146. člen ZOFVI

Za tožnico, ki ob uveljavitvi ZOFVI ni bila v delovnem razmerju v izobraževalni dejavnosti, čeprav je tedaj kot brezposelna oseba opravljala dela na tem področju in se je kasneje kot učiteljica zaposlila na drugi osnovni šoli za opravljanje drugega dela, zaščita po 146. členu ZOFVI ne velja.

Boniteta iz 146. člena ZOFVI velja le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo na delovnem mestu, za katero po ZOFVI niso več izpolnjevali predpisanih pogojev in so ta dela opravljali neprekinjeno. Ker se je v obravnavanem primeru tožnica zaposlila v Osnovni šoli C. po uveljaviti določbe 146. člena ZOFVI, to pomeni, da so zanjo ob tej zaposlitvi veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar posledično pomeni, da prehodna določba 146. člena zanjo ne more veljati.

Tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta po novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila ponujena ob odpovedi, saj iz opisa delovnega mesta izhaja, da je predpisana univerzitetna visoka pedagoška izobrazba ustrezne smeri, glede na predmet, ki se ga poučuje, tožnica pa za poučevanje predmeta matematika nima ustrezne smeri izobrazbe. Ker je posledično ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna, je tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine utemeljen.

Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. Iz določbe 1. odstavka 149. člena ZOFVI izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.

Ker je bilo o podobnih zahtevkih tožečih strank (učiteljev) pred Vrhovnim sodiščem enako odločeno že v večih (tudi vzorčnih) zadevah, niso podani razlogi za dopustitev revizije.

10% zaostajanje pri plači zaradi neustrezne smeri izobrazbe ne pomeni neustavnega posega v tožnikov položaj.

Tožnikom je bila v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, ki je bila določena s pravnomočnimi odločbami tožene stranke. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, je zato sodišče utemeljeno zavrnilo.

Tožnici je po uveljavitvi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI prenehalo delovno razmerje v izobraževalni dejavnosti. Ob njeni ponovni zaposlitvi v izobraževalni dejavnosti so zato zanjo veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar pomeni, da prehodna določba 146. člena ZOFVI zanjo ne velja več.

Ne glede na to, ali je koeficient osnovne plače določen pravilno ali ne, je dejstvo, da je bil določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Zato ni bilo podlage in potrebe za presojo, ali je tožena stranka plače tožnici pravilno določila oziroma bi morala po uveljavitvi ZOFVI namesto 5.a člena ZPDJVZ uporabiti 14. člen ZPDJVZ. Stranki sta bili v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne odločitve o koeficientu osnovne plače.

Ker tožnik dela vzgojitelja že po določbah ZOFVI ni mogel več opravljati, ni bilo podlage za pristop k strokovnemu izpitu in za uporabo določb Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Določbe Pravilnika je namreč mogoče razlagati in uporabiti le v zakonskih okvirih ZOFVI in v sobesedilu ostalih določb Pravilnika, predvsem pa ni mogoče na njegovi podlagi upoštevati situacij, ki jih zakon ne predvideva.

Dokončna in pravnomočna odločba delodajalca je za delavca in delodajalca obvezujoča, dokler ne pride do njene zakonite spremembe. Ker je bila tožnici plača obračunavana in izplačevana v skladu z vsakokratno odločbo o določitvi plačilnega razreda oziroma količnika za določitev plače, tožbeni zahtevek za izplačilo višje plače ni utemeljen.

Sodišče je denarni zahtevek po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5.a in ne 14. člen ZPDJVZ, ter da je bila tožnici plača izplačana v skladu s temi sklepi.

Sodišče je denarni zahtevek po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5.a in ne 14. člen ZPDJVZ, ter, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s temi sklepi.

Ker je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njen zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugače osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

Ker je bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njen zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

Neutemeljena je tožničina trditev, da so koeficienti za določitev osnovne plače v sklepih tožene stranke, ki vsi vsebujejo pravni pouk o možnosti ugovorov v petnajstih dneh pri svetu zavoda (kar je v skladu z določbo 48. člena ZOFVI), le informativnega značaja. Ker je bil koeficient tožničine plače določen z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala, so te postale dokončne in pravnomočne in so vezale obe stranki. Zato ni bilo podlage (in potrebe) za presojo o tem, ali je tožena stranka tožničine plače napačno določila.

Po 7. členu Pravilnika o strokovnem izpitu se lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita tisti, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Tožnica, ki ima pridobljeno višješolsko izobrazbo smeri geografija in zgodovina ter visokošolsko izobrazbo organizacijske smeri, osnovnih izobrazbenih pogojev za učiteljico geografije v devetletni osnovni šoli po veljavnem ZOFVI in po Pravilniku o smeri izobrazbe ne izpolnjuje. Ker izobrazbenih pogojev ni izpolnjevala niti po prej veljavnem predpisu (Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev iz leta 1995), ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po prehodnih določbah ZOFVI.

Z določbo 146. člena ZOFVI zakonodajalec strokovnim delavcem ni priznal višje strokovne izobrazbe od dejansko pridobljene, temveč jim je le ohranjal obstoječa delovna razmerja v vzgoji in izobraževanju. Ta pravica pa ni pridobljena za vedno in za vse primere, temveč le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi ZOFVI in ves čas neprekinjeno na takem delovnem mestu. Ob ponovni zaposlitvi v vzgoji in izobraževanju so za tožnico veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar pomeni, da prehodna določba 146. člena ZOFVI zanjo ne velja več.

Odločba, izpodbijana s tožbo, je pomanjkljiva v toliko, ker tožena stranka z njo ni presodila vseh elementov tožničine zahteve za napredovanje, to je, ali ustreza v tožničini zahtevi navedena izobrazba: profesorica likovne pedagogike za napredovanje v naziv mentor glede na določbi 1. odstavka 2. člena in 9. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive.

Tožnica je bila v času, ko je stopil v veljavo ZOFVI (15. 3. 1996), zaposlena v OŠ AA v A (od 30. 9. 1991 - 31. 10. 1997), zato je tožena stranka nepravilno zaključila, da se v primeru tožnice ne more uporabiti 146. člen ZOFVI. Ker je tožnica na dan 15. 3. 1996 izpolnjevala pogoje 146. člena ZOFVI, si je pridobila tudi pravico do opravljanja dela razredne učiteljice, ki ji je za nazaj, zgolj zato, ker je za določen čas prekinila delo v vzgoji in izobraževanju, ni mogoče odvzeti.