VSRS Sodba VIII Ips 108/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2004 v skupnem znesku 1.194,86 EUR z zamudnimi obrestmi, s sklepom pa je dopustilo revizijo. Zahtevek je obravnavalo kot čisto denarno terjatev. Iz predloženih pravnomočnih odločb in sklepov za napredovanje in določitvi plače ne izhaja, da se bo osnovna plača obračunala po 5.a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92 in nasl. - ZPDJVZ). Po določbi 14. člena ZPDJVZ delavcu, ki nima strokovne izobrazbe, določene z zakonom, vzgojno izobraževalnim programom ali splošnim aktom za delovno mesto, na katerega je razporejen, pripada 90 % plače, določene za to delovno mesto. Tožnica pogoja visokošolske izobrazbe ne izpolnjuje, na podlagi 146. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. - ZOFVI) pa ji je bilo omogočeno nadaljevanje dela. Zadevo je sodišče obravnavalo v vzorčnem postopku.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, s sklepom pa je dopustilo revizijo. Tožnica vtožuje razlike v plači, izplačani na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5.a člena ZPDJVZ ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/94 in nasl.) in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi drugega odstavka 14. člena ZPDJVZ. V spornem obdobju je tožnica prejela plače, izplačane v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so vsi vsebovali tudi pravni pouk. Tožniki (pravilno tožnica) bi morala po veljavni zakonodaji zoper te sklepe vložiti ugovore na svet zavoda, šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico vložiti tožbo na sodišče. Zahtevati bi morala spremembo sklepov oziroma odločb v delu, v katerem je bil določen osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Šele na podlagi spremembe sklepa bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila plače. Zato ne gre za čisti denarni zahtevek, saj plača tožnici ni bila in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi dokončnih sklepov, ki jih tožnica ni izpodbijala. Tožnica je dobila izplačano vse, kar ji je na podlagi dokončnih sklepov pripadalo. Ker so sklepi postali dokončni in pravnomočni, jih sodišče ne more presojati po vsebini, torej ali je pravilna uporaba 5.a ali 14. člena ZPDJVZ.

3Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je uveljavljala izplačilo razlike v plači do zakonsko določene višine, kar je nedvomno denarna terjatev, za katero je po četrtem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) zagotovljeno neposredno sodno varstvo. Zakon ne loči med „čistimi“ in „nečistimi“ denarnimi terjatvami. Tožnica je bila z dejstvom, da ji plača od 15. 3. 1996 dalje ni bila izplačevana v skladu z zakonom, seznanjena s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 332/2007 z dne 14. 7. 2007. Pravico do osnovne plače v višini 90 % plače za delovno mesto, na katerem dela, ima tožnica neposredno na podlagi 14. člena ZPDJVZ. Niti ZPDJVZ niti Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) niti Kolektivna pogodba ne določajo pristojnosti ravnatelja oziroma direktorja javnega zavoda, da izdaja kakršnekoli sklepe o določitvi osnovne plače. Zato ti sklepi s svojo dokončnostjo ne morejo sanirati nezakonitega izplačevanja plač in so lahko le informativnega značaja. Sodišče druge stopnje ni natančno obrazložilo, na katere sklepe o določitvi plače misli, iz sklepa o določitvi osnovne plače z dne 1. 9. 2003 pa ni razvidno, na podlagi katere določbe ZRPJZ oziroma Kolektivne pogodbe naj bi bil sklep izdan. Izdajanje sklepov je bilo smiselno pred uveljavitvijo novega ZDR, ko je še veljalo dvostopenjsko varstvo pravic. Zoper pozitivne odločbe o napredovanju tožnica ni ugovarjala, višina količnika, ki ji pripada na podlagi napredovanja, pa je bila določena z zakoni in kolektivno pogodbo. Sodišče druge stopnje napačno razlaga določbo 48. člena ZOFVI, ki pritožbeno pot na svet zavoda ureja le kot dodatno možnost, ki jo delavec lahko izrabi ali pa tudi ne. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi med seboj v nasprotju, s čimer je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob navajanju, da je tožnica zamudila obvezno predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu, sodišče sprejme meritorno odločitev, ki je drugačna kot sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 332/2007.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani ter toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki je nanjo odgovoril in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Razlogi izpodbijane sodbe si niso med seboj v nasprotju, drugo pa je vprašanje, ali je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi presoja skladnosti izpodbijane odločitve s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni vprašanje formalne pomanjkljivosti sodbe, pri čemer sklicevanje na eno samo odločitev in brez upoštevanja, ali gre res za enako oziroma podobno dejansko podlago (tudi ob morda enaki pravni podlagi), še ne pomeni kršitve.

7Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje res ugotavlja, „da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja“. Vendar je v nadaljevanju dovolj jasno in določno utemeljilo, da zahtevku ni mogoče ugoditi že zaradi tega, ker so postali sklepi o določitvi tožničinega količnika osnovne plače dokončni in pravnomočni in ker tožnica mimo teh sklepov oziroma izpodbijanjem le teh, ne more uspeti s svojim zahtevkom. Zahtevek kot ga je postavila tožnica je denarni zahtevek oziroma zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve, ki ga delavec lahko vloži neposredno pred sodiščem (četrti odstavek 204. člena ZDR in 48. člen ZOFVI). Tako sta njen zahtevek obravnavali tudi obe sodišči, sodišče druge stopnje z utemeljitvijo, da ni utemeljen, ker so bili osnovni količniki za določitev osnovne plače tožnici že opredeljeni v dokončnih in pravnomočnih odločbah delodajalca. Ne gre torej za vprašanje opredelitvi narave samega zahtevka kot denarnega, temveč za vprašanje utemeljenosti postavljenega denarnega zahtevka za plačilo razlike v plači, ne da bi tožnica izpodbijala odločbe o določitvi te plače. Ker je ta obrazložitev dovolj jasna in omogoča ustrezen preizkus, ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka.

8Tožnica še v reviziji povsem jasno navaja, da odločitvam delodajalca o določitvi osnovne plače in o napredovanju ni ugovarjala. Torej se je z njimi in na njihovi podlagi izplačanimi plačami strinjala in jih tudi v tem postopku ne izpodbija. Tudi če v spisu ni vseh sklepov o določitvi osnovne plače in o napredovanju, so pa količniki navedeni v predloženih plačilnih listah, očitno ni bilo sporno dejstvo, da je bila osnovna plača (količnik) tožnici določena na podlagi oziroma ob upoštevanju 5.a člena ZPDJVZ. Zato v tem sporu neuveljavljanja predhodnega varstva pravic pri delodajalcu ni mogoče (treba) obravnavati kot procesno predpostavko za sodno varstvo. Sodišče je denarni zahtevek tožnice po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5.a in ne 14. člen ZPDJVZ, ter, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s temi sklepi.

9Zmotno je izhodišče tožnice, da je bila njena plača določena z zakonom in kolektivno pogodbo. Ne zakon ne kolektivna pogodba nista določala osnovne plače posameznega delavca. Tako ZPDJVZ kot ZRPJZ sta določila le količnike za določitev osnovne plače (tipičnih) delovnih mest. Kolektivna pogodba pa povsem jasno določa (76. člen), da se osnovna plača posameznega delavca določi v pogodbi o zaposlitvi „v skladu z zakonom“. To pomeni tudi, da je bilo treba pri določitvi plače delavcu, ki nima zahtevane izobrazbe za delovno mesto, na katerem dela, upoštevati zakonske določbe o zmanjšanju osnovne plače za določen odstotek. Če delavec tako določeni (zmanjšani) osnovni plači ni ugovarjal, se šteje, kot da je bila določitev osnovne plače pravilna in zakonita.

10Neutemeljena je trditev tožnice, da so koeficienti za določitev osnovne plače v sklepih tožene stranke le informativnega značaja, kar bi pomenilo, da tožnica lahko zahteva razliko do zakonsko višje plače (po določbi 14. člena ZPDJVZ) mimo teh (dokončnih in pravnomočnih) sklepov. Navedeni sklepi so namreč odločitev o uresničevanju posamičnih pravic tožnice, o tem pa je bil delodajalec v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZTPDR dolžan izdati in delavcu vročiti pisni sklep. Količnik za določitev osnovne plače delavca je (bil) odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga je delavec lahko pridobil z napredovanjem (7. člen ZRPJZ), kar je tudi po določbi 49. člena ZOFVI količnik o napredovanju v plačilne razrede, o katerem odloča ravnatelj. Pristojnost ravnatelja za določitev količnika osnovne plače in napredovanje je bila določena že v prvem odstavku 13. člena ZRPJZ, njegova pristojnost za odločanje o napredovanju v plačilne razrede pa je izhajala tudi iz Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede. Z uveljavitvijo ZOFVI (ki je začel veljati 15. 3. 1996) se sistem in vsebina določanja osnovnih plač ni spremenil, temveč se je upošteval 5.a člen ZPDJVZ ter KPDVI. Zato niso utemeljene revizijske navedbe, da ravnatelj ni bil pristojen za določitev plače tožnici oziroma, da so njegove odločbe le informativnega značaja.

11Ne glede na to, ali je koeficient osnovne plače določen pravilno ali ne, je dejstvo, da je bil določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Zato ni bilo podlage in potrebe za presojo, ali je tožena stranka plače tožnici pravilno določila oziroma bi morala po uveljavitvi ZOFVI namesto 5.a člena uporabiti 14. člen tega zakona. Stranki sta bili v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne odločitve o koeficientu osnovne plače.

12Tožnica je tožbo vložila 19. 2. 2008 z zahtevkom za plačilo razlike v plači za obdobje od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2004. V tem času je že veljal tako novi ZDR kot tudi spremenjeni 48. člen ZOFVI ter ZJU in ZSPJS. Sistem plač v javnem sektorju, kamor sodijo tudi javni zavodi s področja vzgoje in izobraževanja, ureja sedaj ZSPJS. Z njegovimi spremembami in dopolnitvami (ZSPJS-D, ki se uporabljajo od 1. 7. 2005 dalje) je bil urejen tudi postopek v primeru, ko javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. in 3.a člen ZSPJS). Vendar tožnica niti ne zatrjuje, da bi postopala po navedenih določbah in tudi tožba ni vložena na podlagi četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS.

13Revizija se sklicuje tudi na drugačno odločitev v podobnem sporu (zadevi VIII Ips 332/2007), vendar v tej zadevi ni bilo ugotovljeno (saj sploh ni bilo ugovorov v to smer), da je bila obračunska osnova tožeče stranke določena s pravnomočno odločbo delodajalca in je bila tožeči stranki plača izplačana v skladu s takšno odločbo. Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče namreč vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje, takšno dejansko stanje pa mora upoštevati pri materialnopravni presoji.

14Po dejanskih ugotovitvah sodišča je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi sklepi oziroma odločbami tožene stranke. Zato je bil njen zahtevek za plačilo plače na podlagi drugače izračunane osnovne plače utemeljeno zavrnjen.

15Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno ((378. člen ZPP).