sicer pravilna, toda iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe utemeljilo na 3. točki 358. člena ZKP, ker je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi ocene dokazov presodilo, da obtožencu ni mogoče s standardom gotovosti očitati direktnega naklepa do preslepitve oškodovane družbe, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče sicer istovrstno odločitev sprejeti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Dejanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, namreč nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja niti ne izpolnjuje znakov katerega drugega kaznivega dejanja.

6Po ustaljeni sodni praksi mora opis kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obtoženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obtoženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Sprejeta je tudi razlaga, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obtoženčeve pravice do obrambe. Sodna praksa je bogata ravno s primeri presoje zadostne konkretiziranosti zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Po pregledu le-te, kot ga je opravilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, je mogoče povzeti, da je do sprejema zgoraj navedene sodbe za konkretizacijo očitka preslepitve lahko zadostovala že gola zaveza in/ali zagotavljanje oz. obljubljanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo, sploh v skupnem vrednotenju z abstraktnim zakonskim stanom. S sprejemom prej omenjene sodbe VS RS pa se je sodna praksa izrecno spremenila. Preslepitev v smislu izvršitvenega ravnanja storilca kaznivega dejanja poslovne goljufije je namreč pomensko odprt pojem, ki – če ni dovolj določno napolnjen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami obravnavanega primera – vedno ne omogoča jasne razmejitve med kaznivim dejanjem in civilnopravnim razmerjem (tj. običajna neizpolnitev pogodbenih zavez). Ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila izvršena, omogočajo sklepanje o obstoju preslepitve in preslepitvenega namena storilca, in s tem jasno razmejitev od nekaznive neizpolnitve obveznosti. Če je mogoče opis dejanja različno razlagati in je za pravo razumevanje vsebine izvršitvenega ravnanja potrebno še poznavanje drugih okoliščin posla oz. načina njegovega izvajanja, morajo biti tudi te okoliščine navedene v tenorju obtožnega akta.

7Kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega velika premoženjska škoda. Izvršitveno ravnanje storilca ima naravo preslepitvenih ravnanj, ki imajo za posledico preslepitev oz. zmoto oškodovanca, zaradi katere slednji stori nekaj v škodo svojega premoženja, česar sicer ne bi. Preslepiti drugega pa v smislu izvršitvenega ravnanja poslovne goljufije pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali drugo osebo pustiti v zmoti o obstoju oz. neobstoju določenih okoliščin, te okoliščine pa govorijo o tem, ali bodo obveznosti iz sklenjene pogodbe ali posla izpolnjene. Opis izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, mora torej navajati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče določno sklepati, da so bila storilčeva aktivna ravnanja ob sklenitvi posla ali tekom njegovega izvajanja, prazna in neresnična (lažna), zamolčanje oz. prikrivanje kot opustitveno ravnanje pa izvršeno v takšnih okoliščinah, da se je storilec zaradi njih zavedal, da pogodbeni stranki kljub pogodbeni zavezi ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti.

8Preslepitveno ravnanje obtoženega A. A., kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ni ustrezno konkretizirano, saj omogoča več različnih razlag, od katerih je preslepitvi oškodovane družbe enako verjetna tudi tista, da je bila družba B. d.o.o. v inkriminiranem obdobju le kratkotrajno nelikvidna, nič pa ni znanega o dejanski ekonomsko-poslovni situaciji te družbe, iz katere bi bilo utemeljeno sklepati na zavest obtoženca (preslepitev oz. preslepitveni namen), da z uporabljanjem „M“ kartic na bencinskih servisih C. izvršuje nakupe goriva, cestnin in drugega, česar družba B. d.o.o. ne bo mogla plačati.

9Obtožencu se očita, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil „šele“ tekom izvajanja pogodbe s C., in sicer z opustitveno izvršitveno obliko, saj naj bi „ob uporabi kartic oz. izročanju v uporabo drugim prikrival“, da „računov v zvezi s temi nakupi ne bo mogel poravnati“. Opis preslepitvenega ravnanja v nadaljevanju konkretnega dela opisa sicer ni povsem vsebinsko izvotljen, saj se obtožencu očita prikrivanje „finančnih težav pri poslovanju“, zaradi katerih „sredstva na transakcijskih računih družbe niso zadoščala za plačilo“, kar do določene mere izpolnjuje očitek prikrivanja, da obveznosti do C. ne bodo mogle biti izpolnjene, vendar pa kljub takemu opisu še vedno niso znane konkretne okoliščine ekonomsko-poslovne (ne)stabilnosti družbe B. d.o.o., na podlagi katerih bi bila mogoča jasna razmejitev od le običajne neizpolnitve pogodbenih zavez. Inkriminirano je namreč relativno kratko obdobje dveh mesecev in pol (od sredine avgusta 2006 do konca oktobra 2006), v katerem je obtoženec sam ali preko v družbi zaposlenih voznikov ob vožnjah in na C. bencinskih servisih z uporabo M-plačilne kartice nakupil za skupno 133.095,59 EUR goriva, cestnin in drugega. Ta podatek o preslepitvenem ravnanju obtoženca ne pove ničesar, ker ga ni mogoče primerjati z določnimi dejstvi o sredstvih na transakcijskih računih družbe B. d.o.o., zgolj navedba v opisu, da ta „niso zadoščala za plačilo“, pa tega pomisleka ne odpravlja; še vedno je namreč možna razlaga, da je bilo sredstev na transakcijskih računih le nekoliko manj od skupnega inkriminiranega zneska, hkrati pa ni znanega nič o tem, zakaj bi družba B. d.o.o. ne mogla z zamudo vseeno poravnati celotnega zneska nakupov oz. sredstev za to priskrbeti z unovčenjem svojega (drugega) premoženja ali se dogovoriti za drugačne pogoje izpolnitve obveznosti, kar so za kapitalsko družbo vse razumne predpostavke poslovanja. Navedba v opisu, ki izvršitveno ravnanje obtoženca umešča v obdobje, ko je imela družba B. d.o.o. „finančne težave pri poslovanju“, prav tako ne dodaja k jasnosti in določnosti preslepitve, saj so finančne težave po eni strani lahko le prehodne narave in je njihova posledica zgolj kratkoročna nelikvidnost družbe, kar pomeni, da so tovrstne težave odpravljive še tekom izvajanja posla, po drugi pa lahko predstavljajo že insolventnost družbe v obliki prezadolženosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti.

10V obravnavanem primeru bi bilo za pravo razumevanje obtožencu očitanega ravnanja v opisu kaznivega dejanja nujno potrebno poznavanje še drugih okoliščin, ki jih je pritožbeno sodišče primeroma izpostavilo v prejšnji točki, konkretno pa jih je v pritožbi analizirala državna tožilka. Gre za podatke o prilivih in odlivih družbe B. d.o.o. na dveh transakcijskih računih ter o izvršbah na podlagi sodnih sklepov, saj ti omogočajo primerjavo prihodkov družbe v inkriminiranem obdobju z višino nakupov z C. plačilnimi karticami, posledično pa tudi določno opredelitev (ne)likvidnega in/ali (in)solventnega stanja družbe, in to v obdobju, širšem od inkriminiranega. Znani so bili tudi podatki FURS o tem, ali in v kakšnem obsegu je družba B. d.o.o. v relevantnem obdobju izpolnjevala davčne obveznosti in obveznosti do delavcev v delovnih razmerjih. Iz vsebine spisa in navedb pritožbe poleg teh izhaja tudi podatek, da si je obtoženec v oktobru 2006 za plačilo dela dolga do oškodovane družbe od D. D. izposodil zajetno višino denarnih sredstev. Da bi opis obravnavanega kaznivega dejanja zadostil zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve v smislu izvršitvenega ravnanja, bi moral vsebovati najmanj takšno sintezo analize dejanskih okoliščin, kot jo je v pritožbi predstavila državna tožilka, da bi na njeni podlagi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da je obtoženec oškodovani družbi ob uporabljanju njenih plačilnih kartic v nasprotju z ustaljeno in dobro poslovno prakso zamolčal oz. prikril, da opravljenih nakupov kljub ob sklenitvi posla dani zavezi ne bo mogel poravnati. Ravno to je tisti razlikovalni element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Ker opis obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja tega ne vsebuje, bi moralo sodišče prve stopnje oprostilno sodbo izreči na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, saj opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije niti katerega drugega kaznivega dejanja.

11Glede na razloge odločitve pritožbeno sodišče navedb pritožbe, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ni presojalo. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP.