48. člen ZOFVI

Zakonita zastopnica se je za odpoved odločila zaradi težje kršitve (ki jo je ugotovila po prejemu poročila detektivke) in dejstva, da je bila ta ponavljajoča (tožnica je namreč zaradi podobnega razloga - neupravičenega uveljavljanja prevoznih stroškov že dobila opozorilo pred odpovedjo), in nezaupanja do tožnice. Iz detektivskega poročila, pisne izjave in izpovedbe detektivke ne izhaja, da bi slednja tožnico prikrito kontinuirano tajno opazovala in ji sledila oziroma da bi izvajala prikrite preiskovalne ukrep. Detektivka je opravljala (zgolj) neposredno osebno zaznavo tožnice in njenega vozila z javno dostopnih krajev (ceste oziroma pločnika), in še to le na območju tožničinega bivališča in krajev opravljanja dela za toženko, v časovno omejenem obdobju, pri čemer je od tehničnih sredstev uporabljala (zgolj) telefon, s katerim je fotografirala tožnico in njeno vozilo v navedenih krajih. Navedeno ne pomeni nezakonitega posega v tožničino oziroma delavčevo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS).

Okoliščina, da tožnica v tem sporu ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Prav tako ji ni mogoče očitati kopičenja tožb z namenom škodovati toženki, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ni namreč mogoče spregledati, da že toženka ni postopala skladno s procesnimi pravili, ki so predpisana zanjo. Četrti in peti odstavek 48. člena ZOFVI predpisujeta, da svet toženke o pritožbi bodisi odloči bodisi ne odloči, ne dopuščata pa, da se svet izloči iz odločanja in zadevo odstopi v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču, kot je to storila toženka s sklepom z dne 15. 7. 2024. Tudi sicer je tožnica z vložitvijo tožbe zoper sklep z dne 15. 7. 2024 postopala po pravnem pouku iz tega sklepa o možnosti uveljavljanja sodnega varstva pri delovnem sodišču v roku 30 dni od prejema tega sklepa (kot navaja, ga je prejela 24. 7. 2024). Res je že dne 17. 7. 2024 vložila tožbo (Pd 22/2024), vendar zoper drug toženkin akt, in sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravni pouk v izredni odpovedi. Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da je tožnica zlorabljala procesne pravice, zato je

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnica lahko uveljavljala vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnica v predlogu za začasno odredbo ni obrazložila svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podala nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka in obveznosti iz naslova kredita še ne zadoščajo za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode, izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča, zato presoja dodatnega pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoja reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna.

O tožnikovem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku je ob reševanju tožnikove pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka, že odločil svet zavoda toženke. Svet zavoda toženke je tožnikovi pritožbi v celoti ugodil. Tožnik tako nima pravnega interesa s tožbo od toženke ponovno zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično reintegracijo in reparacijo.

Toženec je organ tožnice, ki je pristojen za odločanje o pritožbah delavcev zoper odločitve tožnice kot delodajalke. V skladu z ureditvijo specialnega zakona lahko le delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev sveta zavoda, ki jo je ta sprejel o pritožbi delavca (peti odstavek 48. člena ZOFVI). Tudi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (o kateri je v tem primeru odločeno z izpodbijanim sklepom) pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja le delavec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodno varstvo tožnice zoper sklep z dne 25. 3. 2022 ni predvideno in tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo (274. člen ZPP).

Aktivno sodelovanje sindikata se lahko udejanja na različne načine, npr. preko podajanja mnenj, pripomb, predlogov, obveznega posvetovanja s sindikati v postopkih o kolektivnih pravicah delavcev, v določenih primerih je predpisano tudi soglasje sindikata v nekaterih postopkih pri delodajalcu, ali pa sodelovanje pri uveljavljanju individualnih pravic delavcev kot npr. podajanje mnenja o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter soglasja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev. V predlogu za izdajo začasne odredbe bi upnik primeroma moral zatrjevati, kakšne so finančne posledice za dolžnika in utemeljiti, zakaj njegov interes pretehta nad to in ostalimi posledicami za dolžnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi sodelovanje sindikata na sejah zavoda lahko vplivalo tudi na odločitve, sprejete na teh sejah, tudi takšne, ki so v domeni zavoda (v zvezi s šolskimi programi, statusi dijakov, vzgojno in izobraževalno problematiko...), zato bi upnik moral izkazati svoj prevladujoči interes za sodelovanje na celotnih sejah zavoda oziroma tudi pri sprejemanju tovrstnih odločitev.

Tožnik ni bil razrešen kot ravnatelj, ampak mu je funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je prenehal obstajati zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa. Ker tožnik ni bil razrešen, tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 59. člena ZOFVI, ki ureja postopek za razrešitev ravnatelja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve pa tudi ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku mandat prenehal po samem zakonu. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela druge možnosti kot to, da tožnika napoti na čakanje na delo doma v času teka odpovednega roka, saj zaradi prenehanja mandata ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela ravnatelja. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.

Zagotovitev nemotenega delovnega procesa pri pouku zgodovine in geografije ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 54. členu ZDR-1, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnica s toženo stranko 27. 8. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, ki ni zakonito prenehala 31. 8. 2019. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo vsa očitana ravnanja oziroma vedenje sodelavca v razmerju do tožnice kot skupek, saj se na ta način presoja trpinčenje na delovnem mestu in ne spolno nadlegovanje. To lahko predstavlja že posamezen dogodek oziroma vsako posamezno očitano ravnanje sodelavca, ti pa so se po trditvah tožnice začeli že 10 dni pred odhodom v tujino. Sodišče prve stopnje ni opravilo presoje posameznih ravnanj sodelavca, ki jih je povzelo v točkah 29 in 30 obrazložitve in spadajo v nabor tipičnih oblik spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, pri čemer je lahko vsako od njih, kolikor ustreza zakonski opredelitvi v prvem odstavku 7. člena ZDR-1, temelj odškodninske odgovornosti delodajalca, ki mora delavcem zagotoviti varno delovno okolje, v katerem ne bodo izpostavljeni spolnemu nadlegova

V trenutku vložitve tožbe, ki jo je tožnik vložil znotraj roka, določenega v ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v veljavi, zato je tožnik imel pravico vložiti tožbo za ugotovitev njene nezakonitosti. Ker je tožena stranka sama odločila, da se tožnikovi pritožbi zoper podano odpoved ugodi, kar je tožnik štel za izpolnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje o stroških pravilno odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Tožnica (računovodkinja) je s tem, ko na oddaljeno enoto ni poslala datoteke, potrebne za obračun plač delavcev tožene stranke, kljub temu da jo je sodelavka za to izrecno zaprosila, kršila 31. oziroma 32. člen ZDR, ki nalagata delavcu vestno opravljanje dela, upoštevaje zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ta kršitev pa ne pomeni utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Tožnica je bila namreč v času storjene kršitve močno čustveno pretresena (tožnica je to kršitev storila v uri po prejemu opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), zato do konca delovnika ni bila sposobna trezno razmišljati. Tožnica je tožbeni zahtevek v vlogi razširila tako, da je zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki so izhajale iz sfere tožene stranke (sklep Sveta zavoda o ugovoru tožnice) iz iste dejanske podlage poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti s

Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ZOFVI, zato v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Tudi morebitna ustavitev preiskave v kazenskem postopku in tudi, če bo kazensko sodišče v kratkem sprejelo sklep o ustavitvi preiskave, še ne pomeni, da tožena stranka s tem ne bo imela več pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sodišče glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na kazensko oprostilno sodbo, temveč ga obvezuje le kazenska obsodilna sodba.

Tožnik je v spornem obdobju prejemal plačo v višini, kot je bila določena z dokončnimi odločbami toženke. Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (mimo dokončnih odločb toženke) ni utemeljen.

Ker je tožena stranka zaključila tožnici delovno razmerje po poteku napačno odmerjenega (prekratkega) odpovednega roka, je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 75. čl. KP dejavnosti, to je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker je bila ta nezakonitost ugotovljena s pravnomočno sodbo, je tožnica upravičena do pogodbene kazni, kot je določena s KP dejavnosti.

Ker je bilo o podobnih zahtevkih tožečih strank (učiteljev) pred Vrhovnim sodiščem enako odločeno že v večih (tudi vzorčnih) zadevah, niso podani razlogi za dopustitev revizije.

Delodajalec je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga po ZDR) dolžan upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po veljavnih kolektivnih pogodbah, ne glede na to, če so te izhajale še iz opredelitve operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved (podobno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) je dejansko vprašanje; zaključek sodišča o tem predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

Tožnikom je bila v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, ki je bila določena s pravnomočnimi odločbami tožene stranke. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, je zato sodišče utemeljeno zavrnilo.

Ker je bilo tožnikovi zahtevi za varstvo pravic le delno ugodeno, tako da ga je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pozvala nazaj na delo, ni pa ugotovila nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je podan pravni interes za tožbo, s katero zahteva še ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ne glede na to, ali je koeficient osnovne plače določen pravilno ali ne, je dejstvo, da je bil določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Zato ni bilo podlage in potrebe za presojo, ali je tožena stranka plače tožnici pravilno določila oziroma bi morala po uveljavitvi ZOFVI namesto 5.a člena ZPDJVZ uporabiti 14. člen ZPDJVZ. Stranki sta bili v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne odločitve o koeficientu osnovne plače.

Dokončna in pravnomočna odločba delodajalca je za delavca in delodajalca obvezujoča, dokler ne pride do njene zakonite spremembe. Ker je bila tožnici plača obračunavana in izplačevana v skladu z vsakokratno odločbo o določitvi plačilnega razreda oziroma količnika za določitev plače, tožbeni zahtevek za izplačilo višje plače ni utemeljen.