14. člen ZPDJVZ

Tožnik se zoper odločitev o razveljavitvi drugostopenjskega sklepa delodajalca in o plačilu plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe III Pd 547/2002 ni pritožil. Prav tako se ni pritožila tožena stranka. To pomeni, da je v tem delu sodba postala pravnomočna (319. člen ZPP). Tožniku gredo za navedeno obdobje vse pravice iz delovnega razmerja, izrecno tudi nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja. Na to pravnomočno odločitev tudi ni imela in ni mogla imeti nobenega vpliva odločitev o zahtevku za razveljavitev prvostopnega sklepa delodajalca, ki je res postala pravnomočna kasneje z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1418/2002 z dne 27. 8. 2004. Tudi morebitna razveljavitev še prvostopnega sklepa bi lahko bila le podlaga za zahtevke tožnika po 20. 8. 2002.

Ker je bilo o podobnih zahtevkih tožečih strank (učiteljev) pred Vrhovnim sodiščem enako odločeno že v večih (tudi vzorčnih) zadevah, niso podani razlogi za dopustitev revizije.

10% zaostajanje pri plači zaradi neustrezne smeri izobrazbe ne pomeni neustavnega posega v tožnikov položaj.

Tožnikom je bila v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, ki je bila določena s pravnomočnimi odločbami tožene stranke. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, je zato sodišče utemeljeno zavrnilo.

Ne glede na to, ali je koeficient osnovne plače določen pravilno ali ne, je dejstvo, da je bil določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Zato ni bilo podlage in potrebe za presojo, ali je tožena stranka plače tožnici pravilno določila oziroma bi morala po uveljavitvi ZOFVI namesto 5.a člena ZPDJVZ uporabiti 14. člen ZPDJVZ. Stranki sta bili v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne odločitve o koeficientu osnovne plače.

Dokončna in pravnomočna odločba delodajalca je za delavca in delodajalca obvezujoča, dokler ne pride do njene zakonite spremembe. Ker je bila tožnici plača obračunavana in izplačevana v skladu z vsakokratno odločbo o določitvi plačilnega razreda oziroma količnika za določitev plače, tožbeni zahtevek za izplačilo višje plače ni utemeljen.

Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka tožniku plačo morda izplačevala napačno, po višjem količniku. Sodišče je za sporno obdobje lahko odločilo le o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi in zakonu.

Sodišče je denarni zahtevek po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5.a in ne 14. člen ZPDJVZ, ter da je bila tožnici plača izplačana v skladu s temi sklepi.

Sodišče je denarni zahtevek po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5.a in ne 14. člen ZPDJVZ, ter, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s temi sklepi.

Ker je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njen zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugače osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

Ker je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njen zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

Neutemeljena je tožničina trditev, da so koeficienti za določitev osnovne plače v sklepih tožene stranke, ki vsi vsebujejo pravni pouk o možnosti ugovorov v petnajstih dneh pri svetu zavoda (kar je v skladu z določbo 48. člena ZOFVI), le informativnega značaja. Ker je bil koeficient tožničine plače določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala, so te postale dokončne in pravnomočne in so vezale obe stranki. Zato ni bilo podlage (in potrebe) za presojo o tem, ali je tožena stranka tožničine plače napačno določila.

Ocena predstojnika zavoda o delu učitelja, zaradi napredovanju delavca v višji plačilni razred, se lahko preizkuša v sodnem postopku tako glede zakonitosti postopka kot tudi po vsebini.