VSL Sodba II Cp 2568/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.427,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Sicer se v preostanku pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.826,01 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je uvodoma s sklepom dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki v roku 15 dni plača 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 ter odškodnino v obliki mesečnih rent v obdobju od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 po 395,83 EUR mesečno na način, kot je razvidno iz II. točke izreka (II. točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravde stroške v znesku 3.502,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Po vložitvi pritožbe je tožnik pravočasno vložil tudi njen popravek oz. dopolnitev. Tožnik uvodoma povzema stanje zadeve. Poudarja, da mu je sodišče priznalo določeno odškodnino oz. mesečno rento (razen glede stroškov), a ne v tistem delu zahtevka, ki se je nanašal na dohodek od poslovodje. Za ta del zahtevka tožnik po uvedbi stečaja zoper stečajnega dolžnika pravdnega postopka ni več nadaljeval, saj je iz poročil stečajnega upravitelja izhajalo, da dolžnik ne razpolagala niti s toliko premoženja, da bi lahko poplačal priviligirane terjatve, med katere pritožnikova ni spadala. Tožnik obsežno utemeljuje bistvene kršitve določb postopka z navajanjem spisovnih listin in drugih okoliščin (mnogotere razveljavitve, vmesne sodbe, urgence, dopisovanja, postavitve izvedencev, itd.), s čimer utemeljuje zaključek, da ni problematično le obdobje petih let, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Hkrati dodaja, da obstaja nasprotje med razlogi, saj sodišče tožniku ni priznalo škode v obliki stroškov postopka, odmerjenih s sklepom z dne 14. 1. 2011, čeprav je hkrati navedlo, da je prisodilo tisti del zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno že odločeno pred dolžnikovim stečajem. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je bila njegova pravica do sojenja v razumnem roku še toliko bolj kršena v primeru razlike do dohodka poslovodje. S tem, ko sodišču do uvedbe stečaja še ni uspelo odločiti tudi o tem delu zahtevka, je izkazano, da je bil tedaj zaostanek še večji kot prej. S tem se mu tudi ni priznala odškodnina do povrnitve celotne škode. Kršeno je bilo tudi insolvenčno pravo, saj stečajna masa ni zadoščala niti za poplačilo priviligiranih terjatev, med katere tožnikova ni spadala, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi tožnik zoper stečajnega dolžnika nadaljeval postopek, odškodnine v vsakem primeru ne bi več mogel izterjati. Pritožnik je izgubil tako tisti del odškodnine, ki se je nanašal na že dosojeno terjatev, kot tudi tisti del, o katerem sodišče vse do uvedbe stečaja še ni uspelo odločiti. Za škodo odgovarja tisti, ki je situacijo povzročil. Tožnik je zaradi nesreče v letu 1983 doživel kar dva škodna dogodka. S prvim je izgubil svoje zdravje, z drugim pa, zaradi spornih ravnanj sodišča in sojenja v nerazumno dolgem roku, tudi svojo pravico do odškodnine. Nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki se nanaša na razliko v dohodku do plače poslovodje, ki je sodišče niti ni ugotavljalo in ni izvajalo dokazov. Tožnik je imel resen namen nadaljevati šolanje tudi za poslovodjo. Pri tem pa se sklicuje na izvedenski mnenji B. P. in S. L.

3Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper ugodilni del in odločbo o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je kršitev določb postopka podana s tem, ko je sodišče navedlo, da ni moglo upoštevati zneska 10.071,19 EUR, ker tožeča stranka ni delno umaknila tožbe oz. toženka ni uveljavljala, da je terjatev v tem delu prenehala in ni predlagala dokazov v smeri preverbe. Toženka je podala obrazložen ugovor glede višine, saj je ves čas ugovarjala, da vse do zaključka stečajnega postopka višina škode ni in ne more biti znana. Prav tako je dopolnila navedbe, da je evidentno, da je/bo tožnik vsaj delno poplačan iz stečajne mase. To dejstvo pa izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca B. P. To dejstvo je tekom postopka priznal tudi tožnik, ko je navedel, da skrčuje zahtevek. Zato bi prvostopenjsko sodišče moralo šteti ugovor tožene stranke za utemeljen in tudi za ta znesek zavrniti tožbeni zahtevek. Toženka vztraja pri tem, da je bila odločitev sodišča preuranjena, saj stečaj nad dolžnikom še ni zaključen in še vedno obstaja možnost, da bo prejel kakšno plačilo. Tožnik višine škode ni dokazal, kar je tožena stranka grajala, sodišče pa se o tem ni izjavilo. Tožnik bi lahko z zavarovanjem svojega zahtevka iz naslova zapadlih in bodočih rent dosegel ustrezno poplačilo že tekom postopka oz. bi si v stečaju zagotovil boljši vrstni red poplačila. Poleg tega pa bi tožnikov pooblaščenec s svojo vlogo lahko prispeval, da bi se postopek hitreje zaključil. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, da bi se sodišče opredelilo do navedenih dejstev. Glede dejanskega stanja toženka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča glede poteka samega postopka. Enako ne temu, da je bil edini večji zastoj, ko sodišče ni obravnavalo zadeve, v obdobju od leta 2000 do 2005. Napačen je zaključek, da gre za odstop od običajne metode dela, sodnikove dolžnosti in profesionalne skrbnosti. Šlo je za kadrovsko podhranjenost sodišč, reformo sodstva in posledične zaostanke. Na pravdnem oddelku sodišča v Slovenskih Konjicah je deloval le en sodnik, ki je imel veliko število zadev. Zato sodnikovo ravnanje ni odstopalo od običajne metode dela, niti od profesionalne skrbnosti in ne gre za protipravno ravnanje sodišča. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker tožnik ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel na voljo za preprečitev nastanka škode. Dolžan je bil storiti vse, da bi se preprečil nastanek škode oz. da bi poskrbel, da bi bila škoda čim manjša. Tožnik ni vložil nobene prošnje, zahteve, urgence ali nadzorstvene pritožbe, kar je omogočal Zakon o sodiščih še pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Tožnika je zastopal odvetnik, zato bi lahko dosegel pospešeno obravnavo. Ker tega dejstva sodišče ni ugotavljajo, je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja glede toženkinega ugovora, da bi moral ustrezno zavarovati terjatev. Iz enakih razlogov utemeljuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Odškodninska odgovornost države je sekundarne narave. Če sodišče ne bi sledilo toženki, bi moralo odločiti o ugovoru glede tožnikovega soprispevka, ki bi znašal vsaj polovico. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi glede višine škode. Napačno so prisojene obresti, saj je toženka izrecno nasprotovala zahtevku od dneva zapadlosti do plačila. Toženka ni dolžna plačati dosojenih zakonskih zamudnih obresti do 30. 9. 2010. Napačna je odločba o stroških. Sodišče ni imelo razlogov, da je uspeh tožnika razdelilo po temelju in po višini. Zadevo je obravnavalo enotno, dokazni postopek pa je bil namenjen izključno ugotavljanju višine in s temeljem niso nastali nobeni posebni stroški. Tožnik je po zvišanju zahteval 318.431,88 EUR, uspel je s 57.632,54 EUR, kar predstavlja 18 % uspeh in ne 35 %. Toženka je tako upravičena do povračila 82 % potrebnih pravdnih stroškov.

4Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in zavrnili pritožbene navedbe.

5Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6Toženka utemeljeno graja stroškovno odločbo, ki ne sledi načelu pravdnega uspeha. Sicer pa v preostanku njena in v celoti tožnikova pritožba nista utemeljeni.

7Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.

Okoliščine zadeve

8Tožnik zahteva odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Gre za dalj časa trajajoč pravdni postopek, ki je tekel pred sodiščem v Celju oz. v Slovenskih Konjicah, in sicer vse od leta 1985 dalje. Tožnik je v spornem pravdnem postopku vtoževal odškodnino zaradi nesreče iz leta 1983. Postopek je bil za tožnika najprej delno pravnomočno zaključen v letu 2011, nato pa v preostanku še leto dni pozneje, ko je torej skupaj potekal že več kot 25 let. Tožnik zahteva povrnitev tiste odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku iz leta 1983 in je zaradi dolgotrajnega postopka ni uspel izterjati od tožene stranke, kot gospodarske družbe, ki je s februarjem 2011 pristala v stečaju, pri čemer je bila insolventna že vse od septembra 2010.

Dosedanji potek postopka

9V obravnavani zadevi gre za ponovljeni postopek, in sicer pred sodiščem druge stopnje.

10Tožnik je sprva zahteval 167.853,12 EUR, nato je zahtevek povišal na 318.431,88 EUR. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 3165/2012-III delno ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 in mesečno rento v obdobju med 25. 5. 2010 in 30. 9. 2010 v višini 395,83 EUR mesečno s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov. V preostanku je tožnikov zahtevek zavrnilo.

11Po pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje ob prvem sojenju s sodbo II Cp 1370/2016 zavrnilo tožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbi toženke tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Kot odločilno je ocenilo, da toženka v obdobju petletnega zastoja ni mogla pričakovati, da bo dolžnik postal insolventen, zato škoda, ki naj bi nastala prav zaradi insolventnosti, ni bila v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravno opustitvijo toženke. Nekajletni zastoj v postopku tudi ni bil odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve je bila dolžnikova insolventnost, ki pa ni izhajala iz toženkine sfere. Ob tem je dodalo še, da tožnikova terjatev tudi še ni zapadla, saj stečajni postopek še ni bil zaključen.

12Zoper takšno odločbo je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 157/2017 ugodilo. Vrhovno sodišče je opisano stališče sodišča druge stopnje ocenilo kot materialnopravno napačno. Navedlo je, da je oškodovancu uspelo dokazati, da bi ob pravočasnem sodnem odločanju uspel izterjati dolgovani znesek, saj bi se postopek končal kar nekaj let prej, preden je dolžnik zašel v stanje insolventnosti in nato v stečaj. Do nezmožnosti poplačila v stečaju torej ne bi prišlo, če pravica do sojenja v razumnem roku ne bi bila kršena. Nezmožnost države, da bi o odškodninskem zahtevku odločila v razumnem roku, je bila nujni pogoj za tožnikovo škodo. Pri tem pa je opozorilo, da je bila zaradi zmotnega materialnopravnega stališča toženkina pritožba neizčrpana.

13Vrhovno sodišče RS je tako razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju sodišče druge stopnje v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS znova odloča o pritožbah proti izpodbijani sodbi.

Glede razlogov sodbe

14Sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijana sodba pravilna, kvalitetno in ustrezno obrazložena ter temelji na prepričljivi oceni oz. razlogih, ki jih pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo relevantno dejansko stanje, o odločilnih dejstvih navedlo jasne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo in podalo prepričljive zaključke tako glede temelja kot tudi višine priznane odškodnine.

15Sodišče prve stopnje je skozi specificiran kronološki prerez celotnega postopka natančno predstavilo in ovrednotilo vse njegove relevantne okoliščine oz. faze, pri čemer je upoštevalo tako postopanje sodišča kot ravnanja tožnika (npr. vložene pritožbe, itd.). Ključna je ugotovitev, da je bil v spornem pravdnem postopku kar petletni zastoj, in sicer v obdobju med letoma 2000 in 2005, ko sodišče zadeve sploh ni vsebinsko obravnavalo. Ocenilo je, da takšno postopanje predstavlja odstop od običajne metode dela oz. sodnikove dolžne profesionalne skrbnosti. Posledično bi se moral postopek končati že v juniju 2007, torej tedaj, ko bi tožnik od svojega solventnega dolžnika še lahko izterjal prisojeno odškodnino. S tega vidika je med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem toženke podana vzročna zveza. Vendar se tak zaključek nanaša le na terjatev, ki je bila tožniku pravnomočno že prisojena, ne pa tudi na tisti del njegove odškodninske terjatve, v katerem je bil tožnikov zahtevek zavrnjen, ker je njegova terjatev prenehala.

16Sporni pravdni postopek se je namreč zaključil v dveh smereh. Najprej s sodbo P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010, pravnomočno 16. 11. 2011, s katero je bilo za 55.979,84 EUR oz. znesek mesečne rente ugodeno tožnikovemu zahtevku za utrpelo premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku v razmerju med plačo skladiščnika in prodajalca, v presežku, za razliko med plačo prodajalca in plačo poslovodje, pa je bil njegov zahtevek zavrnjen. Po pritožbi je bila nato v zavrnilnem delu sodba razveljavljena in vrnjena v novo sojenje. V ponovljenem postopku je bil tudi ta tožnikov zahtevek zavrnjen s sodbo P 842/2011 z dne 31. 5. 2012, pravnomočno 28. 6. 2012, in sicer iz razloga, ker tožnik v mesecu dni od dneva objave sklepa o preizkusu terjatve ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka, saj je stečajni upravitelj tožnikovo terjatev v tem delu prerekal.

O tožnikovi pritožbi

17Tožnik na prvih treh straneh pritožbe obširno pojasnjuje svoje videnje dejanskih okoliščin spornega pravdnega postopka, s čimer skuša še dodatno utemeljiti njegovo nerazumno dolgotrajnost. Da ima tožnik vsaj načeloma prav, ni dvoma. Vendar tožnik ne pojasni, kako bi lahko vse to, kar dodatno predstavlja v pritožbi, ob že podanem jasnem zaključku, da je toženka ravnala protipravno, zaradi česar je tožniku nastala škoda, sploh vplivalo na pravilnost oz. zakonitost sprejetega pravnega zaključka. Sodišče namreč tistega dela odškodninske terjatve, ki ga pritožnik izpodbija, ni zavrnilo zato, ker ne bi ugotovilo opisane kršitve tožnikove pravico do sojenja v razumnem roku, ali ker bi jo ugotovilo časovno zmotno, temveč zato, ker je bil ta del njegovega zahtevka zaradi tožnikove neaktivnosti že tedaj zavrnjen in tožnik do plačila te odškodnine v razmerju do stečajnega dolžnika sploh ni (bil) več upravičen. Posledično do nje tudi sedaj ni upravičen v razmerju do države, od katere zaradi nerazumno dolgega postopka zahteva njeno plačilo. Drugače povedano, četudi bi se ob razumnem teku postopka - hipotetično gledano - moral sporni pravdni postopek končati še bistveno prej, npr. leta 1995 in ne šele 2007, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, to ne bi spremenilo sprejetega zaključka glede zavrnilnega dela, saj tožnik v tem delu s svojim zahtevkom po temelju sploh ni uspel, ker je njegova terjatev prenehala, zato tudi v letu 1995 solventni stečajni dolžnik tožniku zahtevane terjatve ne bi bil dolžan poravnati. S tega vidika pa na sprejeti zaključek še dodatna dimenzija toženkinih opustitev (kršitev) nima pravno relevantnega vpliva, odpade pa tudi pritožnikov argument, da mu je bila glede na časovno sosledje dogodkov v tem delu pravica do sojenja v razumnem roku kršena še toliko bolj.

18Tudi, če bi bilo resnično, sprejete odločitve ne spreminja večkrat poudarjeno tožnikovo pojasnilo, zakaj po uvedbi stečaja in prerekanju njegove terjatve ni nadaljeval že začetega pravdnega postopka. Tožnik navaja, da zato, ker je bilo očitno, da masa stečajnega dolžnika ni zadoščala niti za poplačilo priviligiranih terjatev, kaj šele za poplačilo njegove navadne terjatve, posledično pa bi bilo takšno postopanje nesmiselno. Iz tega je najprej razvidno, da s strani tožnika ni sporno, da je prišlo do zavrnitve tega dela njegove terjatve prav iz opisanega razloga, ki je bil docela v njegovi sferi, tj. upnikove pasivnosti v stečajnem postopku. V izhodišču tako nedvomno velja, naj tožnik, ki svojega zakonskega bremena ni izpolnil, sam nosi morebitne negativne posledice takšne opustitve.²

19Ker je stečajni upravitelj prerekal tožnikovo terjatev, bi moral tožnik kot upnik prerekane terjatve, ki je pred tem že začel pravdo za njeno uveljavitev, v enem mesecu od objave sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje pravdnega postopka. Šteje se, da upnik s podanim predlogom uveljavlja le še zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, brez dajatvenega dela. Sankcija, če upnik ne predlaga takšnega nadaljevanja postopka, je v tem, da njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Tako ima opisana upnikova pasivnost takojšnje in neposredne materialnopravne učinke na obstoj njegove terjatve, ki zaradi opisane opustitve preneha (301. člen ZFPPIPP). Prav to pa se je zgodilo v obravnavanem primeru. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da iz razloga, ker v tem delu tožnik z uveljavitvijo svoje terjatve ni uspel, posledično tudi toženka tega dela terjatve ni dolžna kriti v tej pravdi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Očitno je, da tožnikovo ravnanje ni bilo zanemarljivo oz. zgolj tehnične narave, temveč ravno obratno, da je bilo celo odločilno za to, da je prenehala tožnikova terjatev, zaradi česar je bil nato njegov zahtevek zavrnjen.

20Izhodišče je jasno in ga je treba posebej poudariti: tožnik v tej pravdi uveljavlja (le) tisto svojo terjatev, ki je ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika zato, ker je le-ta v nerazumno dolgem pravdnem postopku zapadel v insolventnost. Dolžnikova insolventnost je tako relevantna le v razmerju do (ne)zmožnosti izterjave terjatve, torej vprašanja, ali je tožnik zaradi dolgotrajnega postopka na koncu ostal brez tega, kar mu je sicer bilo prisojeno. Postopek je bil namreč končan (šele) v letih 2011 oz. 2012, ko je bilo za uspešno izterjavo prisojene terjatve že prepozno, saj je dolžnik v septembru 2010 zapadel v insolventnost. Po vsebini gre tako zgolj za vprašanje (ne)zmožnosti izterjave konkretne, obstoječe in prisojene terjatve, ne pa tudi za (vnovično) ugotavljanje upravičenosti pravnomočno že ugodene oz. zavrnjene terjatve.³ S tega vidika pa že tedaj zavrnjena terjatev ne more biti uspešno izpolnjena, ne od stečajnega dolžnika, kot tudi ne od države v tem postopku zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

21Bistveno je, da bi tožnik, kot upnik v stečajnem postopku, moral nadaljevati že začeti pravdni postopek predvsem zato, da bi s tem sploh ugotovil oz. potrdil obstoj njegove terjatve, ne pa zato, kot zmotno cilja pritožba, da bi se njegova terjatev, ki mu še ni bila niti prisojena (tj. obstoječa oz. ugotovljena), izterjevala iz nezadostne stečajne mase insolventnega dolžnika. Kot pojasnjeno, tožnikov zahtevek se je vsebinsko transformiral v ugotovitvenega, katerega osrednji smoter je bil v ugotovitvi obstoja tožnikove odškodninske terjatve; šele po tem, ko bi se tak obstoj ugotovil, pa bi se lahko kot relevantno postavilo tisto vprašanje, ki ga načenja pritožnik, tj. ali bi bil v stečajnem postopku sploh lahko poplačan. Tožnikov ugovor se tako nanaša na izpolnitveno fazo, kot vprašanje (ne)zmožnosti izpolnitve upnikove terjatve iz potencialno nezadostne stečajne mase, medtem ko je bistvo problema drugje, tj. v vprašanju pravnega temelja v smislu (ne)obstoja njegove terjatve. Zato njegovo pojasnilo ne spreminja pravilnega zaključka, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. S tega vidika pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvajalo dokaznega postopka v tej smeri, podane pa tudi niso kršitve pravil postopka, ki jih s tem v zvezi izpostavlja pritožnik. Enako velja za njegove pritožbene navedbe o veliki verjetnosti, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, gotovo postal poslovodja, saj zgolj odpirajo vprašanje vsebinske upravičenosti njegove terjatve, ki je že prenehala in bila zavrnjena.

22Glede na to, da je sodišče v ugodilnem delu sledilo obsegu tiste terjatve, ki je bila tožniku s sodbo P 1120/2008 prisojena, tudi ni utemeljena nekonkretizirana pritožbena navedba, da je tožnik izgubil tudi del odškodnine, ki se je nanašal na že dosojeno terjatev. Tožniku je bila s tem že prisojena odškodnina, ki je zajemala do tedaj nateklo glavnico oz. bodočo rento, kar pomeni, da je bil za čas do izdaje sodbe tožnik že odškodovan.⁴

23Tudi ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in sklepom o stroških P 1120/2018 z dne 14. 1. 2011. Ne drži, da bi ta sklep postal pravnomočen dne 3. 2. 2011, saj je bil razveljavljen z odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 389/2011 (8. točka obrazložitve).⁵ V sodbi P 842/2011 posebne odločbe o stroških ni. Še česa drugega dodatno pritožba s tem v zvezi ne ponudi oz. ne konkretizira, zato sodišče druge stopnje sodi, da s tega vidika tudi ni nasprotja med podanimi razlogi. Sodišče je tožniku z izpodbijano sodbo ugodilo v tistem delu, v katerem je že tedaj uspel, glede na to, da razveljavljeni sklep o stroških v ta del očitno ne spada, ostaja opisani zaključek sodišča prve stopnje koherenten.⁶

O pritožbi toženke

24Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek. Ob tako dolgotrajnem in obsežnem postopku so lahko nehvaležne splošne ocene o tem, kako zahteven je bil sporni pravdni postopek, a kljub temu ni mogoče mimo dejstva, da za presojo te zadeve niso bila potrebna kakšna posebna specialistična pravna znanja s strani sodišča, saj je šlo že v izhodišču le za razmeroma običajno odškodninsko zadevo glede v nezgodi utrpele škode.

25Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljenih elementov odškodninske odgovornosti. Ni dvoma, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste premoženjske škode, ki je ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je ekonomsko propadel. Vsaj opisana kršitev, kot očitna in nerazumna opustitev obravnavanja sodne zadeve za obdobje kar petih let, gotovo predstavlja odstop od običajne metode dela, sodnikove dolžnosti in potrebne profesionalne skrbnosti, zato ni dvoma, da je podan element protipravnost, ki je v neposredni vzročni zvezi s tožnikovo premoženjsko škodo. Preizkus je preprost, če te časovne luknje ne bi bilo, bi tožnik nedvomno uspel izterjati prisojeno odškodnino od tedaj še povsem solventnega dolžnika. Premoženjska škoda se odraža kot analogija tistega, česar tožnik kot upnik prav zaradi nerazumno dolgega postopka ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je postal plačilno nesposoben. Takšno škodo pa je, kot je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, dolžna kriti prav toženka.

26Uvodoma je treba pojasniti, da se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vsake podane izjave, ki jo med pravdo poda katera izmed strank. Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna in analitično-sintetična, kar pomeni, da je treba ugotoviti relevantne okoliščine, jih med seboj preplesti in podati končno oceno o vseh razlogih, ki utemeljujejo sprejeti pravni zaključek. Točno tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ki je z natančnim prerezom teka spornega pravdnega postopka predstavilo vse relevantne dejanske okoliščine, podalo razloge o tem, zakaj se sporni postopek ni zaključil že prej in kot odločilno izpostavilo kritično točko, ki se kaže v obliki petletnega zastoja; nato pa je vse opisane elemente vsebinsko pravilno ovrednotilo in zaokrožilo v pravilno razsodbo. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče pri presoji v relevantni meri upoštevalo tudi tožnikova ravnanja (npr. vložene pritožbe, vložena nadzorstvena pritožba, itd.). Glede na navedeno pa ni utemeljen toženkin očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. S tem, ko je na opisani način ugotovilo, da je podana izključna odškodninska odgovornost toženke, pa je vsebinsko smiselno zavrnilo tudi toženkin ugovor glede tožnikovega soprispevka.

27V vsakem primeru so pavšalni, predvsem pa neživljenjski toženkini očitki tožniku, da bi moral pravočasno zavarovati zahtevek oz. si v stečaju zagotoviti boljši vrstni red oz. na sodišče pošiljati mnogotere prošnje, zahteve in urgence. Toženka ne navede, na kakšen način bi tožnik to moral storiti, niti, kdaj točno bi to moral storiti oz. kako bi, če bi tako tedaj ravnal, to sploh lahko vplivalo na njeno evidentno kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Ni razviden njihov konkreten vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede poteka spornega pravdnega postopka oz. glede njene kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.⁷ Toženkini očitki tako niso zadostni, zato ne vzbudijo dvoma v sprejeti zaključek. Očitno je, da je bilo tedaj, ko je dolžnik zapadel v stanje insolventnosti, že prepozno, da bi si tožnik v stečajnem postopku zagotavljal boljši vrstni red. Slednji je tudi vsebinsko vezan na naravo njegove - le navadne terjatve, ki ni imela statusa izločitvene oz. ločitvene pravice. Iz ugotovitev je tudi razvidno, da je tožnik nadzorstveno pritožbo v leta 2006 vložil in to prav zaradi predolgega trajanja postopka, pa se je postopek kljub temu končal šele mnogo let pozneje.

28Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let, ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. pozivati, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.

29Ob tem toženka po eni strani prikazuje, kako alarmantno naj bi bilo stanje sodstva v Slovenskih Konjicah, kjer da je na pravdnem oddelku sodil en sam sodnik, ki posledično ni zmogel obvladati velike količine pripadlih zadev, po drugi strani pa kaže s prstom na tožnika, ki edinega sodnika na oddelku ni uspel spodbuditi in prepričati k (še) hitrejšemu delu. Drugače povedano, kako bi lahko dodatna tožnikova urgenca spodbudila dotičnega sodnika, naj hitreje sodi, če ta vsega svojega dela že brez tega očitno ni zmogel? To je prej argument, ki krepi tožnikove očitke, ne pa toženkinih. Sodišče je bilo dolžno v okviru svoje sodne in stvarne pristojnosti delovati, soditi in razsoditi. Za kar pa je, še posebej, če gre za sistemski oz. kadrovski problem, kot je mogoče deloma razbrati iz sodbe in pritožbe, v vsakem primeru dolžna poskrbeti država.

30Pri tem toženka spregleda, da je nekritični, povratni pogled o tem, kaj vse bi bilo treba nekoč storiti, preveč poenostavljen, glede na to, da ima toženka sedaj pred očmi vse relevantne podatke glede teka spornega postopka, medtem ko je treba pri končni presoji upoštevati tudi, da v kritičnem času tožnik ni mogel natančno vedeti, kdaj in kako se bo njegov postopek nadaljeval oz. končal ter kateri sodnici oz. sodniku mnogokrat predodeljen. S tega vidika pa na zaključek sama po sebi tudi ne vpliva tožnikova odločitev, kako bo v skladu z načelom dispozitivnosti vtoževal svojo odškodnino (npr. rentno ali kapitalizirano), niti, da je tožnika zastopal odvetnik. S sedanjim poznavanjem (tedaj) nepredvidljivih okoliščin tako ni dopustno retroaktivno, nekritično in kar pavšalno ter počez utemeljevati tožnikove (so)krivde.

31Kot je navedlo že Vrhovno sodišče RS v 31. točki obrazložitve razveljavitvenega sklepa II Ips 157/2017, je škoda zapadla že s trenutkom nastanka (165. člen OZ). Glede na okoliščine zadeve ni dvoma, da je bil ugotovljiv oz. določljiv tudi njen obseg, saj je bilo glede na tožnikove trditve, ki jih je podkrepil s konkretnimi številkami, da ob upoštevanju terjatev prednostnih upnikov terjatve navadnih upnikov ne bodo poplačane, na toženki breme zatrjevanja in dokazovanja, v kolikšnem deležu bi bili v stečajnem postopku poplačani tudi navadni upniki. Tega bremena toženka ni zmogla, zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede 10.071,19 EUR. S tem v zvezi pa tudi niso podane zatrjevane kršitve pravil postopka.

32Izhodiščno je treba razlikovati med pojmoma, ki ju toženka pri razlogovanju meša. Umik tožbenega zahtevka je procesna dispozicija, ki je ob izpolnitvi pogojev iz ZPP primarno v tožnikovi oblastveni sferi, medtem ko je vprašanje ugasle pravice vezano na izpolnitev vtoževane obveznosti, kot taka pa je v sferi dolžnika (toženca). Po umiku zahtevka sodišče s sklepom v umaknjenem delu postopek ustavi in se lahko v tem obsegu tožba ponovno vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP), po dolžnikovi izpolnitvi obveznosti pa sodišče s sodbo vsebinsko zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, o čemer ponovno razpravljanje ni več dopustno.

33Kar se tiče umika, je iz tožnikovega odgovora na toženkino pritožbo oz. stanja spisa razvidno, da je tožnik „skrčil“ zahtevek po tem, ko ga je povišal na končnih 318.431,88 EUR. To pomeni, da je tožnik tedaj, če že, procesno gledano umaknil le del zahtevka od celote do znižane višine 308.431,88 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugodilo le znesku 55.979,84 EUR in predstavljeni mesečni renti, ni dvoma, da je bil procesno gledano takšen delni umik lahko formalno zajet in vsebovan le v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, kjer se nahaja celoten presežek nad ugodilnim delom. V zavrnilnem delu pa je toženka že uspela in to z zanjo še ugodnejšo meritorno zavrnitvijo, medtem ko pritožnik zavrnilnega dela izreka iz tega razloga sploh ne izpodbija. S tega vidika tudi ni odločilen sicer prepričljiv razlog, ki ga je med drugim navedlo sodišče prve stopnje, da iz tožnikove navedbe ni bilo jasno razvidno, ali je svoj del zahtevka resnično umaknil. Tak zaključek smiselno potrjuje kar sama toženka, ki je v prvi naslednji pripravljalni vlogi navedla, naj se razčisti, zakaj je tožnik uporabil izrazoslovje, ki ga ZPP ne pozna. Zato je želela, naj se tožnik izrecno izjavi, ali delno umika tožbo, in v kolikor - da, v kolikšnem delu.⁸

34Pritožbeno sodišče se tudi sicer pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ni štelo, da je bil tožbeni zahtevek delno že izpolnjen. Drži namreč, da toženka ni dokazala, da bi tožnik že prejel del vtoževane odškodnine, ki odpade na prisojenih 55.979,84 EUR oz. mesečno rento, na način, da bi nižal ugodilni del izreka. V tej pravdi je vtoževana odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Slednja se glede na tožniku prisojeno terjatev v tej pravdi docela ne pokriva s tisto, ki je bila tožniku priznana v stečajnem postopku, zato tudi morebitna plačila iz stečajnega postopka nujno (v celoti) ne odpadejo na ugodilni del. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja je tožnik v stečajnem postopku prijavil precej višjo terjatev, ki mu je bila v znesku 167.853,03 EUR tudi priznana. Očitno je, da lahko del v stečajnem postopku sicer priznane terjatve po vsebini odpade (tudi) na zavrnilni del izpodbijane sodbe.⁹ Izkaže se, da tudi, če bi se, kot trdi toženka, tožnikova izjava glede 10.071,19 EUR resnično štela kot priznanje spornega dejstva (tj. izpolnitve 10.071,19 EUR), to nujno ne bi pomenilo, da bi bilo treba v tem obsegu zmanjšati ugodilni del, kot to skuša doseči toženka. Tudi sicer pa toženka ni dokazala, da bi tožnikova pravica do celotne odškodnine zaradi izpolnitve delno ugasnila. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik predvideni denar sploh prejel, tega tudi toženka nedvoumno ne zatrjuje oz. ni tega dokazovala in tudi v pritožbi sama uporablja prihodnjik (tj. „bo“ prejel). Tudi B. P. je navedel le, da je bilo predmetno poplačilo le predvideno v razdelitvi stečajne mase. Sodišče druge stopnje dodaja še, da je treba del tožnikove izjave iz pripravljalnega spisa z dne 23. 10. 2015 razumeti v kontekstu celotne povedi, torej ne povsem izolirano, kot to počne toženka, saj se je vsebinsko in neposredno nanašal na umik tožbenega zahtevka, zato iz takšnega konteksta tudi nespornost tega dejstva nujno ne izhaja. Ker pa o vsem tem, zaradi dokaznega standarda prepričanosti, ni dopustno ugibati, trditveno in dokazno breme pa je bilo na toženki, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

35Ni utemeljen toženkin očitek glede zamudnih obresti. V 12. točki obrazložitve vsebovani razlogi so jasni in pravilni. Tako prisojene obresti po vsebini predstavljajo ugodeno terjatev, do katere je bil tožnik upravičen na podlagi sodbe P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010, kamor spadajo tudi obresti, pa še te le za čas do nastopa dolžnikove insolventnosti (tj. med obdobjem 24. 5. 2010 in 30. 9. 2010). Glede na zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do tiste škode, ki mu je bila pravnomočno prisojena, je treba v tem odškodninskem smislu razumeti tudi naravo teh obresti.

36Utemeljena je pritožbena graja odločbe o stroških. Ne samo zato, ker je sodišče prve stopnje napravilo računsko napako,¹⁰ temveč tudi zato, ker ni utemeljena odločitev o ločenem vrednotenju uspeha po temelju oz. višini.¹¹ V zvezi s temeljem tudi niso nastali nobeni znatni stroški, ki bi utemeljevali ločeno upoštevanje uspeha po temelju in uspeha po višini, saj je bil strošek izvedenca v skupni masi stroškov relativno zanemarljiv. Izvedenec je bil predlagan predvsem glede višine, čeprav so bile lahko njegove ugotovitve, npr. glede dolžnikove insolventnosti, relevantne tudi za presojo temelja.

37Tožnik je zahteval 318.431,88 EUR, uspel je z glavnico v višini 55.979,84 EUR in v II. točki izreka navedenimi mesečnimi rentami v znesku 1.652,7 EUR, kar skupaj znese 57.632,54 EUR. To predstavlja 18 % uspeh v postopku. Tožnik je upravičen do 18 % svojih stroškov, toženka pa do 82 % njenih. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz odmere stroškov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, saj ga stranki v pritožbah ne izpodbijata in je razviden iz specifikacije stroškovnikov v spisu.¹²

38Glede na navedeno je po medsebojnem pobotanju tožnik v roku 15 dni dolžan toženki plačati 1.427,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Na ta način je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko odločbo v IV. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP, 313. člen ZPP, 378. člen OZ).

Sklepno

39Izkaže se, da pritožbene navedbe, razen tiste toženkine, ki se nanašajo na stroške, niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika v celoti in v preostanku pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

40Glede na to, da stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka pred sodiščem druge stopnje. Tega zaključka ne spreminja dejstvo, da je toženka uspela z izpodbijanjem odločbe o stroških, saj je bila v razmerju do glavne stvari akcesorna (prvi odstavek 165. člena ZPP).

41Glede na uspeh v pravdi pa je treba odmeriti tudi revizijske stroške, saj so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik je v reviziji izpodbijal celoten zahtevek, saj je bil v celoti zavrnjen (tj. za vseh 318.431,88 EUR). Tožniku se na podlagi tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi prizna nagrada za postopek z revizijo v višini 3.014,00 EUR (ob količniku 2, kol. 1 znaša 1.507,00 EUR), kar s prištetim DDV na koncu znese 3.677,08 EUR, ob končnem 18 % uspehu pa 661,87 EUR. Plačila sodne takse za revizijski postopek je bil tožnik oproščen. Toženki se prizna 3.034,00 EUR za odgovor na revizijo (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih sredstev po tar. št. 6001), glede na končni 82 % uspeh pa 2.487,88 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni plačati še 1.826,01 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP, 313. člen ZPP, 378. člen OZ).

¹ Tudi ni odločilno, zakaj je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Mogoče si je hipotetično zamisliti tudi druge situacije, ki bi privedle do zavrnitve; npr. tožnikovo odpoved tožbenemu zahtevku, kjer ne bi bilo dvomov o tem, da potemtakem tožnik tega ni upravičen terjati od države. Ali pa npr. tožnikovo neizkoriščenost drugih pravnih sredstev, kot vprašanje vzročne zveze. Gre sicer za različne situacije, katerih posledica pa bi bila smiselno vendarle lahko enaka, kar le še dodatno potrjuje pravilnost sprejetega stališča.
² Enako izhaja iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018 (primerjaj 24. in 27. točko obrazložitve).
³ Kot je natančno obrazloženo predvsem na peti strani sodbe P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010.
⁴ Primerjaj sodbo P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010 (4. točka izreka), sklep P 1120/2008 in sodbo in sklep Cp 389/2011 z dne 16. 11. 2011 (prva točka izreka in osma točka obrazložitve). Enako je navedel izvedenec B. P. na 10. strani izvedenskega mnenja.
⁵ Kot je mogoče sklepati je bil prav tako podvržen zavrnilnemu delu (prenehanje terjatve - 301. člen ZFPPIPP).
⁶ Toženka le posplošeno navaja, da tožnik ni „izkoristil vseh možnosti, ki jih je pravo nudilo za preprečitev nastanka škode“, da je „dolžan storiti vse, da prepreči nastanek škode“, da ni vložil „prošnje, zahteve, urgence“, kar bi lahko dosegel z „možnimi in dopustnimi pospešitvenimi sredstvi“, itd.
⁷ Stran 2, 15. točka obrazložitve, peta pripravljalna vloga toženke z dne 17. 11. 2015.
⁸ Le ta je zajemala odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 55.979,84 EUR, zamudne obresti v zneskih 3.216,16 EUR oz. 92,23 EUR, kapitalizirano mesečno rento v višini 102.915,80 EUR in pravdne stroške v višini 5.649,00 EUR.
⁹ Sodišče je zaključilo, da je tožnik po temelju uspel s 100 %, po višini pa s 35 %, kar je skupen 85 % uspeh (pravilen bi bil 67,5 % uspeh).
¹⁰ „Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.“ (sklep pritožbenega sodišča II Cp 2980/2009)
¹¹ Sodišče je tožniku sicer priznalo 4.606,31 EUR pravdnih stroškov, toženki pa 2.752,5 EUR.