VSRS Sklep VIII Ips 533/2007

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu pokojnin. Zavrnilo pa je deloma zahtevek za čas do vložitve zahteve za njihovo izplačilo. Ugotovilo je, da je bila tožniku z odločbo z dne 18. 12. 2004 odmerjena starostna pokojnina za nazaj od 1. 4. 2002 dalje. Tožena stranka je tožniku vse zapadle zneske pokojnine izplačala 30. 7. 2004, ni pa mu izplačala zamudnih obresti. Ker tožena stranka tudi ni dokazala, da je do zamude prišlo po krivdi tožnika, je ta na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 upravičen do odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti od vložitve zahtevka do plačila pokojnin.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo v ugodilnem delu. Delno pa je ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi odškodnino v višini 470.478,95 SIT, kar predstavlja višino zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 4. 2002 do avgusta 2002. Presodilo je namreč, da za priznanje odškodnine po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 ni bistveno, kdaj je bil zahtevek vložen.

3Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sporno, ali je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki odškodnino v obliki zamudnih obresti od zneska 470.478,95 SIT za čas od 30. 9. 2002 do 30. 7. 2004 in zakonite zamudne obresti od izplačanega zneska razlik med izplačano akontacijo starostne pokojnine in pripadajočo starostno pokojnino za čas od zapadlosti posameznih zneskov pokojnin do 30. 7. 2004.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka izrecno ne uveljavlja. V obrazložitvi revizije sicer navaja, da je „podana kršitev določb postopka 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj nima vseh potrebnih razlogov in se ne more preizkusiti“. Iz tako navržene navedbe niti ni jasno, na katero sodbo se nanaša, predvsem je iz konteksta celotne obrazložitve očitno, da tožena stranka uveljavlja tudi v tem delu zmotno uporabo materialnega prava: obrazložitev je pomanjkljiva zato, ker sodišče zahtevka ni obravnavalo po določbah o odškodninski odgovornosti po Obligacijskem zakoniku. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

7Revizija ni dovoljena.

8Predmet spora je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neizplačanih oziroma z zamudo izplačanih zneskov pokojnin od 30. 4. 2002 do 30. 7. 2004. Zahtevek v tožbi z dne 15. 4. 2005 ni bil postavljen v znesku, torej kot kapitalizirani znesek zamudnih obresti, ga je pa tožnik na poziv sodišča tako oblikoval. Na obravnavi 15. 6. 2006 je zahtevek postavil po višini tako, da zahteva skupni znesek zamudnih obresti v višini 555.372,20 SIT. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za čas od 30. 9. 2002 do 30. 7. 2004, zavrnilo pa je zahtevek za čas od 1. 4. 2002 do avgusta 2002. Pri tem v izreku sicer ni navedlo zneskov zamudnih obresti oziroma dela zahtevka, ki mu je ugodeno in dela, ki je bil zavrnjen. Sodišče druge stopnje je ugodilo tudi zahtevku v delu, ki je bil na prvi stopnji zavrnjen.

9S pravnomočno sodbo je bilo tako v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, ki ga je tožnik postavil v denarju v višini 555.372,20 SIT. Ta znesek ne dosega revizijskega minimuma, ki ga za dovoljenost revizije določa drugi odstavek 367. člena ZPP v zvezi s 1. točko 31. člena ZDSS-1, revizija pa tudi ni bila dopuščena.

10Ker glede na navedeno revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).