UPRS Sodba I U 2807/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se zahteva za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 16. 7. 1957 do 15. 10. 1961, za tožnika zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 25. 5. 2016 vložil zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 16. 7. 1957 do 15. 10. 1961. Spomenica o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju z dne 5. 10. 1954 (v nadaljevanju Londonski memorandum) v 8. točki določa, da se ljudje, ki že prebivajo na ustreznih območjih civilne uprave Italije ali Jugoslavije, lahko svobodno in takoj vrnejo. Ob vrnitvi bodo uživali enake pravice kot ostali prebivalci teh območij. Njihovo premoženje in sredstva jim bodo na voljo v skladu z veljavno zakonodajo, razen če ga seveda niso medtem prodali. Osebam, ki že prebivajo v enem od teh območij in se ne nameravajo vrniti, in osebam, ki trenutno tam že prebivajo in se odločijo odstopiti prebivanje, se dovoli prenos svoje premičnine in sredstev brez uvoznih, izvoznih ali katerekoli taks v zvezi s prenosom teh sredstev. Zneski od prodaje premoženja oseb, kjerkoli prebivajo, ki so se dogovorili za prodajo svoje premičnine ali premoženja, se hranijo v posebnih računih Narodne banke Italije ali Jugoslavije. Ravnovesje med tema dvema računoma bosta poravnali obe vladi, ne da bi to vplivalo na takojšnjo izvršitev pravil iz tega odstavka. Toženka je pridobila arhivsko dokumentacijo, arhivskega fonda SI PAK KP 24 - Okrajni ljudski odbor Koper, T.E.1337 - dovolilnico za izselitev, iz katere je razvidno, da je tožnik leta 1955 vložil prošnjo za izselitev, ker je bilo doma pri družini nesoglasje, in se je zato odločil izseliti v Trst, nato pa dalje. Dne 4. 1. 1956 je bil sestavljen zapisnik o pregledu premičnin, za katere je bila vložena prošnja za izvozno dovoljenje, 2. 3. 1956 pa je bila izdana začasna dovolilnica z žigom izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 15. 3. 1956. Iz navedenega izhaja, da je tožnik izkoristil možnost selitve na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je od 5. 10. 1954 do 5. 7. 1957 omogočal prostovoljno spremembo prebivališča in ohranitev premoženja. Zaradi izbire možnosti selitve po Londonskem memorandumu tako niso izkazani pogoji iz 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) in je toženka tožnikovo zahtevo v celoti zavrnila.

2Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bili Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP), Zakon o spremembah in dopolnitvah ZNZGP ter 17. 7. 1948 sprejeta obvezna razlaga četrtega odstavka 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNZGP izvzeti za območje bivše cone B STO, vendar pa so bili podlaga za izvajanje psihološkega in fizičnega nasilja nad pertinenti tega ozemlja. S tega ozemlja so bili preganjani in so v strahu raje odšli na način, da so svoj odhod prijavili, kot je zapovedovala takratna vojaška in nato civilna komunistična oblast. V strahu pred preganjanjem in zaradi groženj je tožnik raje izbral pot v varnejše okrilje Italije, na način, kot je ustrezal takratni oblasti - z dovolilnico za izselitev. Nato mu je bilo z odločbo o ugotovitvi nacionalizacije odvzeto nepremično premoženje, čeprav ni nikoli prestopil v tuje (italijansko) državljanstvo, saj je bil od rojstva državljan Italije. Odločba o ugotovitvi nacionalizacije je bila izdana v nasprotju z Navodilom, saj ni izkazano, da je bil na dan 8. 1. 1972 tuj državljan. Odločba sploh nima osnove v zakonu. Takratna oblast je očitno kršila lastne predpise. Ravnanje je bilo v nasprotju z osnovnimi načeli poštenega postopanja in z zakonom ter zato nedopustno. Odločba o ugotovitvi nacionalizacije je bila izdana kot posledica nedopustnega ravnanja. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in oporeka navedbam v tožbi. Navaja, da je za priznanje statusa bivšega političnega zapornika po ZPKri pogoj, da je bila osebi odvzeta prostost, da ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali da je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Vprašanje nacionalizacije premoženja po ZNZGP ni predmet ZPKri in bi tožnik moral morebitni premoženjski zahtevek nasloviti na Republiko Italijo. Predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 16. 7. 1957 do 15. 10. 1961 po določbah ZPKri.

6Po prvem odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Ob pogojih iz prvega odstavka tega člena se za bivše politične zapornike oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja svojci iz četrtega odstavka tega člena v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije (tretji odstavek 2. člena ZPKri). Po prvem 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena, brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa (drugi odstavek 4. člena ZPKri).

7Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa, je tožnik na podlagi ZPKri pri toženki vložil zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, pravice do odškodnine in vštetje ustreznega časa v pokojninsko dobo, iz podatkov, pridobljenih v postopku, pa izhaja, da je bila tožniku dovoljena izselitev - potovanje do Trsta preko bloka Škofije (dovolilnica za izselitev z dne 2. 3. 1956), iz tožnikove prošnje za izselitev pa, da je bil vzrok za tožnikovo izselitev nesoglasje doma, pri njegovi družini, zaradi česar se je odločil, da se izseli v Trst, nato pa dalje. Te ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama niti niso sporne, saj jim tožnik ne oporeka oziroma jim konkretizirano ne ugovarja. Da se je tožnik izselil v Italijo na podlagi izdane dovolilnice za izselitev, pa priznava tudi sam v tožbi. Iz tega sledi, da se je tožnik v spornem času prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselil v Italijo oziroma prostovoljno spremenil prebivališče. Tako že iz tega razloga glede na prej citirane določbe ZPKri niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahteval tožnik, zato je toženka po presoji sodišča tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila. Na izpodbijano odločitev zato tudi ne more vplivati pavšalno tožnikovo sklicevanje na odločbo o nacionalizaciji, saj to v obravnavanem primeru ne more biti predmet presoje glede na pogoje, ki jih za uveljavitev pravic določa ZPKri in na podlagi katerega je tožnik vložil obravnavano zahtevo, kot pa je toženka že pojasnila tožniku v odgovoru na tožbo, bi moral tožnik morebitni premoženjskopravni zahtevek iz naslova nacionalizacije uveljavljati pred pristojnimi državnimi organi Italije po določbah zakona, ki bi oziroma je urejal tovrstno materijo.

8Ker je glede na obrazloženo izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločitve, spisne dokumentacije in podatkov iz upravnega spisa, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranke niso predlagale dokazov oziroma navedle dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev oziroma ki bi glede na razloge za sprejeto odločitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi; poleg tega se predlagani dokazi nanašajo na listine v spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niti ni sporna.

10Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.